Katastrofalne poplave v Pakistanu bi lahko privedle do solidarnosti med muslimani in kristjani, ki so se znašli v skupni stiski. To upanje je izrazil pakistanski teolog in vodja pakistanske svetopisemske komisije v Lahoreju, Emmanuel Asi, ob obisku človekoljubne organizacije ‘Missio’ v Münchnu.

Kot je povedal Asi, voda ne dela nikakršnih razlik, ampak prizadene vsakogar enako. Po njegovem mnenju bi lahko to dejstvo privedlo do solidarnostnega približanja muslimanske večine verskim manjšinam, predvsem kristjanom.

Da je tovrstno sožitje nujno potrebno, je Asi pojasnil s primeri vsakdanje diskriminacije, ki jih morajo trpeti verske manjšine v Pakistanu, kljub verski svobodi, trdno določeni z ustavo. Verske manjšine namreč med zadnjimi, če sploh, prejmejo vladno pomoč v primerih naravnih katastrof, in po Asijevih besedah so njihovi pripadniki pogosto obravnavani kot drugorazredni državljani.

Ravno zato pakistanski teolog poziva k čimprejšnji pomoči za žrtve poplav. Čas je ključnega pomena, saj se sredi oktobra v Pakistanu že pričenja zima. Če se bodo ljudje sredi mraza znašli brez strehe nad glavo in brez toplih oblačil, se bo položaj bistveno poslabšal. Vlada je s katastrofo ‘popolnoma preobremenjena’, meni Asi, in na pomoč prihajajo cerkve in verske skupnosti, da bi po svojih najboljših močeh pomagale ljudem v stiski.

Prav katoliška Cerkev je v trenutnih razmerah v Pakistanu izredno dejavna, nadaljuje Asi. V pogovoru s predstavniki nemške človekoljubne organizacije je povedal, da so redovne skupnosti na severu države v svojih cerkvah ponudile zatočišče ljudem, ki so v poplavah izgubili streho nad glavo. S pomočjo omenjene nemške organizacije bodo na prizadeta območja še naprej odhajale majhne skupine medicinskih delavcev in duhovnikov, ki bodo poskrbeli predvsem za ženske in otroke. Posebno pozornost bodo usmerili v možnost nadaljnega šolanja otrok z najbolj prizadetih območij. Za ljudi, ki so se znašli v duševni stiski, bodo poskrbeli duhovniki.

Da je novo sožitje potrebno tudi za različna verstva v Pakistanu, po Asijevih besedah dokazuje globok razkol, ki vlada v deželi. Še danes namreč velja, pojasnjuje Asi, da pripadnik islama ne sme kupiti živil od drugače verujočega. Musliman v restavraciji ne sme uporabiti čistega kozarca in ne sme obiskati frizerskega salona, če se je pred njim tam zadrževal kristjan. Na sodišču velja pričevanje enega muslimanskega moškega toliko kot pričevanje dveh drugače verujočih.

Osnovno težavo po Asijevem mnenju predstavljajo trenutno veljavni protikrivoverski zakoni, po katerih vsem, ki žalijo islam, koran ali preroka Mohameda, grozi zaporna, v skrajnih primerih pa celo smrtna kazen. Tovrstne zakone v Pakistanu vse preveč izrabljajo. Teolog zato poziva Evropsko zvezo, naj pritisne na Pakistan, da bi v državi odpravili nečloveške zakone, ki ‘kot Damoklejev meč visijo nad glavami vseh pripadnikov verskih manjšin’.