V Rimu se je minuli ponedeljek zvečer pričel škofijski simpozij o uvajanju v krščanstvo, poročajo pri Radiu Vatikan. V baziliki sv. Janeza v Lateranu ga je odprl papež Benedikt XVI. Simpozij bo trajal do 16. junija, poteka pa pod geslom iz Apostolskih del »Do srca jih je pretreslo« (Apd 2,37) oziroma »Veselje nad rojevanjem vere v rimski Cerkvi«. Osredotoča se na zakramente svetega krsta, evharistije in birme. V preteklih dveh letih je bil simpozij posvečen cerkveni pripadnosti, udeležbi vernikov pri nedeljski sveti maši in pričevanju dobrodelnosti, v nadaljevanju pa se bodo na vsakoletnem simpoziju med drugim posvetili tudi temam, kot je denimo bližina družinam pri njihovi nalogi vzgajanja in izobraževanje katehetov. Še vedno pa ostajajo v okviru ovrednotenja pastoralnih programov, ki so aktualni v zadnjem desetletju.

Vikar rimske škofije kardinal Agostino Vallini je med pozdravnim nagovorom na odprtju simpozija v imenu vseh izpostavil vprašanje, kako v okolju naraščajočega sekularizma oznanjati Kristusa in kako k veri vzgajati nove generacije. Sveti oče pa je nato v otvoritvenem govoru vse zbrane duhovnike in vernike rimske škofije predvsem spodbudil, naj se ne bojijo delovati za evangelij. Izrazil je svoje odobravanje nad izbrano temo simpozija, ki je na nek način nadaljevanje tiste iz prejšnjih let in obenem pomeni tudi začetek udejanjanja sklepov preteklih škofijskih simpozijev.

Zatem je izpostavil besede Hansa Ursa von Balthasarja o veri, ki se je ne sme predpostavljati, ampak predlagati. Vera se v svetu namreč ne ohranja sama po sebi, ampak jo je vedno potrebno oznanjevati. Kot je zapisano v odlomku iz drugega poglavja Apostolskih del, iz katerega izhaja geslo letošnjega simpozija, so bili ljudje do srca pretreseni, ko so slišali Petrovo oznanilo »tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija« (Apd 2,36). Apostol Peter s svojimi besedami namreč ni oznanil le preprostega dejstva, ampak je obenem pokazal na njegov pomen. Jezusovo zgodbo je povezal z Božjimi obljubami, s pričakovanji Izraela in tako tudi s pričakovanji vsakega človeka. Šele Jezusovo vstajenje da človekovemu bivanju in vsemu, kar ga sestavlja, pomen.

Sveti oče je nato poudaril nujnost nove evangelizacije. Oznanilo mora ponovno odzvanjati med tistimi, ki so ga že slišali, vendar ga ne cenijo več in ne poznajo več lepote krščanstva. Mnogim se krščanstvo zdi celo ovira na poti do sreče, in tem je Benedikt XVI. želel ponoviti besede, ki jih je izrekel na svetovnem dnevu mladih leta 2005: »Sreča, ki jo iščete, sreča, katero imate pravico okusiti, ima ime in obraz: to je Jezus iz Nazareta, skrit v evharistiji!« Pri tem se ne sme pozabiti na Jezusovo božjo naravo in ga omejiti zgolj na modrega človeka. S tem se namreč izgubi radikalna novost krščanstva, v katerem je Bog obiskal človeško zgodovino. Učlovečenje je v srcu evangelija. Evangelizacija, ki je naloga vseh članov Cerkve, tako pripomore k zavedanju, da nam je Bog blizu.

Papež Benedikt XVI. je nato izpostavil vlogo staršev. Poklicani so sodelovati z Bogom pri prenašanju neprecenljivega daru življenja, obenem pa bi morali otrokom pomagati, da spoznajo Tistega, ki je Življenje. Ta dar namreč ni popoln, dokler se ne spozna temelja in neskončnega izvira življenja. Otroci potrebujejo Boga že ko so majhni. Imajo sposobnost, da zaznavajo njegovo veličino in da se pogovarjajo z njim, znajo ceniti vrednost molitve, tako kot zmorejo ločevati med dobrim in slabim. Ko pa otrok odrašča, je vse večjega pomena to, da ostane povezan s Cerkvijo. Kot pravi sv. Ciprijan, namreč nihče ne more imeti Boga za očeta, če nima Cerkve za mater. Krščanska skupnost ne le vzgaja, ampak tudi pomaga živeti izkušnje molitve, dobrodelnosti in bratstva. Benedikt XVI. zato spodbuja razne poti, ki omogočajo odkrivati evangelij kot polno in dejansko obliko bivanja.