Nadaljevanje iz: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, Kozinova družina, Zapotok, partizani, komunizem, Stanko Kociper [1]

Uvod, dr. Filip Žakelj, 24. maja 1972

Dosti razlogov imamo, da se vsi tisti Slovenci, ki nikoli nismo bili in nikoli ne mislimo biti zadovoljni z brezbožnim komunističnim režimom na slovenski zemlji, prav iskreno zahvalimo g. župniku Mirku Kozini za drobno, toda vsebinsko zelo bogato knjižico Komunizem, kot ga jaz poznam.

Najprej smo mu hvaležni, da jo je pred nekaj leti izdal v angleščini za ameriški svet, ki o komunizmu in naši krvavi revoluciji skoraj nič ne ve. Prisrčno hvala, da je dovolil slovenski prevod tega dragocenega dela; hvala pa tudi g. profesorju Alojziju Geržiniču, da je njegov prevod iz angleščine v slovenščino res zelo lep.

Slovenska izdaja knjižice je bolj popolna iz naslednjih razlogov. Že avtorjev uvod, ki ga v angleškem izvirniku ni, nam pove marsikaj novega; tako npr. o jelendolskih žrtvah, posebej pa o škofu dr. Gregoriju Rožmanu.

Silno jasno razlaga bistvo, metode in cilje komunizma

V slovenski izdaji sta dve kratki poglavji več: pretresljivo očetovo pismo sorodnikom na Goro pri Sodražici po mučeniški smrti sina Franceta; potem pa rešitev brata Jožeta. V slovenski izdaji je cela vrsta pomembnih fotografij in nekaj drugih dokumentov.

Silno jasno razlaga bistvo, metode in cilje komunizma, potem pa govori o žrtvah komunističnega brezboštva in kru­tosti na slovenskih tleh. Posebno lepo se je na primer spomnil svetniške žrtve profesorja in duhovnika dr. Lamberta Ehrlicha (26. maja bo tridesetletnica njegove mučeniške smrti).

Prav podrobno pa pripoveduje o štirih mučeniških žrtvah v domači družini: prva žrtev brat France (umorjen 30. maja 1942), druga oče Ivan, tretja hromi brat Janez, četrta mati Frančiška (zadnji trije ubiti ponoči 26. avgusta 1942).

Duhovnik Vladimir Kozina, avtor spominov Komunizem, kot ga jaz poznam.

Kako so svetniški slovenski laiki umirali kot svetniki

Dr. Tine Debeljak je zapisal, kako so svetniški slovenski laiki umirali kot svetniki, ki so dali prave zglede mučeništva za vero. Potem pa na prvem mestu omenja Franceta Kozina: »Takšen zgled je postavil Kozinčev France (umrl je z mašno knjižico v rokah, iz katere je pri luninem svitu začel molitve za umirajoče, pravi priča; Svobodni pogledi, I, Začetki komunistične revolucije v Sloveniji, Buenos Aires, 1968, str. 39). Na drugem mestu pa pravi (str. 49): »In morda najlepši zgled je postavila Kozinčeva družina, ko je z molitvijo rožnega venca šla v kolektivno smrt v kleti lastne hiše. Umorili so jih kot samo še – carje!«

Pokojni prelat dr. Alojzij Odar je bil kot dober poznavalec cerkvenega zakonika silno strog glede dokazov za pravo mučeništvo. Vendar je prav za to Kozinčevo družino na nekem tako imenovanem torkovem sestanku Katoliške akcije, kjer je bil govor prav o mučencih, trdil, da bi se mučeništvo za Kozinčevo družino dalo dokazati.

Štiri neustrašene mučeniške žrtve iz novomašnikove družine

Silno ganljivo je tudi škof dr. Gregorij Rožman v Anrasu na Tirolskem dne 31. maja 1945, na praznik presvetega Rešnjega telesa, ko je novomašnik Mirko Kozina opravil prvo presveto daritev, tirolskim vernikom v novomašni pridigi orisal te štiri neustrašene mučeniške žrtve iz novomašnikove družine: starše in dva brata.

Zato bi silno želeli, da bi nam g. župnik Mirko Kozine s pomočjo še živih sorodnikov in rojakov zbral še bolj podrobne življenjepise teh mučeniških junakov. Duhovniki in verniki pa se jim zasebno smemo priporočati.

Škof dr. Gregorij Rožman po vojni na Tirolskem.

Zoprval je komunizmu, zakrivajočemu svoj rdeči obraz pod masko OF

Naj g. župniku Mirku Kozinu izrazimo prav izredno hvaležnost za njegovo veliko spoštovanje do škofa dr. Gregorija Rožmana. Precej novega je o škofu v tej knjižici, Podprl je tudi Rožmanovega življenjepisca dr. Jakoba Kolariča C. M. Vendar ga prosimo, naj nam še več podrobnosti napiše. Zdi se, da mirno lahko potrdimo njegovo iz­javo v tej knjižici v Rožmanovo obrambo (str. 48/9): »Niti sam hudič, tako sem prepričan, ne bi mogel bolje opraviti svojega dela z označitvijo našega ljubljenega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana kot sovražnika slovenskih katoličanov. Razpošiljali so pamflete, v katerih so nesramno poniževali njegovo osebo in visoko službo. Nizkotni sramotilni listi komunističnih obveščevalcev so vernikom pravili, da je škof fašist in prijatelj gestapa. Zakaj so si komunisti izbrali škofa za prvo tarčo? Dobro so razumeli Kristusove besede: Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile (Mr 14, 27). Škof Rožman je bil naš duhovni voditelj. Bil je edina svetla iskra v temi naše narodne žaloigre /tragedije/. Bil je prvi škof v Jugoslaviji, ki je v apostolski gorečnosti in skrbi za zveličanje svoje črede neustrašeno zoprval komunizmu, zakrivajočemu svoj rdeči obraz pod masko OF.«

Resnica, ki jo zakrivajo debele plasti komunističnih laži

S to knjižico začenjamo novo vrsto dokumentov proti komunističnim grozodejstvom na prelepi slovenski zemlji, ki bi radi odkrivali pravo zgodovinsko resnico, ki so jo zakri­vale in jo še zakrivajo debele plasti komunističnih laži. Zato še poseben naslov: Dokument I. Če Bog da, bo podobnih dokumentov še lepo število.

Še iskrena zahvala Jerneju Kinklu in Poldetu Mala­lanu, bivšima gojencema Rožmanovega zavoda, zdaj akade­mikoma na fakulteti za arhitekturo v Buenos Airesu, za opremo knjižice. Adrogué, Rožmanov zavod, na praznik Marije Pomagaj.

Avtorjeve besede: Iz Zapotoka pri Sodražici

Podpisujem se Mirko Kozina (krstno ime: Vladimir). Rodil sem se v Zapotoku pri Sodražici v Sloveniji dne 16. februarja 1919. Bil sem šesti otrok od enajstih. Očetu je bilo ime Ivan, materi pa Frančiška; kot dekle se je pisala Trdan. Krščen sem bil 18. februarja 1919 v farni cerkvi sv. Magdalene v Sodražici. Krstil me je takratni sodraški župnik Franc Traven. Prvo obhajilo sem prejel v drugem razredu ljudske šole leta 1926. Takratni ljubljanski škof (kasneje naslovni nadškof) dr. Anton Bonaventura Jeglič me je birmal 2. septembra 1928 ob priliki posvetitve farne cerkve.

Naredil sem pet razredov ljudske šole v Sodražici in en razred meščanske šole v Ribnici. Leta 1931 sem bil sprejet v Zavod sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, kjer sem maturiral 19. junija 1939. V ljubljansko semenišče sem vstopil v jeseni leta 1939. Preden sem bil sprejet v semenišče, sem bil v avdienci pri proštu in generalnemu vikarju Ignaciju Nadrahu, tedanjem ravnatelju semenišča. Vprašal me je dve stvari: »Kadite?« »Ne«, sem odgovoril. »Pojete?« »Da«, je bil moj odgovor. »Ste sprejeti.«

Kozinova hiša v Zapotoku. Tu so partizani umorili starše in hromega brata Janeza 26. avgusta 1942. Foto: Mirko Kozina

V ljubljanskem semenišču

Ravnatelj je bil »ata« Nadrah. Spiritual prvi dve leti dr. Janez Kraljič. Potem dr. Karel Vladimir Truhlar. Pod njegovim vodstvom se je semenišče nekako razdvojilo. Tako daleč so nesrečne stvari pripeljale semenišče, da so se nekateri bogoslovci celo uprli škofu dr. Gregoriju Rožmanu.

Vprašanje je bilo, ali naj gredo bogoslovci v domobrance ali naj ostanejo v semenišču. Vodje »upornikov« so bili nekaki »ljubljenčki« in zaupniki dr. Karla Vladimirji Truhlarja. V marcu leta 1944 je vodja semenišča prošt Ignacij Nadrah sklical posebni sestanek v semeniški dvorani. Bili so navzoči poleg vseh bogoslovcev tudi spiritual dr. K. V. Truhlar, ekonom Karel Gross, vodja Ignacij Nadrah. Škof dr. Gregorij Rožman je prišel na ta sestanek.

Škof je skušal bogoslovce, ki so hoteli v domobrance pregovoriti, naj vendar ostanejo v semenišču; da se jim ne bo nič zgodilo; da jim ne bo treba iti v organizacijo Thod. Če primejo za orožje, so po kanonskem pravu izstopili iz semenišča itd.

Ali k domobrancem ali ostati v semenišču

Vodje »upornikov« so bili kar nekam surovi nasproti škofu. Imeli so boljše informacije; vedeli so več kot pa škof. Škofu je šlo na jok. Rotil jih je, naj ga vendar poslušajo. On je odgovoren za semenišče ...

Večina od nas petoletnikov je bila proti »upornikom«. Sedeli smo zadaj v dvorani. Ozračje je bilo mučno. Škofu je moralo biti silno nerodno. Bogoslovci ga ne poslušajo več ... Ko se je ozračje čedalje bolj mračilo, sem prosil za besedo. Vstal sem in jasno povedal vsem, ki so bili v dvorani: »Prevzvišeni, žal nam je, da se vam nekateri bogoslovci očividno upirajo! Večina petoletnikov, govorim v imenu tistih, ki so istega mišljenja kot jaz, večina petoletnikov nas je na vaši strani. Vi ste naš ordinarij. Vi ste naš voditelj. Mi vas poslušamo in bomo storili, kar nam boste vi ukazali. Mi smo z vami!« Škof Rožman je bil očividno potolažen. Vsaj peščica bogoslovcev ga posluša!

Kar očem nisem mogel verjeti, ko sem videl škofa Rožmana pri oltarju

»Uporniki« niso poslušali škofove prošnje in nasvetov. Takoj drugi dan je večina bogoslovcev zapustila semenišče, se prijavila domobrancem. Žalostni konec je zgovorna priča nepokorščine proti škofu! Večkrat mi je škof v Anrasu potarnal: »Le zakaj me niso bogoslovci poslušali?! Vsi bi bili lahko danes živi ...!« Pokol bogoslovcev je škofa silno bolel. Ni se mogel pomiriti duševno. Dejstvo je, da sem bil jaz edini od petoletnikov posvečen od škofa, ki sem ga branil v semenišču ...

Posvečen sem bil v čudnih okoliščinah. Po naključju sem prišel v Lienz 7. maja 1945. Na dan Kristusovega vnebohoda smo šli k maši v lienško farno cerkev sv. Andreja. Kar očem nisem mogel verjeti, ko sem videl škofa Rožmana pri oltarju ... Po treh tednih me je posvetil za duhovnika v Anrasu na dan sv. Trojice, 27. maja 1945. Farna cerkev v Anrasu je posvečena sv. diakonu Štefanu, prvemu mučencu.

Posrečilo se nam je najti jelendolske grobove

Med počitnicami leta 1944 sem bil v Ribnici. Moje tri sestre: Draga, Milka in Albinka, in jaz smo stanovali pri Picku. V Ribnici je bila močna domobranska postojanka. Zapotok je bil kako uro in pol oddaljen od varne postojanke. Domov smo hodili čez dan obdelovat polje, zvečer pa smo se vrnili na varno v Ribnico. Brat Jože je bil pri domobrancih v Ljubljani. Sam sem bil pa vodja obveščevalne službe v Ribnici. Posrečilo se nam je najti jelendolske grobove. Pripravil sem ljudi v dolini na dan prekopa in pa tudi na dan skupnega pogreba. Dekleta iz cele doline so napletle vencev, da je bilo čuda. Kanonik dr. Janez Kraljič je prišel v Ribnico kot zastopnik škofa.

Odpeljal se je v spremstvu domobrancev v Jelendol. Jaz sem se peljal na kolesu. S seboj sem vzel steklenico slivovice. Prekop je bil 2. oktobra 1944. Dobili smo dva groba. V enem je ležalo kakih 100 trupel. V drugem, če se ne motim, 10. Vseh skupaj je bilo 110 trupel. Kanonik dr. Janez Kraljič se je osebno zanimal za vsako žrtev. Stal je na robu groba ali pa se pomikal v jamo, pomagal temu ali onemu nositi mrliča v krsto ... Hvala Bogu, da sem imel žganje s seboj. Močil sem njegov in svoj robec in tako vsaj malo odstranil strašen duh ...

Jama v Jelendolu. V tej jami je bilo največ umorjenih vaških stražarjev iz Loškega potoka. Izkop nekaterih umorjenih v Jelendolu leta 1943 je organiziral Vladimir Kozina. 2. oktobra 1944 so izkopali iz množičnega groba v Jelendolu 110 iznakaženih trupel mož, žena in otrok. Vsako truplo so položili v lastno krsto in pokopali 4. oktobra 1944 na pokopališču v Ribnici.

Slavko Zupančič v Jelendolu »Tu sem pa jaz ležal ...«

Gospod Župančič (krstno ime sem pozabil /Slavko Zupančič/), ki je živ ušel iz tega groba, je stal na robu groba. Dobro se še spo­minjam, ko je rekel: »Tu sem pa jaz ležal ...«

Pripeljali smo žrtve v Ribnico na vozovih, ki so jih peljali konji. Vsaka žrtev je imela svojo krsto. Večina žrtev je bila uradno identificirana, bodisi po zobeh, bodisi po oblačilih, če so bili seveda oblečeni. Mnogi so bili nagi. Vsi so pa imeli roke zvezane na hrbtu z žico.

Položili smo krste na prostor med farno cerkvijo in dekliško ljudsko šolo. Med dvema visokima mlajema s slovenskimi zastavami je v sredini stal ogromen križ, obdan s trnovo krono in pa slovenskim grbom: polmescem in tremi zvezdami. Na dan pogreba je kanonik dr. Janez Kraljič pridigal. Bilo je ogromno ljudstva pri tem slovesnem pogrebu. Pokopali smo junake iz Jelendola na farnem pokopališču v Hrovači.

Pogreb umorjenih v Jelendolu; v škofovem imenu je pokopaval kanonik dr. Janez Kraljič.

Vladimir Kozina, Slovenija v plamenih, Buenos Aires, 1975 – Jelendol, izkop, Hrovača, pogreb, str. 84–90Mašniško posvečenje v Anrasu

S pomočjo lienškega dekana Bydameirja in anraškega kaplana Georga Schuchterja je skupina kakih 70 dijakov Straže dobila dobre ljudi v gorski vasici Anras. Moje tri sestre in jaz smo prispeli v Anras v petek 11. maja 1945.

Mene so sprejeli pod streho Geigerjevi, Unterweger. Imeli so gostilno in prodajalno. Ko sta župnik Andreas Engel in njegov kaplan Georg Schuchter /v Zavezi, št. 126, 2022, na str. 123 Georg Schuhter/ zvedela, da sem diakon in da sem čakal na mašniško posvečenje, sta vse uredila za moje posvečenje. Kaplan Schuchter je stopil v stik s škofom dr. Gregorijem Rožmanom, ki se je mudil kot gost pri lienškem dekanu in govoril z njegovim šoferjem Nandetom Babnikom. Neki mizar je izrezal škofovsko palico. Dominikanske sestre v Lienzu pa so sešile in lepo okrasile mitro za škofa dr. Gregorija Rožmana.

Pri Geigerju v Anrasu dan po posvečenju. Sedi škof dr. G. Rožman, ob njeni novomašnik. Foto: Franc Šetina

Župnišče v Anrasu je postalo Rožmanova škofovska palača

Škof dr. Gregorij Rožman je prišel v Anras v soboto, 26. maja 1945 popoldan. Z avtom se je pripeljal do Abfaltresbacha. Tam ga je čakaj lepo okrašen voz in par konj. Anraški kmet Joseph Mascher si je štel v čast, da je na vozu pripeljal škofa v Anras.

Naši študentje so postavili dva mlaja. Kakor doma v Sloveniji je tudi tu v tujini pozdravil škofa slovenski napis na tabli med dvema mlajema. Mislim, da je bil tale napis: »Pozdravljeni, slovenski vladika!« Vem za gotovo, da je bil slovenski napis.

Vsa vas in pa okoliški ljudje so nestrpno pričakovali škofa. Vse hiše so bile slovesno okrašene s cvetjem in tirolskimi zastavami. Ko je škof stopil iz vozila, ga je pozdravil stari župnik Andreas Engel, otroci so mu deklamirali. Mislim, da ga je v imenu slovenske anraške skupine pozdravil dr. Lujo Leskovar. Škof je nato vstopil v cerkev, od tam pa v župnišče, kjer bo od zdaj naprej postalo njegova škofovska palača!

Slovenski študentje pred župniščem v Anrasu z nov mašnikom Mirkom Kozino 3. junija 1945. Na novomašnikovi desnici pok, kanonik dr. Janez Kraljič, ob njem Ivan Tomažič, zdaj župnik v Mendozi, na novomašnikovi levici dr. Ludovik Čepon, po vojni prof. v Latrobé (benediktinska opatija v Pensilvaniji, Sev. Amerika). Foto: Franc Šetina

27. maja 1945 so trume ljudi prihajale v Anras na mašniško posvečenje

Zanimiva je zgodovinska igra, da je bil prav Anras pred mnogimi sto leti zadnja slovenska trdnjava proti nemškemu pritisku. Še danes so imena priča, da so bili Slovenci tu naseljeni. Nekatera imena kmetov so slovenskega porekla. Imena hribov prav tako; takoj za vasico je npr. hrib, ki se še zdaj imenuje Tič. Ob anraškem potoku je dolina, ki jo Anraščani imenujejo Plavač itd. Zdaj je pa postal prav Anras središče slovenskih beguncev! Čudna so božja pota!

V nedeljo, 27. maja 1945 – bila je to nedelja presvete Trojice – so trume ljudi iz vseh vzhodnotirolskih vasi prihajale v Anras na mašniško posvečenje. Večina ljudi še nikoli ni videla obreda mašniškega posvečenja, še manj pa posvečenje neznanca, ki bo posvečen po neznanem škofu. Ob deveti uri dopoldne se je sprevod pomikal iz župnišča v lepo anraško cerkev sv. diakona Štefana, prvega mučenca. Vaška godba je slovesno igrala. Bil je lep sončen dan. Nihče ni slutil ob tej slovesnosti, kaj se je doga­jalo v Vetrinju ...

Novomašnik s križem, ki so mu ga poklonili Tirolci ob novi maši v Anrasu 31. maja 1945. Foto: Franc Šetina

Posvetitev v navzočnosti slovenskih begunskih duhovnikov

V navzočnosti lienškega dekana, sosednjih duhovnikov, nekaj jezuitskih bogoslovcev in slovenskih begunskih duhovnikov: dr. Ludovika Čepona, dr. Martina Starca, Janeza Tomažiča in Nandeta Babnika me je škof dr. Gregorij Rožman posvetil v duhovnika pri velikem oltarju. Anraški kaplan Georg Schuchter je ljudstvu razlagal ves spored posvečenja. Ljudstva se je kar trlo v tej veliki cerkvi.

Slovenska skupina je sedela v prvih sedežih. Franc Še­tina in pa Stanko Šuštaršič sta posnemala slike. Nekatere so izredno lepe. Po posvečenju so slovenski dijaki zapeli Novomašnik, bod' pozdravljen! Po maši smo zapustili cerkev v sprevodu. Ob cerkvenih vratih sta me pozdravila dr. Lujo Leskovar in pa gospodična Majda Mlakar. Izročila sta mi šopek tirolskih Alpenrosen, povit s slovensko zastavo.

Nadaljevanje v: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, Anras, nova maša, Gregorij Rožman [3]