Po prispevkih o medvojnem dogajanju na Igu in na območju Šmarjete sem objavil še vrsto prispevkov o Sodražici. Vse sem namenil partizanskemu nasilju maja in junija 1942 nad domačini. V vseh treh krajih so pred tem Italijani zapustili kraj, takoj za tem pa so v oblastno prazen prostor prišli partizani in se razglasili osvoboditelje. Začeli so vzpostavljati oblast. Ta je bila seveda nelegalna in nelegitimna. Predvsem pa je bila komunistična, to je izrazito nasilna.

Vladimir Kozina Vir: Slovenija v plamenih, 1975

Komunisti so povsod po svetu izvajali isti obrazec

Območje so obdali s stražami, uvedli prepustnice za gibanje, uvedli organe »oblasti«, »odbore«, celo »volitve«, v primeru Šmarjete so zaplenili celo graščinsko zemljo (glad Klevevž) in jo delili simpatizerjem. Predvsem pa, s pomočjo »terencev« so po hišah ugrabljali ljudi, jih »zasliševali«, »sodili«, pretepali in ubijali. Komunisti so povsod po svetu iz stanja gverile v stanje uzurpacije »oblasti« izvajali isti obrazec. V vseh treh omenjenih krajih so ubili eno ali več vidnih oseb, ki so bile protikomunistično usmerjene ali so drugače imele vpliv na ljudi. S tem so radikalno odstranili glavne politične nasprotnike, poleg tega pa še s smrtnim strahom zastrašili ostalo prebivalstvo. Zastrašitev s pomočjo umorov je imela strašen in dolgoročni učinek, učinkuje še osemdeset let po dogodkih.

Zapotok, velikonočni ponedeljek 1941. Stojijo z leve: brata Jože in Lojze Arko, Jože Kozina, Lojze Arko, Janez Arko, France Kozina. Sedijo z leve: stric Jože Kozina, hromi Janez Kozina, oče Ivan Kozina, Šimen Čampa. Vir: Slovenija v plamenih, 1975

Kot pred tem Rome so ga odpeljali na morišče

V primeru Sodražice so najprej ubili skupino 16 Romov (pri Boncarju), nato pa so na domu v Zapotoku ugrabili Franceta Kozino, ki je bil vpliven mlad mož, bil je razgledan in je natančno vedel, kdo so komunisti, da gre za izrazito protičloveško ideologijo, temelječo na vsesplošnem nasilju. Že ob ugrabitvi so ga vpričo domačih hudo pretepali, v Sodražici so mu »sodili« (Jernej Stante, ki je bil po vojni državni »tožilec«, in je še naprej določal smrtne »obsodbe«), nato pa s posebnim (Pšeničevim) avtobusom, kot že pred tem Rome, odpeljali na morišče pod Boncar, tam so ga, kot pred tem Rome, ubili. S strelom v glavo, torej na način tipične »likvidacije«. Za njim so v Sodražici ugrabili nosečo učiteljico Ivanko Škrabec Novak in jo umorili, z njo bi tudi moža, če se mu zadnji hip ne bi uspelo rešiti.

Jože, mati, France Kozina pri košnji. Vir: Slovenija v plamenih, 1975

Poleti 1942 so partizani umorili štiri člane družine Kozina

Francetov brat Vladimir Kozina je v Ljubljani končeval bogoslovje. Avgusta je poskrbel za bratov prekop na pokopališče. To je imelo na prebivalstvo določen učinek, komunistični »aktivisti« so bili besni. Že čez en teden so partizani prišli sredi noči in obkolili Kozinčevo hišo v Zapotoku. Vladimir je bil doma, ker so bile počitnice. Uspelo se mu je skriti na podstrešje, tudi tako, da je potegnil za seboj lestev. Potem je poslušal nočno dogajanje. Najprej so partizanski zločinci v kleti umorili očeta Ivana Kozino (1879), nato hromega brata Janeza Kozino (1907), nato še mater Frančiško Kozina (1886). Tri sestre so zaklenili v kaščo. Hišo so že takrat, in še kasneje povsem izropali. Tisto noč so partizani v Zapotoku ugrabili Janeza Arka (1921), ki so ga na Travni gori »vrgli v eno ledenih kraških jam« (Kozina, Slovenija, dežela moje radosti in bolečine, 1980, str. 84).

O partizanskem zločinu nad svojo družino, enem od mnogih podobnih v tistem strašnem komunističnem letu na Slovenskem, v letu 1942, je čez nekaj let v Ameriki, kjer je bil duhovnik, napisal najprej pričevanje v angleščini, za Američane, saj so tudi tam mnogi nasedali na komunistično privlačno besedje, potem pa so ga politični emigranti v Argentini prevedli in leta 1972 izdali še v slovenščini pod naslovom Komunizem, kot sem ga jaz poznal. Naj najprej navedem nekaj besed o avtorju pričevanja Vladimirju Kozini.

Po šolanju v Škofovih zavodih v Šentvidu je vstopil v ljubljansko bogoslovje

Vladimir Kozina se je rodil 16. februarja 1919 pri Kozinčevih v Zapotoku pri Sodražica. Po šolanju v Škofovih zavodih v Šentvidu je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Njegova študijska leta med drugo svetovno vojno so bila zaznamovana s hudimi preizkušnjami in trpljenjem. Konec maja 1942 so partizani zasedli Sodraško dolino in takoj začeli s komunističnim nasiljem. Ubili so nosečo učiteljico Ivanko Škrabec Novak, nato pa ugrabili Vladimirjevega brata Franceta. Ta se jim kljub grožnjam ni hotel pridružiti, ker je videl, da za partizanstvom stojijo komunisti, kar jim je tudi pogumno povedal. Najprej so ga pred domačo hišo hudo pretepli, nato pa umorili. Njegovo truplo so našli šele sredi avgusta 1942.

Francetov pogreb 19. avgusta 1942 je bil velika manifestacija, ki je močno škodovala ugledu partizanov, zato so se ti nad družino nasilno znesli. Večkrat so obiskali dom Kozinčevih v Zapotoku, jim grozili in jih oropali. V noči na 27. avgust 1942 so spet vdrli v hišo. Ubili so očeta, mater in hromega brata.

Draga in mati v kuhinji Kozinovih. Vir: Slovenija v plamenih, 1975

31. maja 1945 je v Anrasu daroval novo mašo, pridigal mu je škof Rožman

Konec vojne je pričakal v bogoslovju v Ljubljani. Ob majskem umiku ljudi na Koroško se je tudi sam odločil, da gre skupaj s sestrami naproti zaveznikom. 27. maja 1945 ga je v Anrasu pri Lienzu v duhovnika posvetil ljubljanski škof Gregorij Rožman. Tam je 31. maja 1945 daroval novo mašo. Pridigal mu je škof Rožman. Škof je prav takrat izvedel za domobrance, ki so jih Angleži vračali v Jugoslavijo, tam pa so jih komunisti ubijali.

Vladimir Kozina je najprej opravljal službo kaplana v škofiji Innsbruck (od 2. februarja 1947 v Anrasu pri Lienzu), nato pa je 25. avgusta 1949 odpotoval v Ameriko, v škofijo Stockton (San Francisco) v Kalifornijo, kjer je deloval v različnih mestih; nazadnje v župnijah Brezmadežnega srca v Brentwoodu in Svete Marjete (St Margaret Mary) v Oaklandu. Po II. vatikanskem koncilu, ki je izpeljal liturgično reformo, je Kozina kot prvi prejel posebno dovoljenje papeža Janeza Pavla II. za obhajanje latinske maše po tridentinskem obredu. Skoraj 70 let je preživel v tujini.

Pričevanje je bilo zelo pretresljivo, prepričljivo in terminološko jasno

V Slovenijo se ni nikdar več vrnil, čeprav jo je ljubil in ji želel najboljše. Umrl je v Kaliforniji, 2. aprila 2014, v 96. letu starosti. Napisal je več knjig. Ena od njih je tudi Komunizem, kakor sem ga jaz poznal, ki jo je sprva izdal v angleščini. Pod naslovom Communism as I know it jo je leta 1967 objavil v cerkvenem glasilu. Pričevanje je bilo zelo pretresljivo, prepričljivo in terminološko jasno, zato so ga slovenski politični emigranti v Argentini prevedi in izdali v knjižici Komunizem, kot sem ga jaz poznal.

Ker Vladimir Kozina opisuje dogajanje v času od maja do avgusta 1942 (seveda tudi širše), ga bom v nekaj nadaljevanjih v celoti poobjavil. Tudi zato, ker je to eno od tistih besedil, ki jim rečemo dokument. Najprej, v tem prvem delu, si poglejmo, kaj je o obeh izdajah Kozinovega pričevanje, o angleški v Ameriki, in o slovenskem prevodu v Buenos Airesu v reviji Tabor napisal Stanko Kociper (ureditev besedila, predvsem z mednaslovi, je moja).

Vladimir Kozina, Communism as I know it, 1989 – infoPredstavitev Kozinovih spominov v reviji Tabor

Po izidu knjige Vladimirja Kozine v angleščini Communism as I know it so v reviji Tabor (št. 7, Buenos Aires, 1973) objavili o njej zapis. Avtor je bil Pi. Ka., kar je bil psevdonim za Stanka Kocipra (Kozino naslavlja s kratico Rev., kar je kratica za vzdevek reverend, v stari govorici častiti, pri nas je ustreznica gospod, uporabljamo jo za duhovnika).

Stanko Kociper: Vladimir Kozina: Communism as I know it. Corpus Christi Church Bulletin, 322 St. James Drive, Piedmont, Calif., U.S.A., 1967, str. 43. Rev. Vladimir Kozina, preživeli ud mučeniške družine Kozinovih iz Zapotoka /pri Sodražici/, je za vestnik fare Corpus Christi, Piedmont, Calif., U.S.A., napisal v angleščini prispevek, ki leži zdaj pred nami kot ponatis v lični brošuri 43 strani z izvirnim naslovom Communism as I know it (Komunizem, kot ga poznam jaz).

Dvomimo, da se je pisec zavedal kakšen doprinos je s tem spisom primaknil ne samo za afirmacijo Slovencev kot prvoborcev proti komunizmu, ampak predvsem za nujno prebujenje še vedno v zmedi pojmov tavajočega svobodoljubnega človeka Amerike.

Skeptična opredelitev bo klecnila pred težo citatov in neovrgljivih dokazil

Za Geržiničevo /Alojzij Geržinič/, leta 1965 v Argentini in v španščini napisano brošuro Pred 1400 ... pred 20 leti je to nedvomno zopet nekaj najboljšega, kar je doslej slovenska ideološka emigracija s tega področja dala velikemu svetu, v katerem živi. Kakor je namreč Geržiničev znanstven zgodovinski ekscerpt izpričal popolno vživelost v miselnost okolja, kateremu je njegova brošura bila namenjena, tako je rev. Vladimir Kozina s tem zvezkom dokazal, da se je uspel vistovetiti z značajem in psihološko naravnanostjo bralcev, za katere je napisal svoj prikaz komunizma v ideji in praksi. To je namreč sila važen element če sploh hočemo sebe tujemu svetu posredovati v zanj sprejemljivi obliki.

Že platnice z izzivajočim rdečim emblemom takoj vzbudijo zanimanje, kaj neki stoji za naslovom, ki je tudi psihološko tako učinkovit, da bo po brošuri hlastno posegel najbrž tudi marsikdo izmed tistih, katerih načela ali vsaj skeptična opredelitev bo morala klecniti pred težo citatov in neovrgljivih dokazil.

France Kozina Vir: Slovenija v plamenih, 1975

Pisec se ne izgublja v preživelih geslih in frazah

Pisec je v 21 odstavkih /poglavjih/ obdelal gradivo na način ki bralca takoj pritegne in – kar je poglavitno – prepriča. Kljub temu namreč, da bi avtor kot ud mučeniške družine lahko zdrsnil v patetičnost, ni v spisu sledi histerije, ničesar vsiljivega in zato odbijajočega. Ko v začetnih odstavki obdeluje komunizem z ideološkega vidika, ne najdemo v njegovem prikazu nikakršnega dogmatiziranja ki bi bilo sicer za katoliškega duhovnika razumljivo. Tudi opis komunistične revolucije prav za časa vojne pri nas je ne samo neizbežno aktualen in poučen za ameriškega bralca, ki pač danes nujno stoji pod tem ali onim neizbežnim vtisom Vietnama in gverilskih zarodkov v latinski Ameriki, ampak je tudi za nas dragoceno zgodovinsko pričevanje, ker je – objektiven in zato pravičen. Pisec se ne izgublja v preživelih geslih in frazah, ki so vlekle in zbegale mnoge med vojno, katero so prav zaradi njih znali tako mojstrsko izkoristiti komunisti za svojo revolucijo, in ki so prva leta po vojni še med nami v zdomstvu povzročale toliko krivic ter privedle končno do nepotrebnega in škodljivega razcepljenja v istem, vsem skupnem idejnem občestvu.

Pisec se ne izgublja v preživelih geslih in frazah

Rev. Vladimir Kozina piše realno, objektivno, trezno – in zato prepričevalno. To je z ene strani važno zaradi tega, ker bodo njegovi bralci ljudje, ki komunistični satanizem doživljajo – za zdaj! – le posredno, so samo zaradi tega skeptični ter ne osvajajo nikakršnih dogmatičnih gesel; za nas pa je tolažilno, da spis, ki bo zaradi svojih kakovosti nedvomno globoko odjeknil med ameriško javnost, ne dela krivice nikomur in bo prav zaradi tega tudi na slovenskega bralca učinkoval pristno.

Piscu se je posrečilo, da mu na kratkih 43 straneh ni ušlo ničesar bistvenega; in vendar spis ni skupek golih trditev. Vse je dokazano, dokumentirano iz izvirnih virov.

Oče Janez Kozina. Križ je iz robca, namočenega v kri umorjenih. Vir: Slovenija v plamenih, 1975

Vladimir Kozina je opravil ogromno nalogo

Posebej je treba poudariti njegov prijeten, kramljajoči slog, ki bo prav ameriškim bralcem napravil gradivo še bolj sprejemljivo. Prav tem pa je tudi namenjen – za opozorilo in v premislek, kar je rev. Vladimir Kozina zgostil v usodno težko ugotovitev: It can happen here (Lahko se zgodi tu) za naslov zadnjega odstavka.

Če bodo torej ob našem tragičnem primeru Američani lažje razumeli nevarnost, na katero gledajo s skepso močnih, v svobodi zakoreninjenih individualistov, je rev. Vladimir Kozina opravil ogromno nalogo. Zato je potrebno in nujno, da spis pride tudi in predvsem kot poročilo pred Kongres Združenih držav.

Mati Frančiška Kozina. Križ je iz robca, namočenega v kri umorjenih. Vir: Slovenija v plamenih, 1975

Naš narod je bil prvoborec proti svetovni komunistični kugi

Rev. Vladimir Kozin se s tem zvezkom ni oddolžil samo mučencem svoje lastne družine in ni samo prinesel novega dokaza, da naši domobranski junaki niso zastonj strohneli v množičnih grobovih mučeniške domovine, ampak je naredil nam vsem, vsemu slovenskemu narodu uslugo, za katero mu moramo biti hvaležni, ker bo preko njega ime našega naroda kot prvoborca proti svetovni komunistični kugi nedvomno močno odjeknilo v velikem svetu.

Iz tega pa sledi naša neodložljiva dolžnost, da brošuri v angleško govorečem okolju pripomoremo do čim večje razširjenosti; saj je poleg drugih kakovosti tudi vzorec in učbenik, kako naj velikemu tujemu svetu naš problem naredimo dostopen in sprejemljiv.

Zaradi vsega tega bi bilo priporočljivo, da bi nam rev. Vladimir Kozina dal v priobčitev slovensko verzijo. Ker ni dvoma, da naša borba proti komunizmu še zdaleč ni končana, nam njegov spis nazorno kaže, kako je treba to nalogo izvrševati v okolju, v katerem živimo. Ob tej ugotovitvi spis kriči po prevodih in adaptacijah tudi za druga okolja; predvsem in nujno za latinsko Ameriko!

Smo velik narod prvoborcev proti zaroti svetovnega komunizma

Pa še eno misel se nam na koncu zdi primerno poudariti. Že dolgo nismo več v velikem svetu zgubljena, zbegana čreda. Uveljavili smo se v njeni. Da, osvojili smo ga. Zrastli smo vanj. Pri ohranitvi naših bistvenih svojskosti smo vendarle osvojili njegovo miselnost. To je kapital, ki ga moramo za naše poslanstvo ideološke emigracije izkoristiti do skrajnosti! Poleg tega razpolagamo že z generacijo, ki začenja odločilno posegati v življenje in nehanje okolja, v katerem je zrastla in se izobrazila. Pri tej ugotovitvi se spominjamo, kaj je storil en sam nesrečni Louis Adamič za naše komuniste! Potem nam pač ne bo težko uganiti, kaj lahko stori za osvoboditev naše očetnjave legijon izobražencev, ki so deloma prišli z nami naravnost iz borbe in so danes že povsem asimilirani z novim okoljem, deloma pa so vsaj doraščali ob mleku naših idejnih vrednot.

Pred dvema letoma prof. Alojzij Geržinič v Argentini, zdaj pa rev. Vladimir Kozina v Združenih državah sta nakazala pot. Bomo vsaj ob petindvajsetletnici naše vsenarodne žaloigre /tragedije/ kljub ali pa prav zaradi očiščujočih družinskih prepirov znali dokazati, da smo velik narod prvoborcev proti zaroti svetovnega komunizma?

Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam – o knjigi Stanko Kociper (Tabor, št. 4, 1967)Prevod v slovenščini je v Argentini izdal dr. Filip Žakelj

Želja Stanka Kocipra se je uresničila. Dr. Filip Žakelj je v Argentini izdal prevod knjižice Vladimirja Kozine Komunizem, kot ga jaz poznam. Tudi tokrat jo je pod psevdonimom Pi. Ka. v reviji Tabor (št. 7, Buenos Aires, 1973) predstavil Stanko Kociper.

Vlad. Kozina: Komunizem, kot ga jaz poznam. Iz angleščine prevedel Alojzij Geržinič. Kot Dokument I za tisk pripravil, izdal in založil dr. Filip Žakelj. Opremila Jernej Kinkelj in Polde Malalan. Tiskala Tiskarna Vilko S.R.L. (Vilko Čeč), Buenos Aires,1972, 84 strani.

Ko smo v Taboru, št. 4 leta 1967 poročali o angleškem izvirniku spisa rev. Vladimirja Kozine Communism as I know it, smo izrazili željo, da bi nam pisec dal priobčiti slovensko verzijo. In rev. Vladimir Kozina je našo željo celo prekosil. Zdaj imamo namreč pred seboj slovensko verzijo tega odličnega spisa v ličnem posebnem zvezku, ki ga je v prevodu strokovnjaka prof. Alojzija Geržiniča kot Dokument I za tisk pripravil, izdal in založil dr. Filip Žakelj v Buenos Airesu.

Avtor je lahko vzor je vzor premnogim piscem

Vsemu, kar smo pred leti zapisali o angleški izdaji, pravzaprav nimamo kaj dodati ali odvzeti. V strokovnem prevodu prof. Alojzija Geržiniča spis ohranja vse odlike angleškega izvirnika in ga za slovenske bralce celo prekaša z dodatki in vrsto dokumentarnih slik. S tem pa postaja tudi eden izmed najbolj pomembnih doprinosov za našo medrevolucionarno zgodovino, ker je od prve do zadnje črke dokument, ki ga tudi najbolj izbrani sofizmi režimovskih zgodovinskih dialektikov ne bodo mogli razvodeniti, kaj šele ovreči.

Vendar se nam zdi primerno, da znova podčrtamo poštenost v prikazovanju okolja, v katerem se je odigrala strahotna žaloigra /tragedija/ Kozinove družine. Nihče piscu ne bi mogel zameriti, če bi ob težki kroniki, kakor je na neposrednem primeru mučeništva svoje družine spoznaval komunizem, šel mimo dejstvenikov, ki so sicer bili v vzročni ali posledični zvezi z žrtvijo njegovih najdražjih, pa so prvenstveno bili rezultat občega stanja, v kakršnega je mednarodni komunizem pogreznil slovenski narod s svojo revolucijo prav za časa tuje okupacije. Rev. Kozina pa ne samo ne gre mimo teh dejstvenikov, ampak jih prikazuje kot objektiven okvir, v katerega je zajeta njegova zgodba. S tem je vzor premnogim piscem, ki se s tem predmetom specifično ukvarjajo, pa se niso zmožni povzpeti do one mere pravičnosti, ki je za te vrste pisanja neobhodno potrebna.

Spet so ljudje ponoči mirno spali. Spet so lahko delali na polju ...

Navajamo samo en primer, ki nas kajpak posebej zadeva. 84 strini njegovega teksta je že samo po sebi do skrajnosti utesnjena površina za prikaz tako strahotne žaloigre, kot se je odigrala v njegovi družini. Rev. Kozina najde prostor, da se na 68. strani takole spomni domobrancev:

»Ti mladi, katoliški Slovenci, ti prostovoljni antikomunistični vojaki pod vodstvom generala Leona Rupnika so bíli krvavo vojsko proti Titu njegovi 'Osvobodilni fronti'. Naše ljudstvo – njega večina – je bila domobrancem hvaležna. Spet so ljudje ponoči mirno spali. Spet so lahko delali na polju, ne da bi se jim bilo treba bati partizanskega plenjenja. Domobranci so kmalu obvladovali Slovenijo. Tito in njegova OF sta kljub pomoči, ki sta jo prejemala od Anglije in Amerike, izgubljala tla in vpliv. Ljudje so bili srečni. Kolikor je to mogoče med rdečo revolucijo, se je spet razvijalo normalno življenje.«

Spomini, ki ne smejo nikoli v pozabo

Spričo tega zapisa rev. Kozine ne bomo mogli nikoli razumeti – ker ne najdemo veljavnih razlogov za to –, da nekateri, ki se v svojih spisih izrecno pečajo s prikazom odločujočih dejstvenikov medrevolucionarnega dogajanja na slovenski zemlji, klecnejo pred to preprosto, nikomur krivično resnico. Zato je tem večja zasluga rev. Kozine, da je tudi v sicer intimni zgodbi svoje tragedije s poštenim peresom pokazal na te stvari.

Poleg njega vse naše priznanje tudi prof. Alojziju Geržiniču za prevod, Jerneju Kinklu in Poldetu Malalanu za močno učinkujočo opremo in dr. Filipu Žaklju, da je izid spisa omogočil. Kljub metamorfozam v našem in svetovnem gledanju – ali pa prav zaradi njih – je takšna literatura vedno aktualna, vedno potrebna. Med nami bo zbujala spomine, ki ne smejo nikoli v pozabo, doma, kamor ji mora vsakdo izmed nas pomagati z vse­mi sredstvi, pa bo drezala v vest, pa odpirala oči predvsem mlademu rodu ki se nezadržno osvešča in hoče priti danostim svojega časa do dna.

Strahotni dokument katoliškega duhovnika

Za konec ponovimo samo še željo, ki smo jo tudi že izrazili v našem poročilu o angleškem izvirniku tega spisa. Nujno je potreben španski prevod! Z nekaterimi paralelami iz tega okolja, ki bi jih mogoče bilo kazno vnesti, bi delo nedvomno napravilo globok vtis v latinski Ameriki. Morali bi najti mecena, da bi ta strahotni dokument katoliškega duhovnika lahko prišel v zadostnih izvodih predvsem v roke tragično zmedenih krogov katoliške duhovščine teh dežel. To bi bil obenem košček nadaljevanja tistega boja, v katerem so za zgled vsemu svobodoljubnemu človeštvu padli /umrli/ naši mučenci.

Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam – o knjigi Stanko Kociper (Tabor, št. 7, 1973)Slovenija, dežela moje radosti in bolečine

Okoli leta 1980 je Vladimir Kozina svoje pričevanje še zelo razširil in ga objavil v daljši seriji pod naslovom Slovenija, dežela moje radosti in bolečine v reviji Tabor v Buenos Airesu. Ob koncu je Zgodovinski odsek Tabora v Torontu celotno besedilo objavil v knjigi z istim naslovom (368 strani).

Kozina je zdaj celotno snov zelo poglobil, prikazal pa jo je na precej literariziran način, vpletel je dialog med dvema akterjema, med komunistom (partizanom) in med demokratom (protikomunistom), pogosto s stvarnimi imeni. Čeprav gre za uporabo premega govora in za izmišljene dialoge med sicer resničnima akterjema, avtor skozi njih ves čas podaja zelo stvarno resnico o dogajanju in njegovih akterjih. Zgodovinarja bo to seveda motilo, za širšo javnost pa je to privlačen način prikazovanja resničnega dogajanja. V priponki dodajam pdf kopijo iz knjige o umoru avtorjevega brata Franceta Kozine, da vidimo tak način podajanja te za slovenstvo izjemno pomembne teme.

Vladimir Kozina, Slovenija, dežela moje radosti in bolečine, 1980 – o umoru brata Franceta KozineVladimir Kozina, Slovenija, dežela moje radosti in bolečine, 1980 – podatki o knjigi

Vladimir Kozina, Slovenija, dežela moje radosti in bolečine, 1980 – Mirko Javornik o knjigi (Tabor, št. 1–2, 1982)

Leta 1975 je izdal še knjigo Slovenija v plamenih

Po spominih Slovenija, dežela moje radosti in bolečine je napisal še krajšo, bolj zgoščeno verzijo spominov, ki je prav tako izrazito literarizirana, ves čas s premim govorom (kaj so se med seboj pogovarjali), vendar tudi tu verno sledi svoji zgodbi. Pod naslovom Slovenija v plamenih so jih izdali v Buenos Airesu (Založba Sij, 1975, 193 strani). V priponki dodajam dve pdf kopiji iz knjige o umoru staršev in o izkopu umorjenih v Jelendolu in pogreba v Hrovači.

Vladimir Kozina, Slovenija v plamenih, Buenos Aires, 1975 – o umoru staršev, str. 48–63Vladimir Kozina, Slovenija v plamenih, Buenos Aires, 1975 – Jelendol, izkop, Hrovača, pogreb, str. 84–90

Pismo Roberta Modrijana, Cerklje, 4. 4. 1995. Vir: arhiv Ivo Žajdela

Nadaljevanje v: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, Jelendol, Anras, Gregorij Rožman [2]

1/10