Vaše vprašanje, spoštovana gospa Iva, prihaja v izredno pomembnem obdobju cerkvenega leta, ko smo prehodili postni čas in vstopili v velikonočni čas, ko se v vsakdanjem krščanskem življenju in še posebej pri sv. bogoslužju srečujemo z množico simbolov, naravnih znamenj in predmetov, ki nam pomagajo vstopiti v skrivnost, vsebino in v vrednote naše vere in našega krščanskega življenja. Simboli in druga znamenja so mostovi, ki povezujejo naravno z nadnaravnim, zavedno z nezavednim in na svoj način izražajo resnico o človeku, naravi, vesolju in stvarstvu, ki nas obdaja, o pomenu in smislu sedanjega in prihodnjega življenja. 

Prav zato so številni filozofi, teologi, psihologi, antropologi, umetniki in raziskovalci raznih kultur, umetnosti, religij in izročil vse od pradavnine do današnjih dni tem pojavom posvečali veliko pozornosti. Zdi se, da se danes z napredujočo sekularizacijo in potrošniško miselnostjo slabi tudi zanimanje za skrivnosten svet simbolov in znamenj, kar ruši in siromaši temeljne vrednote našega življenja in naše medčloveške odnose.

Simboli in znamenja so mostovi, ki povezujejo naravno z nadnaravnim, zavedno z nezavednim in na svoj način izražajo resnico o človeku, naravi, vesolju in stvarstvu, ki nas obdaja, o pomenu in smislu sedanjega in prihodnjega življenja.

Mi se v tem kratkem prispevku, razumljivo, ne moremo zaustavljati pri teh izredno zanimivih vprašanjih, ampak poskušamo kratko odgovoriti na vprašanje o uporabi kadila, ki spada med ta znamenja pri bogoslužju in ima tudi svojo zgodovino in svoj pomen. Med temi simboli in naravnimi stvarmi pri bogoslužju so tudi kruh, vino, voda, sol, sveče, križ, pepel in mnoga druga znamenja, ki postanejo razumljiva, če jih spremlja ustrezna razlaga, kateheza, ki nas vodi »od lupine k jedru«, kakor je ta proces imenoval znani strokovnjak za bogoslužje B. Fischer. Tako je na primer voda znamenje, ki omogoča telesno življenje; pri bogoslužju pa postane znamenje Božjega življenja, ki nas pri krstu preraja v Božje otroke in dediče nebeškega kraljestva. Nekaj podobnega velja tudi za kadilo, ki ga na duhovnem področju srečamo že v najstarejših nekrščanskih verstvih in kulturah. V drugi Mojzesovi knjigi imamo že prva navodila (2 Mz 30,34-38; 3 Mz 16,12-13), kako naj se uporablja kadilo, ki je bilo vedno znamenje Božje bližine in navzočnosti ter podoba molitve, ki se dviga k Bogu, kakor kadilo pred Božjim obličjem (prim. Ps 141,2). 

Prvi kristjani, učenci Jezusa Kristusa, kadila sprva niso sprejeli v bogoslužje, ker so ga Rimljani uporabljali pri svojem poganskem bogoslužju. Ko so preganjali kristjane, so jih silili, da so pred poganskimi maliki zažigali kadilo in tako odpadli od krščanske vere. Šele po letu 313, ko je cesar Konstantin dal Cerkvi svobodo, so povsod, zlasti na Vzhodu, uvajali kadilo v krščansko bogoslužje in z njegovimi blagodejnimi učinki bogatili vse oblike krščanskega življenja, vse do 2. vatikanskega koncila, ki je zasnoval obsežno prenovo krščanskega bogoslužja in zelo priporoča uporabo kadila, tega imenitnega znamenja Božje bližine in Božje navzočnosti. Vse bogoslužne knjige, skupaj z misalom in z navodili za obhajanje zakramentov, zakramentalov, molitvenega bogoslužja in ljudskih pobožnosti, prinašajo skrbno pripravljena navodila za uporabo kadila, da bomo pri obhajanju svetih skrivnosti močneje doživljali Božjo bližino in bodo naša bogoslužna srečanja in naše molitve v večji meri postajale vrhunec in vir krščanskega življenja (prim. B 10).