Umetniški in sakralni predmeti, ki jih je Italija leta 1940 odpeljala iz cerkva, samostanov ter muzejev v Kopru in Piranu, postajajo spet aktualni. Na njihovih mestih že zelo dolgo, 85 let, zevajo praznine.

Zbrali so 380 zabojev in jih odpeljali v vilo Manin v Furlaniji

Predmete so štirinajst dni vozili iz Puljske, Tržaške, Reške, Goriške in Videmske pokrajine. Zbrali so 380 zabojev in jih odpeljali v vilo Manin v Passarianu v Furlaniji, od koder so jih po letu 1943 premeščali v druge kraje, nekaj pa so jih tudi vrnili lastnikom. Leta 1945 so predmete v zaprtih zabojih prepeljali v Rim in jih spravili v skladiš­če arheološkega nadzorništva. Leta 1970 so jih prenesli v skladišča palače Venezia, kjer so propadale.

Pri odvozu so se sklicevali na italijanski zakon 1089 iz leta 1939, po katerem naj bi šlo za zavarovanje nacionalno pomembnih umetniških predmetov pred vojno nevarnostjo. »Vojne nevarnosti« že zdavnaj ni več (leta 1946 je Italija sprejela zakon o prenehanju vojnega stanja), zato si lastniki (koprska škofija) in spomeniškovarstvena ter muzejska stroka ob pomoči državnih ustanov prizadevajo, da Italija odpeljane predmete vrne prvotnim lastnikom, ki tega lastništva nikoli niso izgubili.

Benedetto Carpaccio (ok. 1500–ok. 1560), Marijino kronanje, 1537, (detajl), slika je bila v koprski krstilnici, od leta 1911 do 1940 v koprskem muzeju, od koder so jo odpeljali v Italijo. FOTO: Muzej Sartorio, Trst

Neuspešna »diplomacija«

Z vračilom slik beneških mojstrov se je ukvarjala že jugoslovanska država. Začeli so takoj po letu 1954. V diplomatskih pismih med tedanjima zunanjima ministroma Milošem Minićem in Aldom Rumorjem, ki sta se nanašali na osimske sporazume, piše, da se bo o vprašanjih arhivske dokumentacije, umetniških del, katastrskih map ... ukvarjala posebna strokovna komisija. Po letu 1991 se slovenska država ni toliko ukvarjala s tem vprašanjem, vendar so nas kasneje spodbudila dogajanja v Italiji.

Dokumente o odpeljanih predmetih imajo lastniki in strokovne ustanove (v tem primeru je to bila tržaška spomeniškovarstvena ustanova), pri nas imamo kopije in zapise stanja po vojni. To so dokumenti o umiku umetnin z originalnih mest v fazi protiletalske zaščite območja Furlanije-Julijske krajine, ki jih je izvajala pristojna spomeniškovarstvena služba v Trstu, zapisniki izpraznjenega stanja po vojni in korespondence župnikov s pristojnimi konservatorji.

Nekateri predmeti so leta 1943 celo vrnili in jih nato leta 1945 in 1947 znova odpeljali. Iz frančiškanskega samostana sv. Ane v Kopru so odnesli 61 umetnin, od tega 25 kakovostnejših, iz koprskega Pokrajinskega muzeja 15 umetnin, iz koprskega župnijskega urada oziroma stolne cerkve Marijinega vnebovzetja so 2. marca 1945 odnesli štiri slike Vittoreja Carpaccia. (Prerok Zaharija, Prerok Jeremija, Bičanje in Jezus pade pod križem, ki so na tržaški škofiji) in dva izdelka umetne obrti. Iz piranske nekdanje bolnišnice so odpeljali dva kipa, iz piranskega minoritskega samostana tri slike, iz piranske občinske palače eno inkunabulo in eno sliko, iz piranskega župnijskega urada sv. Jurija šest slik in eno poslikano gotsko omaro.

Vittore Carpaccio, Slavnostni prihod beneškega župana Sebastiana Contarinija v Koper, 1517, sliko so odnesli iz korskega muzeja, zdaj je v muzeju Sartorio v Trstu. Vir: Wikimedia

Na seznamu je ugotovljenih 93 odpeljanih umetnin

Kot je navedel v knjigi Med Benetkami in Dunajem (Annales, Koper, 2025, str. 116) Salvator Žitko so 1940 odpeljali: sedem zabojev iz koprskega muzeja, enega iz stolnice Marijinega Vnebovzetja v Kopru, pet iz cerkve sv. Ane v Kopru, enega iz cerkve sv. Frančiška v Piranu, enega iz cerkve Marije Tolažnice v Piranu, enega iz cerkve sv. Štefana v Piranu, štiri iz piranske občinske palače, pet iz cerkve sv. Jurija v Piranu.

Skupaj je na seznamu do zdaj ugotovljenih 93 umetnin, za katere obstaja strokovna in pravna podlaga za vrnitev (različna dokazila o njihovi izvirni lokaciji). Za vse piranske in koprske slike obstajajo zapisniki o prevzemu. Dokumentov o prevzemu ni za dela iz koprskega samostana sv. Ane (komunisti so ga po vojni spremenili v zapor, po letu 2000 ga je država vrnila frančiškanom). Vendar obstaja o tem vir, 118 strani dolg dnevnik, ki ga je med 10. aprilom 1940 in 21. majem 1945 pisal tedanji direktor videmskega muzeja Carlo Someda de Marco, častni konservator tržaškega nadzorništva, ki je na koncu dnevnika zapisal misel, da si želi dočakati dan, ko bodo dela, katerih zgodbo je spremljal, v imenu svobode in miru brez strahu vrnjena na izvorna mesta.

Benedetto Carpaccio, Marija z detetom med sv. Jernejem in sv. Tomažem, 1538, odpeljali so jo iz koprskega muzeja.

Slika spada tja, za kamor je bila namenjena

Poleg slik iz obalnih cerkva so v Italijo odpeljali tudi svete posode, liturgična oblačila, stare arhive s koprske škofije, iz piranskega samostana sv. Frančiška in iz koprskega samostana sv. Ane. Na koprski škofiji imajo vse dokumentirano in vse bi radi nazaj. Za vsa dela so bili narejeni reverzi. Potrdila so podpisali trije: lastnik, prevoznik del in prevzemnik v Italiji. Imajo fotokopije teh dokumentov.

Škof Metod Pirih je pred 20. leti dejal, da je bil trikrat na obisku v Vatikanu pri svetem očetu in zmeraj so bile predmet razprave tudi te slike. Izhodiščno načelo je: slika spada tja, kamor je bila namenjena. Tudi na zasedanju Slovenske škofovske konference v tistem času je nuncij potrdil, naj škofija zastopa stališče, da umetnine pripadajo tistemu, za kogar so bile narejene. Res damat ad dominumm (Stvar pripada gospodarju). Na škofiji so takrat razmišljali, da bi, dokler ne bi bili predmeti vrnjeni, na prazne okvirje in izpraznjena mesta nad oltarji napisali podatke o slikah, da bi obiskovalci cerkva to videli, kar so potem naredili.

Približno 80 odstotkov vseh umetnin iz istrskih krajev je cerkvena last

Že škof Janez Jenko si je zelo prizadeval, da bi odpeljane predmete vrnili, zaradi česar je v Vatikanu dobil vzdevek vescovo dei quadri – škof umetnin. Koprska škofija je decembra 2004i pooblastila Jožeta Škerka, odvetnika iz Nabrežine, da je v imenu škofije in škofa zbiral in posredoval pri javnih ustanovah vse potrebne podatke in listine, ki se nanašajo na kulturne dobrine, odnesene v Italijo. Odvetnik Škerk je poudaril, da Italija ni nikoli razlastila prvotnih lastnikov omenjenih del. Približno 80 odstotkov vseh umetnin iz istrskih krajev je cerkvena last. Ni pravne podlage, ki bi Italiji omogočala zavračanje vrnitve odpeljanih predmetov. Pariška mirovna pogodba iz leta 1947, londonski memorandum iz leta 1954 in osimski sporazumi iz leta 1975 govorijo o njihovem vračilu. Tudi bula o vnovični ustanovitvi koprske škofije govori, naj se dokumenti in akti, ki se tičejo tega ozemlja, prenesejo v novoustanovljeno koprsko škofijo.

Giambattista Tiepolo, Marija s pasom, 1730, odnesli so jo z glavnega oltarja podružnične cerkve Marije Tolažnice v Piranu. Vir: cassiciaco.it

Koprska škofija je v preteklosti veliko storila za vrnitev umetnin

Koprska škofija zagovarja stališče, da umetnine spadajo tja, od koder so bile odvzete. Za to je v preteklosti veliko storila za njihovo vrnitev. Škofijski arhiv v Kopru hrani nekaj deset dopisov, naslovljenih na različne organe Svetega sedeža in druge ustanove, za posredovanje pri vračilu umetnin, ki so bile odpeljane iz cerkva in samostanov. Ti dopisi so se še pomnožili po letu 1978, ko so koprsko škofijo obnovili in razširili, kakor jo poznamo v sedanjih mejah. V letih 1978–1987 so poslali 25 dopisov. Predstavniki Škofije Koper so bili člani mešane državno cerkvene komisije za vračanje umetnin, ustanovljene po letu 1987. Leta 2005 je bil predstavnik škofije član takratne vladne komisije p. Marjan Vogrin. Razmišljali so tudi o sodni poti, vendar samo v skrajni možnosti, če prizadevanja lastnikov in naše države ne bi obrodila sadov.

Glavni oltar cerkve Marije Tolažnice v Piranu že 85 let sameva brez leta 1940 odnesene slike Giambattista Tiepola Marija s pasom (1730). Foto: Ivo Žajdela

Gre za mojstrovine neprecenljive vrednosti

Gre za mojstrovine neprecenljive vrednosti, za največje mojstre beneške šole, kot so: gotski slikar Paolo Veneziani, Giovanni Bellini, Alvise Vivarini, Vittore in Benedetto Carpaccio, Giambattista Tiepolo, Alessandro Algardi in drugi. Med njimi je na primer šest Carpaccievih slikarskih umetnin: Marija s svetniki iz leta 1518, last piranskega minoritskega samostana, Slavnostni prihod koprskega župana Sebastiana Contarinija v Koper, last koprskega muzeja (bila je zelo poškodovana, saj je bila v preteklosti neustrezno restavrirana, zdaj pa je restavrirana izvrstno), in štiri slike, ki so last koprske stolnice.

Carpaccieva slika Marija z otrokom in svetniki

Carpaccievo sliko Marija z otrokom in svetniki so že večkrat vračali. Tako je časopisje konec leta 1996 pisalo, kako so se v piranskem minoritskem samostanu pripravljali na vrnitev. Restavratorka Mira Ličen Krmpotič je vodila obnovo cerkvene edikule, kot pravijo delu cerkve z oltarjem, ki jo krasi bogat renesančni kamniti relief. Restavrirala je stenske poslikave (medaljone) v kupoli edikule, kamnosek Viktor Gojkovič iz Maribora pa je obnovil renesančne reliefe. Minoriti so izpolnili vse pogoje: obnovili so kupolo, streho nad njo, fasado, poskrbeli za razsvetljavo s posebnimi filtri, za varnostni sistem in pripravili dragocen okvir za sliko. V edikulo nad oltar naj bi tako po 57 letih odsotnosti končno vrnili dragoceno Carpaccievo platno. Slavnostno naj bi sliko iz minoritskega samostana v Padovi vrnili junija 1997, ko je bilo v Piranu srečanje osmih predsednikov srednjeevropskih držav, za katere so v cerkvi sv. Frančiška pripravili slovesen koncert. Vendar slike niso vrnili. To se ni zgodilo niti leta 2001, ko so končani z obnovo samostana.

Vittore Carppaccio, Marija s svetniki, 1518, iz cerkve sv. Frančiška v minoritskem samostanu v Piranu. Vir: Žitko, Med Benetkami in Dunajem

Vittorio Sgarbi je v Rimu odprl zaboje z odpeljanimi umetninami

Leta 2002 je Vittorio Sgarbi, takrat namestnik ministra za kulturo, v Rimu odprl zaboje z odpeljanimi umetninami. Umetnine so pokazali javnosti in jih restavrirali. Na primer aprila 2005 so 21 prvovrstnih umetnin za šest mesecev razstavili v muzeju Revoltella v Trstu.

In kakšen argument navajajo Italijani, da umetnin ne vrnejo? Nikakršnega, le to, da so last Italije. Naloga naših strokovnjakov je pregled vsega arhivskega gradiva in dokazovanje lastništva. Nobenega dvoma namreč ni, da so umetnine nastale za naročnike v Piranu in Kopru. Za umetnostne zgodovinarje je vprašanje vrnitve jasno: šlo je za zavarovanje umetnin pred vojno nevarnostjo, vojne nevarnosti pa že zdavnaj ni več. Pripravili so tudi posebno publikacijo z vsemi potrebnimi podatki o odpeljanih predmetih.

Kapela v cerkvi sv. Frančiška v Piranu s praznim oltarjem. Nanj se zdaj, po 85. letih, vrača umetnina Vittoreja Carppaccia Marija s svetniki (1518). Foto: Ivo Žajdela

Izjava Medškofijskega odbora za kulturo pri Slovenski škofovski konferenci

Posebno izjavo o tej temi je leta 2005 izdal tudi Medškofijski odbor za kulturo pri Slovenski škofovski konferenci, s katero je podprl legitimna prizadevanja vseh pristojnih ustanov na območju današnje koprske škofije za vrnitev leta 1940 začasno odpeljanih umetniških del in arhivskega gradiva. Zaradi vojne nevarnosti so italijanske oblasti po zakonu 1089 (iz leta 1939) z obmejnih območij tedanje Julijske krajine leta 1940 preventivno evakuirale umetniška (predvsem sakralna) dela velike vrednosti. Celotna akcija zbiranja in odvoza umetnin je bila izpeljana v štirinajstih dneh junija 1940. Zaboje z umetniškimi dragocenostmi iz tedanjih obmejnih pokrajin (Puljska, Tržška, Reška, Goriška, Videmska) so prepeljali v vilo zadnjega beneškega doža Manina v Passarianu, po letu 1943 pa so jih premestili v še varnejše kraje (San Daniele del Friuli) ali pa vrnili lastnikom. Na celotnem območju so zbrali 380 zabojev. Vsak zaboj je imel svojo številko in vsaka slika (ali več slik skupaj) je bila prevzeta z uradnim reverzom, podpisom in datumom. Vsak dokument, na katerem je bilo navedeno, da gre za umik umetniškega dela zaradi protiletalske zaščite, neke vrste zapisnik o umiku umetnine (verbale di ritiro) torej, je bil sestavljen v treh izvodih, ki so jih prejeli lastnik umetniškega dela, prevoznik in Nadzorništvo (Soprintendenza) v Trstu. Prevoze je opravljala firma Exener iz Trsta.

V popolnem nasprotju z načeli lastninskega prava in pravne države

Iz gradiva za odpovedano razstavo maja 2002 v Rimu izhaja podatek, da so enajst zabojev umetnin iz Kopra in Pirana 20. junija 1940 prepeljali v Maninovo vilo, jih leta 1970 premestili na rimsko spomeniškovarstveno nadzorništvo ter shranili v Beneški palači, leta 1990 pa so zaboje prvič inventarizirali, valorizirali in katalogizirali. To pomeni, da so umetniška dela iz obalnih cerkva, samostanov in koprskega muzeja z uradnimi potrdili umaknili v Italijo do današnjih dni, saj po drugi svetovni vojni zaradi nastanka nove meddržavne meje, ki so jo uveljavili s pariško mirovno pogodbo septembra 1947 oziroma z londonskim memorandumom oktobra 1954, niso bila vrnjena na izvorna mesta in zato niso opravljala javne funkcije, za katero so bila prvotno namenjena (ne nazadnje tudi naročena in plačana).

Pisna dokumentacija o zahtevkih za vrnitev del je začela nastajati že leta 1954. Na seznamu so pod številko 77–78 navedeni tudi arheološki predmeti, ki zahtevajo drugačno obravnavo in so bili zato že pred leti črtani s seznama restitucijskih zahtev s pripombo, da je njihov študij mogoč na njihovem hranišču.

Medškofijski odbor za kulturo pri SŠK, izhajajoč iz navedenih dejstev, je pred 20. leti ugotavljal, da je zadrževanje umetnin zunaj njihove izvirne lokacije in javne funkcije še dolgo po tem, ko so prenehali razlogi za njihovo evakuacijo, v popolnem nasprotju z načeli lastninskega prava in pravne države.

Boris Šinigoj, Vojna proti umetnosti je odnesla umetnine iz Istre, umetnine, Italija, Vila Manin, Delo, 17. 5. 2023

Konec v: Vračanje umetnin, Italija, Istra, minoritski samostan Piran, Vittore Carpaccio [2]

1/4