Nadaljevanje iz: Vračanje umetnin, minoritski samostan Piran, Italija, Istra, Vittore Carpaccio [1]

Ministrstvo za kulturo o odpeljanih umetninah

Ministrstvo za kulturo je leta 2005 o tej temi izdalo naslednjo izjavo: »Vprašanje vračanja predmetov umetniške, zgodovinske in arheološke vrednosti iz Italije se je zastavilo že takoj po drugi svetovni vojni in je bilo urejeno v Pariški mirovni pogodbi iz leta 1947. Ozemlje, ki ga je takratna Jugoslavija dobila na podlagi Osimske pogodbe iz leta 1975 – ozemlje cone B nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja – pa s pismi tedanjim zunanjih ministrov Miloša Minića in Alda Rumorja. Pismi se nanašata na obravnavo kulturne dediščine, arhivskega, katastrskega in zemljiškega gradiva s cone B ter ozemlja, ki je pripadlo Jugoslaviji Že leta 1947. Torej ne gre le za umetnine iz Slovenske Istre, temveč gre za zahtevo, da se Sloveniji vrnejo še druge kulturne dobrine, umetniška dela, arhivi ter katastrske in zemljiške knjige. Do razpada Jugoslavije je potekalo več zasedanj delegacij obeh držav.«

Alvise Vivarini, Marija z otrokom in dvema muzicirajočima angeloma, 1489, nekoč je krasila cerkev sv. Bernardina v Portorožu, odnesli so jo iz koprskega muzeja.

Umetnine predstavljajo nenadomestljivo kulturno dediščino območja

»Po osamosvojitvi Slovenija nadaljuje s prizadevanji za vračanje umetnin. Seznam umetnin kot pogrešane kulturne dediščine so pripravili strokovnjaki spomeniškovarstvene stroke in umetnostni zgodovinarji. Seznam se je spreminjal in dopolnjeval glede na dopolnilne informacije in nova dejstva. Za večino zahtevanih del ni bilo znano njihovo nahajališče v Italiji, vse dokler Italija leta 2002 ni začela restavrirati in pripravljati za razstavo del, ki so bila shranjena v kleti rimskega muzeja v Beneški palači.

Pri zahtevku za vračilo teh umetnin gre nedvomno za dela, ki predstavljajo nenadomestljivo kulturno dediščino območja, s katerega so bila odnesena (Kopra, Izole in Pirana), so izjemnega pomena za zgodovino tega dela Slovenije in predstavljajo slovensko nacionalno bogastvo. Ministrstvo za kulturo ne more neposredno voditi postopka za vračanje, temveč pri strokovnih utemeljitvah zahtev sodeluje z Ministrstvom za zunanje zadeve.«

Križanje, odnesli so ga iz cerkve sv. Štefana v Piranu.

Umetnine so bile neločljiv del opreme cerkve oziroma zbirke verske skupnosti

»Zahteva za vračilo predmetov kulturne dediščine vključuje njihovo vrnitev lastnikom oziroma njihovim pravnim naslednikom in vrnitev umetnin na mesto, s katerega jih je – za zaščito pred posledicami vojne – premestila takratna pristojna spomeniškovarstvena služba. Umetniška dela, odnesena iz cerkva in samostanov, so povzročila okrnjenost integritete kulturnih spomenikov, saj so bile umetnine neločljiv del opreme cerkve oziroma zbirke verske skupnosti.

Upoštevati je treba dejstvo, da so bile odnesene kapitalne umetnine (najpomembnejša dela iz zbirke, najpo­membnejša umetnina iz cerkve); umetniška dela, ki so bila odnesena iz muzeja, pa so bila del inventarizirane javne zbirke, s katero je upravljal muzej. Kot navedeno, je namen omenjene zahteve vrnitev kulturne dediščine znanim lastnikom, ki so usposobljeni za kakovostno varstvo in ohranitev umetnin. Ministrstvo za kulturo bo v sodelovanju z ministrstvom za zunanje zadeve, zadolženim za stike s sosednjimi državami, zahtevalo, da se dela beneških mojstrov, arhivski dokumenti in druge dragocenosti, odnesene z ozemlja naše države, vrnejo lastnikom teh umetnin ali njihovim naslednikom v Sloveniji.« Tako v izjavi pred 20. leti.

Kristusov krst, skulptura iz brona, delo neznanega umetnika iz kroga šole Alessandra Algardija (1598–1654), morda je to bil Melchiore Cafà (1602–1654), nekdaj v piranski bolnišnici.

Enako skulpturo Kristusovega krsta so nedavno prodali na dražbi.

Zunanje ministrstvo o odpeljanih umetninah

In zunanje ministrstvo? Veleposlanica Helena D. Zorko je kot voditeljica Sektorja za mednarodne odnose v kulturi v leta 2004 in 2005 sklicala štiri pripravljalne sestanke zaradi vnovičnega sklica mešane komisije v zvezi z vrnitvijo kulturnih dobrin, umetniških del, arhivov ter katastrskih in zemljiških knjig iz Italije v Slovenijo, na katerih so sodelovali predstavniki stroke, pravni izvedenci, predstavniki ministrstev ter predstavnik Katoliške cerkve v Sloveniji. Celotno problematiko je do takrat spremljala medresorska delovna skupina, junija 2002 imenovana s strani vlade. V okviru ministrstva za kulturo je bila imenovana strokovna skupina, ki je pripravila revidirani seznam kulturnih dobrin in umetniških del.

Pravno podlago za italijansko vračanje odpeljanih predmetov predstavljata mirovna pogodba z Italijo, podpisana 10. februarja 1947 v Parizu (t. i. pariška mirovna pogodba), in pogodba med SFR Jugoslavijo in Republiko Italijo, podpisana 10. novembra 1975 v Osimu (t. i. osimska pogodba), in sicer prva za ozemlje, odstopljeno Jugoslaviji leta 1947, in druga z izmenjavo pisem tedanjih zunanjih ministrov Minića in Rumorja ob podpisu pogodbe za tisti del nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja (ustanovljenega na podlagi 21. člena mirovne pogodbe), ki je Jugoslaviji pripadel z osimsko pogodbo (cona B nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja).

Samostan sv. Ane v Kopru, seznam odnesenih umetnin iz leta 1954.

Samostan sv. Ane v Kopru, stranski oltar na desni s praznim prostorom, ki čaka na vrnitev v Italijo leta 1940 odnesene slike. Foto: Ivo Žajdela

Samostan sv. Ane v Kopru, stranski oltar na desni s kopijo odnesene slike (Gerolamo da Santacroce, Snemanje s križa). Vir: Frančiškanski samostan Koper

Treba bo združiti moči lastnikov, stroke in diplomacije

Do razpada Jugoslavije je potekalo več zasedanj delegacij obeh držav, prizadevanja za vračanje odpeljanih predmetov pa so se nadaljevala tudi po osamosvojitvi Slovenije. Ministrstvo za zunanje zadeve je z več verbalnimi notami italijanski strani predlagalo, da se v skladu z vsebino izmenjanih pisem med Minićem in Rumorjem z dne 10. 11. 1975 in izmenjanih not med slovenskim veleposlaništvom v Rimu in italijanskim zunanjim ministrstvom 31. 7. 1992, ki zagotavljajo obojestransko potrditev nasledstva dvostranskih pogodb in pripravljenost za rešitev omenjenih odprtih vprašanj restitucije, ustanovi mešana komisija, sestavljena iz slovenske in italijanske delegacije, ki bo preučila in uredila še nerešena vprašanja, ki se nanašajo na vrnitev kulturnih dobrin, umetniških del, arhivov ter katastrskih in zemljiških knjig.

Medresorska delovna skupina bo imenovana z namenom, kot pojasnjujejo na zunanjem ministrstvu, da pripravi vsebinsko podlago za sestanek slovensko-italijanske mešane komisije, ki bo obravnavala to tematiko.

Kot vidimo, volja po vračilu odpeljanih umetnin je. Treba bo združiti moči lastnikov, stroke in diplomacije, zahtevati odpeljano nazaj in prav nobenega razloga ni, da ne bi bili pri tem uspešni.

Samostan sv. Ane v Kopru, stranski oltar na desni s praznim prostorom, ki čaka na vrnitev v Italijo leta 1940 odnesene slike. Foto: Ivo Žajdela

Samostan sv. Ane v Kopru, stranski oltar na levi s kopijo odnesene slike (Benedetto Carpaccio, Češčenje imena Jezusovega, svetniki Janez Krstnik in apostol Pavel ter Frančišek Asiški in Bernardin Sienski, 1541). Vir: Frančiškanski samostan Koper

Slika (na desni) Češčenje imena Jezusovega, svetniki Janez Krstnik in apostol Pavel ter Frančišek Asiški in Bernardin Sienski na razstavi v muzeju Raffaelli v samostanu sv. Antona Gemoni del Friuli.

Katalog V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole. Pirana

Naša umetnostnozgodovinska stroka je leta 2005 izdala trijezično (slovensko, italijansko, angleško) knjigo oziroma katalog V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole. Pirana, hkrati pa so v Trstu odprli razstavo 21 restavriranih umetnin, ki so jih Italijani leta 1940 odpeljali iz obmorskih mest.

V katalogu (izdala sta ga Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran in ministrstvo za kulturo) je natančno dokumentiranih 97 odpeljanih umetnin, večinoma slik. V prvem delu sta besedili dveh umetnostnih zgodovinarjev, ki se že dolgo ukvarjata s to problematiko: V Italiji ostale umetnine iz Kopra, Izole in Pirana (Sonja Ana Hoyer) in Prizadevanje oblasti za vrnitev v Italiji ostale kulturne dediščine (Salvator Žitko). V zadnjem delu kataloga so slikovne priloge, fotografije odpeljanih umetnin, nekateri dokumentarni posnetki odvoza in nekateri pomembnejši dokumenti, ki prikazujejo problematiko odvoza.

Salvator Žitko o odpeljanih umetninah iz Istre v Italijo

Letos je založba Annales Kopra izdala knjigo dr. Salvatorja Žitka Med Benetkami in Dunajem. V njej je glavni del namenil podrobnemu prikazu nastanka umetnin v Slovenski Istri, odvozu najkakovostnejših v Italijo in prizadevanjem za njihovo vrnitev lastnikom v Istri.

Letos je založba Annales Kopra izdala knjigo dr. Salvatorja Žitka Med Benetkami in Dunajem. V njej je glavni del namenil podrobnemu prikazu nastanka umetnin v Slovenski Istri, odvozu najkakovostnejših v Italijo in prizadevanjem za njihovo vrnitev lastnikom v Istri.

Kazalo vsebine knjige Salvatorja Žitka Med Benetkami in Dunajem (Annales, Koper, 2025).

V sklepu knjige je Salvator Žitko zapisal, da problematika vračanja umetnin in arhivov iz Italije vsekakor, v nekoliko drugačnem kontekstu, ostaja sestavni del univerzalnih vrednot, a tudi del medsosedskih odnosov, novih spoznanj, dozorevanja in medsebojnega spoštovanja obeh sosednjih narodov. Tako kljub »dokončni rešitvi« ostaja v okviru bilateralnih odnosov med obema državama, še naprej odprta in aktualna. V tem okviru ostaja Piran »referenčna točka«, tem bolj zato, ker je bil ob obisku predsednikov srednjeevropske pobude, 6. junija 1997 v prostorih obnovljenega minoritskega samostana, ki ga je nekoč krasila Carpaccieva slika, prisoten tudi tedanji predsednik Republike Italije, Oscar Luigi Scalfaro in je bil z navedeno problematiko seznanjen in soočen sam italijanski politični vrh. Ponovno je o tej Carpaccievi umetnini pogovor stekel ob mednarodnem znanstvenem simpoziju, ki se je v minoritskem Samostanu sv. Frančiška Asiškega v Piranu odvijal v dneh 3. in 4. decembra 2018 ob 500-letnici Carpaccieve oltarne pale in 700. obletnici posvetitve same cerkve. Ob tej priliki je prišlo tudi do odprtja stalne razstave 18-ih restavriranih slik, ki so se pridružile nekdanji Pinacotheca Minorum, ki so bile že od leta 1997 razstavljene v samostanski pinakoteki.

Salvator Žitko s knjigo Med Benetkami in Dunajem (Annales, Koper, 2025). Foto: Ivo Žajdela

Društvo prijateljev zakladov sv. Jurija

Ob obstoječih kulturnih ustanovah, se je leta 2016 formiral Inštitut za arheologijo in dediščino Sredozemlja UP ZRS, na ljubiteljski ravni in kot izraz privrženosti novih generacij do sakralne umetnosti in s tem do dragocene dediščine samega mesta, je zaživelo Društvo prijateljev zakladov sv. Jurija. Veliko pridobitev je predstavljala celotna prenova Minoritskega samostana sv. Frančiška s tamkajšnjo pinakoteko, posebej za umetnostno-zgodovinsko stroko in tamkajšnji minoritski red pa obeležitev 500. obletnice nastanka znamenitega Carpaccievega dela Marija z otrokom in svetniki iz leta 1518.

Žitko je povzel misli Daniele Tomšič, arh. in nekdanje vodje Območne enote Piran Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, naj bi vrnitev Carpaccieve pale znova odprla vprašanje ovrednotenja in pomena umetnine tako za Piran, kot celoten slovenski nacionalni prostor, bodisi v preteklosti kot danes. Pomen umetnine kot kulturne dediščine, po njenem mnenju, izhaja iz njenega celovitega vrednotenja v trajnostnem kontekstu, ki ga sestavljajo okoljski faktorji: človek – prostor – čas. Holistična kakovost dediščine je odvisna od ravnovesja med omenjenimi faktorji, saj edino uravnovešenost omogoča implementacijo kulturne dediščine kot civilizacijske kreacije. Vrednost piranske slike za različna okolja je možno ugotoviti s pomočjo posebne metodologije, ki izhaja iz vrednot umetnine kot subjekta okolja in kot objekta posameznih okoljskih faktorjev. Holistično vrednotenje omogoča objektivno nadgradnjo vrednot Carpaccieve slike glede na njene egocentrične, integralne in kontekstualne vsebine, posledično pa je možno razbrati optimalni kraj namestitve slike v prostoru in času ob upoštevanju kompleksnosti njene zgodovinske usode (Tomšič, 2021, 94).

Trst, muzej Sartorio, desno od leta 2013 razstava odnesenih istrskih umetnin. Vir: Žitko, Med Benetkami in Dunajem

Vrnitev umetnin obče človeška oziroma etično-moralna kategorija

Žitko nadaljuje, da to seveda velja tudi za ostala dela iz Pirana, odpeljana večinoma junija 1940, ki so do danes ostala na italijanskih tleh, a morda predvsem Carpaccievo delo utrjuje prepričanje, da je vprašanje restitucije (vrnitve) umetnin iz Italije, sčasoma iz pravne kategorije preraslo v obče človeško oziroma etično-moralno kategorijo. Odprta meja, dobrososedski odnosi, civilizacijska raven obeh sosednjih narodov, bolj ali manj poenoteno mnenje stroke na obeh straneh meje, ki se zavzema za vrnitev odpeljanih umetnin na izvorna mesta, narekujejo politični sferi in najvišjim italijanskim državnim ustanovam nekoliko drugačen pristop k reševanju navedenega vprašanja, kakršnemu smo priča do danes.

Hiša, v kateri je v Kopru živel Benedetto Carpaccio. Vir: Simič, Koper na robovih stoletij

Hiša, v kateri je v Kopru živel Benedetto Carpaccio, danes, na trgu, poimenovanem po njem. Vir: Simič, Koper na robovih stoletij

Odprta rana v duhovnem življenju današnjih generacij obeh narodnosti

Prazne stene in oltarji ter knjižne police, brez slik, dragocenih tiskov in inkunabul, ter nepripravljenost italijanske strani po spoštovanju in upoštevanju principa provenience pri vračanju umetnin in arhivov, ter s tem tudi do upoštevanja pravic italijanske narodnosti v obalnih mestih, ostajajo ne le slepa pega v zgodovinskem spominu in zavesti obalnega prostora v njegovi tisočletni zgodovini, temveč odprta rana v duhovnem življenju današnjih generacij obeh narodnosti.

Vittore Carppaccio, Marija s svetniki, Ambrožem, Petrom, Frančiškom, Antonom Padovanskim, Klaro in Jurijem ter angeloma glasbenikoma, 1518, iz cerkve sv. Frančiška v minoritskem samostanu v Piranu. Vir: Žitko, Med Benetkami in Dunajem

V Piran se vrača umetnina Marija na prestolu z otrokom in svetniki

Konec avgusta 2025 pa lepa novica: Po več kot osemdesetih letih se v Piran vrača eno najdragocenejših umetniških del, oltarna podoba Marija na prestolu z otrokom in svetniki, delo beneškega mojstra Vittoreja Carpaccia iz leta 1518.

Umetnino je znameniti slikar ustvaril po naročilu samostana za cerkev sv. Frančiška v Piranu, kjer je krasila glavni oltar, pozneje pa so sliko prenesli v stransko ladjo. Leta 1940 so jo zaradi vojnih razmer umaknili na varno, najprej v Villo Manin, nato pa so jo leta 1943 premestili v Padovo, kjer je v baziliki sv. Antona in muzeju Museo Antoniano preživela več desetletij. Piranskim minoritom bodo sliko vrnili patri minoriti iz Padove po 85 letih in nekaj mesecih.

Vittore Carppaccio, Marija s svetniki (detalj), sv. Frančišek in sv. Anton Padovanski.

Leta 1787 so sliko iz glavnega oltarja prestavili v prazno oltarno nišo

Na sliki je sv. Frančišek Asiški, zavetnik cerkve in reda, upodobljen na častnem mestu desno ob Devici Mariji. Ob njem stojita še dva pomembna frančiškanska svetnika, sv. Anton Padovanski in sv. Klara Asiška. Sveti Jurij, prikazan v oklepu, je bil očitno izbran kot zaščitnik mesta Pirana, kar potrjuje njegovo lokalno čaščenje, levo sta sv. Peter (s knjigo in ključi) in sv. Ambrož (z mitro). Leta 1787 so sliko iz glavnega oltarja prestavili v prazno oltarno nišo v levo stransko ladjo.

Vittore Carppaccio, Marija s svetniki (detajl) sv. Klara in sv. Jurij.

Carpaccio je sliko zasnoval z izjemno pozornostjo do detajlov

Kompozicija z Marijo in Detetom na prestolu, umeščena v monumentalno arhitekturno ložo ter obkrožena s simetrično razporejenimi svetniki ter angeloma, predstavlja značilen tip oltarne slike, ki se je v beneškem slikarstvu uveljavil že štiri desetletja pred letom 1518. Delo odlikuje visoka stopnja formalne urejenosti in ikonografske premišljenosti.

Carpaccio je sliko zasnoval z izjemno pozornostjo do detajlov: stopnice, ki vodijo k Marijinemu prestolu, so geometrično natančno oblikovane. V središču kompozicije stoji klasična vaza all’antica z upodobitvijo rimskega cesarja v medaljonu. Plašč sv. Ambroža je bogato izvezen, oklep svetega Jurija pa natančno izrisan. Med angeloma izstopa glasbenik, ki uglašuje lutnjo, motiv, ki ohranja liričnost in čar umetnikovih zgodnejših del.

Vittore Carppaccio, Marija s svetniki (detalj), angela glasbenika.

Vittore Carppaccio, Marija s svetniki (detalj), angel glasbenik na desni.

Brivec Mojster Jurij je daroval znesek 121 dukatov za izdelavo naslikanega oltarja

Od ustanovitve piranske cerkve v začetku 14. stoletja so frančiškani uživali močno podporo domačinov, ki so prispevali številne pobožne darove. Oltarna slika in pripadajoči kamniti elementi, skoraj zagotovo naročeni ob 200. obletnici ustanovitve samostana, so bili financirani prav iz teh darov. Arhivski viri pričajo, da se je projekt začel že leta 1502 z naročilom kamnoseških del. V istem letu je brivec Mojster Jurij (maestro Zorzi) daroval izjemen znesek 121 dukatov za izdelavo naslikanega oltarja, njegova donacija pojasnjuje vključitev svetega Jurija med upodobljene svetnike.

Tesna povezava med kompozicijo, upodobljenim zavetnikom mesta in arhitekturnim ambientom cerkve potrjuje domnevo, da je Carpaccio pred začetkom dela Piran obiskal osebno. Njegova slika ni le umetniški predmet, temveč premišljeno zasnovana prostorska intervencija, ki združuje teološki pomen, lokalno identiteto in mojstrsko izvedbo.

Vittore Carppaccio, Marija s svetniki (detalj), sv. Peter in sv. Ambrož.

Vittore Carppaccio, Marija s svetniki, detajl rož v vazi.

Boris Šuligoj, Carpaccio se po 85 letih vrača v Piran, Marija z detetom, Delo, 28. 8. 2025

Boris Šuligoj, Marija z detetom in šestimi svetniki se vrača domov, Piran, Delo, 4. 9. 2025Ivan Žerjal, Vračanje domov v času odličnih odnosov, Piran, Vittore Carpaccio, Primorski dnevnik, 31. 8. 2025

Ivan Žerjal, Carpaccieva Marija spet na izvornem mestu, Vittore Carpaccio, Piran, Primorski dnevnik, 5. 9. 2025

Ivan Žerjal, Tomaž Kunstelj, »Prav gotovo sem vesel, ker je trdo delo obrodilo sadove«, Vittore Carpaccio, Piran, Primorski dnevnik, 14. 9. 2025

Boris Šuligoj, Vittore Carpaccio, Po petinosemdesetih letih spet doma, Piran, Marija z detetom, Delo, 27. 12. 2025

Kapela v cerkvi sv. Frančiška v Piranu s praznim oltarjem. Nanj se zdaj, po 85. letih, vrača umetnina Vittoreja Carppaccia Marija s svetniki (1518). Foto: Ivo Žajdela

Ivo Žajdela, Umetnine je treba vrniti, Italija, Istra, Družina, 13. 3. 2005Ivo Žajdela, Vračanje umetnin, Italija, Istra, Demokracija, 17. 3. 2005

Ivo Žajdela, Vračanje odpeljanega, Italija, Istra, Demokracija, 11. 8. 2005Milan Vogel, Za zdaj nam pobožne želje, Italiji umetnine, Delo, 13. 8. 2007Mojca Drčar Murko, Da, umetnine naj se vrnejo na kraje, kjer so nastale ali za katere so bile ustvarjene, Delo, 5. 3. 2022

Nataša Čepar, Uradnica me je ošvrknila, kaj spet vlečem ven te Italijane!, Salvator Žitko, Istra, Italija, Delo, 9. 7. 2022Ines Sabalić, Ukradeno in (ne)vrnjeno, umetnine, Večer, 17. 5. 2003

1/6