Svetost ni privilegij zgolj peščice ljudi, pač pa poklicanost slehernega kristjana, je papež Benedikt XVI. poudaril v svojem nagovoru med včerajšnjo splošno avdienco v dvorani Pavla VI. v Vatikanu. V središče svojega nagovora je sveti oče tokrat postavil španskega mistika sv. Janeza od Križa (1542-91), ki še danes velja za zgled krščanskega življenja. Skozi svoje delovanje in svoje spise je jasno pokazal, da poslušnost Bogu ne pomeni bremena in nadloge, pač pa človeku daje moč, ‘luč in veliko ljubezni’, je pojasnil Benedikt XVI. S tem je svetnik iz kraja Fontiveros v španski Kastiliji pokazal, da svetost ni privilegij, pač pa poklicanoct vsakega posameznega kristjana.

Cerkveni učitelj je obenem pokazal, da človek samega sebe ne more narediti za svetnika. Bistvo svetosti je v tem, da ‘v nas zasije Božja luč, nas prerodi in osvobodi’. Pri tem ne gre toliko za asketska prizadevanja, pač pa ‘za pot, ki pušča prostor Gospodu’ in se mu ne zoperstavlja. Svetost je tudi v odprtosti, ‘da se Bogu pustimo ljubiti, se mu damo na razpolago, mu dopustimo, da nas pregnete in prečisti’.

Sv. Janez od Križa ljudi vabi, naj si svoje življenje z vsem veseljem in vsemi tegobami ogledajo ‘v Božji luči in si drznejo vstopiti v resnično življenje’, je nadaljeval sveti oče. Svetnik, ki velja za ‘klasika španske literature in mistike’ in ga je papež Pij XI. za cerkvenega učitelja razglasil leta 1926, sam ni nenehno živel ‘na oblaku mistike’. Vse svoje življenje je bil izpostavljen velikim težavam, nazadnje tudi preganjanju in ječi.

Sv. Janez od Križa poleg cerkvene učiteljice sv. Terezije Jezusove predstavlja drug najpomembnejši lik reforme karmeličanskega reda, je poudaril Benedikt XVI. v svojem nagovoru iz vrste pridig o cerkvenih učiteljih. Velja za ustanovitelja moške veje tega reda, kar mu je prineslo mnogo nasprotovanj, nazdnje celo zaporno kazen, iz katere pa bi se bil lahko izmuznil z drznim pobegom.

V svojih mističnih spisih, med njimi so naslovi ‘Vzpon na goro Karmel’ in ‘Živi plamen ljubezni’, svetnik opisuje duhovno pot človeka ‘proti mistični združitvi s troedinim Bogom’. Duša pri tem preko treh Božjih kreposti, vere, upanja in ljubezni, doživi ‘proces očiščenja’.