Foto: Vatican News

Papež Frančišek je včeraj po češčenju Najsvetejšega v preddverju bazilike sv. Petra podelil izredni blagoslov mestu in svetu ter popolni odpustek. Pred tem je na ploščadi pred baziliko sv. Petra pred praznim Trgom sv. Petra vodil molitveno bogoslužje za prenehanje pandemije novega koronavirusa, po prebranem evangeliju o viharju na morju pa se je osredinil na razmislek o viharju zdajšnjega časa, sredi katerega nas Gospod vabi k obuditvi in poživitvi solidarnosti in upanja.

V nadaljevanju objavljamo povzetek papeževega nagovora, ki ga je za Vatican News prevedel br. Miran Špelič.

»'Ko se je zvečerilo'. Že nekaj tednov se zdi, da se je zvečerilo. Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino; čuti se v zraku, zazna se v kretnjah, to povedo pogledi. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni. Kot učence iz evangelija nas je iznenada presenetil nepričakovan, divji vihar. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, krhki, izgubljeni, a obenem pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe.

Vihar razkrinka našo ranljivost in pusti odprte lažne in odvečne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje agende, načrte, navade, prioritete. Vihar razkrinka vse 'zavijanje v celofan' in pozabljanje tega, kar je nahranilo dušo naših narodov; razkrinka poskuse, da bi z 'odrešilnimi' navadami utišali bolečino, ker se nismo sposobni sklicevati na svoje korenine in priklicati spomina prednikov, s tem pa se prikrajšamo za imunost pri zoperstavljanju neprilikam. Z viharjem je odpadel puder stereotipov, s katerimi smo maskirali svoj 'ego' v nenehni skrbi za lastno podobo; in je vnovič ostala razkrita bratska pripadnost, ki se ji ne moremo odtegniti.

Običajni ljudje, ki pišejo odločilne dogodke zgodovine

V svetu, ki ga ljubiš bolj kot mi, smo napredovali z vso hitrostjo in se čutili močne, sposobne vsega. Hlastali smo po zaslužku, pustili smo se posrkati stvarem in zmesti naglici. Nismo se ustavili pred tvojim klicanjem, vpričo vojn in planetarnih krivic, nismo prisluhnili klicu revežev in hudo bolnega planeta. Neustrašeno smo šli dalje misleč, da bomo vedno ostali zdravi v bolnem svetu. Zdaj pa te na razburkanem morju moledujemo 'Prebudi se, Gospod!'.

Gospod, na nas se obračaš s pozivom k veri. Ta ni toliko klic k verovanju, da ti obstajaš, ampak klic, naj pridemo k tebi in ti zaupamo. To ni čas tvoje, ampak naše sodbe: čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno in kaj ne. To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi in proti drugim. Pogledamo lahko na toliko zglednih sopotnikov, ki so v strahu ravnali tako, da so darovali svoje življenje. To je življenje Duha, ki je sposobno pokazati, kako naše življenje tkejo in podpirajo običajni – navadno pozabljeni – ljudje, ki se ne pojavijo na naslovnicah časnikov in revij niti na modnih pistah, a pišejo danes odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarji in bolničarke, zaposleni v trgovinah, čistilci, skrbniki ostarelih, prevozniki, redarji, policisti, prostovoljci, duhovniki, redovnice … Koliko ljudi vsak dan ravna potrpežljivo in vliva upanje. Koliko očetov, mater, dedkov, babic, učiteljev s preprostimi, vsakdanjimi dejanji kaže otrokom, kako se soočiti s krizo in jo prestati, tako da prilagodimo navade, dvignemo pogled in spodbujamo molitev. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za blagor drugih. Molitev in tiho služenje: to je naše zmagovito orožje.

Foto: Vatican News

Za hip opustimo videz vsemogočnosti

Gospod nas sredi našega viharja vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja. Gospod se prebuja, da bi poživil našo velikonočno vero. Imamo sidro: v njegovem križu smo bili rešeni. Imamo krmilo: v njegovem križu smo bili odkupljeni. Imamo upanje: v njegovem križu smo bili ozdravljeni in objeti, da nas nič in nihče ne more ločiti od njegove odrešilne ljubezni.

Objeti njegov križ pomeni najti pogum, da objamemo vse neprilike sedanjega časa in za hip opustimo svoj videz vsemogočnosti, da bi dali prostor ustvarjalnosti. Pomeni najti pogum, da odpremo prostor, kjer se bodo vsi čutili poklicani, in omogočimo nove oblike gostoljubja, bratstva in solidarnosti. V njegovem križu smo bili odrešeni, da sprejmemo upanje, ki naj podpira vse možne ukrepe in načine, ki nam lahko pomagajo, da varujemo in smo varni.

Gospod, naročaš nam, naj se ne bojimo. A naša vera je šibka, plašni smo. Ti pa, Gospod, nas ne pusti na milost in nemilost viharju. Ponovi spet: 'Ne bojte se!' Mi pa skupaj s Petrom 'vrzimo vso svojo skrb nate, saj vemo, da ti skrbiš za vas'.«