Te dni je sondiranje, ki ga izvaja služba za vojna grobišča, potrdilo obstoj še enega množičnega grobišča. Za protitankovski jarek v bližini Mosteca v brežiški občini je že dolgo znano, da je bil v prvih povojnih mesecih prizorišče pravega masakra, kar je zdaj tudi uradno potrjeno. Mimogrede: edina doslej znana fotografija, nastala ob povojnih množičnih grobiščih, je bila posneta prav na tem kraju, prikazuje pa nasmejane (!) domačinke iz okoliških vasi, ki so jih odpeljali na polje dosipavat slabo zasuta človeška trupla, pometana v protitankovski jarek (fotografija je bila objavljena v poročilu vladne komisije za grobišča, ki je izšlo pri Družini).

Sodeč po pričevanjih so v jarku poleg številnih drugih vojaških in civilnih žrtev končali tudi nekateri domobranci, ki so jih tja v grozljivem konvoju pripeljali s Teharij. Ali bo to sondiranje vendarle pripeljalo tudi do odkopa in pietetnega pokopa, se sprašujemo (ne le) zaradi bližine praznikov vseh svetih in vernih rajnih.

Spomin na pobite domobrance pa ta čas oživlja še v enem dogodku, ki prinaša marsikaj prelomnega. Cerkev Marijinega brezmadežnega Srca v kraju Great Missenden (Buckinghamshire) v Veliki Britaniji je v petek, 29. oktobra, prizorišče spravnega bogoslužja v spomin na slovenske žrtve, ki jih je britanska vojaška oblast po koncu vojne leta 1945 s Koroškega zvijačno izročila v roke jugoslovanski komunistični oblasti in tako tlakovala pot v njihovo predvidljivo smrt. Mosteca pri Brežicah, prav tako Hude Jame, Kočevskega roga, Hrastniškega hriba in še marsikaterega grobišča, kjer so bili pobiti domobranci, ne bi bilo ali vsaj ne bi bilo tako množično, če ne bi bilo sporne odločitve, ki je vrgla temno senco na slovensko-britanske odnose.

Že večkrat je bila izražena pobuda, da bi bilo mogoče to rano zaceliti s primernim spravnim dejanjem, izrazom obžalovanja, opravičila. Naslovljena je bila predvsem na britanski politični vrh. Spomnimo v tej povezavi na srečanja slovenskih in britanskih cerkvenih dostojanstvenikov ob robu škofovske sinode o evharistiji leta 2005 v Vatikanu. Povod za srečanje je bila objava knjige Slovenija 1945 – Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni, v kateri sta Britanca John Corsellis, humanitarni delavec v povojnih begunskih taboriščih na Koroškem, in Marcus Ferrar, nekdanji dopisnik Reutersa za Vzhodno Evropo, opisala tragično zgodbo 12.000 vrnjenih slovenskih domobrancev. Sad pogovora v Vatikanu je bilo pismo, v katerem je westminstrski nadškof, kardinal Cormac Murphy O’Connor, takratnemu premierju Tonyju Blairu pisal, da bi slovenska nadškofa (dr. Franc Rode in dr. Alojzij Ambrožič) »cenila, če bi vaša vlada priznala, da se je ta tragedija zgodila, in morda naredila gesto obžalovanja. Iz pogovora z njima razumem, da bi to veliko prispevalo k ozdravitvi bolečine, ki je še vedno živa v srcih mnogih Slovencev in ki brez dvoma prizadeva podobo naše dežele.« Pravega odziva na to pobudo ni bilo.

Znova je misel o nujnosti spravnega dejanja v slovenski in tudi britanski javnosti zaživela zlasti ob obisku kraljice Elizabete II. oktobra 2008, a je spet naletela na gluha ušesa. Marsikdo je razlog za to videl na pregovorno preponosni britanski strani, da bi kar koli priznala, kaj šele obžalovala, pa vendar je mogoče zaslediti informacije, da je bilo kraljičino spremstvo pripravljeno storiti nekaj v tej smeri, kar pa je zablokiral Elizabetin gostitelj, predsednik slovenske države dr. Danilo Türk. Raje je »neobremenjeno« kot nekakšen povzpetniški kralj paradiral ob kraljici, kot da bi to samovšečno aristokratsko idilo kvarili neki pobiti obrobneži in njihovi redki preživeli predstavniki, združeni v Novi slovenski zavezi. Kako prav so imeli, ko so pred prihodom kraljici v pismu, ki je ostalo brez odgovora, zapisali, da »bo vaš obisk v postkomunistični Sloveniji, v kateri ni bilo nobene lustracije in nobene obsodbe totalitarnega sistema, uporabljen in zlorabljen samo za to, da se zločinska preteklost zakrije in komunistični terorizem prikaže kot prijateljski sodelavec najstarejše demokracije, sedanje postkomunistično stanje pa kot pravilno in normalno«.

Pobude, zrasle v civilnodružbenih krogih, kljub temu niso zamrle. Pomembno vlogo pri tem ima Keith Miles, ekonomist, publicist, predsednik Društva slovensko-britanskega prijateljstva (poročen je s Slovenko). Kot britanski državljan je med drugim na ministra za evropske zadeve Davida Lidingtona naslovil vprašanje o sporni povojni odločitvi in minister je konec letošnjega julija na spletnem blogu – torej precej neformalno, pa vendarle – kot prvi britanski vladni predstavnik izrekel besedo »obžalovanje«.

Petkovo bogoslužje v Great Missendenu, ki se ga poleg števinih drugih gostov udeležujejo katoliški škof iz Northamptona, škof anglikanske skupnosti iz Buckinghama in ljubljanski nadškof, je nov pomemben korak v tej smeri. Ta spravna slovesnost namreč želi, kot so zapisali britanski prireditelji, izzveneti kot izjava obžalovanja; njen namen je popraviti britansko povojno napako in ponuditi duhovno tolažbo za prestano trpljenje družinam pobitih.

Tudi če politika omahuje, vztrajni spravni tok vendarle podira na videz nepremagljive mednarodne ovire. Jih bo kdaj tudi v slovenski družbi?