Emilia in Karol Wojtyla, mati in oče sv. Janeza Pavla II. Foto: arhiv Družine


Svetništvo Janeza Pavla II., rojenega pred sto leti, ima močne družinske korenine. Potem ko se je za Emilio in Karola Wojtyło, starše Janeza Pavla II., marca v Krakovu začel postopek razglasitve za blažena, se že kažejo obrisi njune svetosti. Življenjsko zgodbo matere Emilie si lahko preberete TUKAJ.

Oče Karol, rojen leta 1879, se je izučil za krojača, zatem pa bil vpoklican v avstrijsko vojsko, kjer je postal podčastnik. Po besedah dolgoletnega papeževega osebnega tajnika, kardinala Stanisława Dziwisza, je veljal »za izjemnega, delovnega, častnega, blagega človeka s čutom dolžnosti«. Sinovoma je predal čut odgovornosti, je na prvi seji odbora za beatifikacijo povedal Dziwisz in dodal, da je bil blag, razumevajoč, po drugi strani pa tudi zahteven pri vzgoji. »Bil je skromen in ponižen, a že takrat se je v mojih očeh zdel izjemen človek,« Dziwisz navaja besede pričevalke Marie Kydryńske-Michałowske o Karolu starejšem.

Sredi noči na kolenih

Oče je Karola učil moliti, mu razlagal verske resnice in z njim hodil k jutranji maši. Najstnika se je zelo dotaknilo, ko je videl, kako je oče preizkušnje preživljal z močjo vere. »Ko je ovdovel, je njegovo življenje postalo nenehna molitev,« je papež povedal o svojem očetu približno 70 let pozneje. »Zgodilo se mi je, da sem se zbudil sredi noči in našel očeta na kolenih.«


Foto: arhiv Družine


Karol mlajši je redno hodil v cerkev. »Pri desetih, dvanajstih letih sem bil ministrant, a moram priznati, da ne preveč goreč. Mama ni bila več živa. Oče, ki je opazil pomanjkanje discipline pri meni, mi je nekega dne rekel: 'Nisi dober ministrant. Ne moliš dovolj k Svetemu Duhu. Moraš moliti k njemu.' In mi je pokazal neko molitev. (…) Nisem je pozabil. To je bila pomembna duhovna lekcija, trajnejša in močnejša, kot sem jih pozneje prejel od vsega branja in učenja. S kakšnim prepričanjem je govoril moj oče! Še danes slišim njegov glas.« Z očetom se nista nikoli pogovarjala o duhovniškem poklicu, je pozneje povedal Janez Pavel II. A ob tem je dodal: »Njegov zgled je bil zame na neki način prvo semenišče, nekakšno domače semenišče.«

Karol je študiral književnost in se ukvarjal z gledališčem. Takrat, leta 1941 ga je pretresla očetova smrt. Ko se je 18. februarja vračal z dela, ga je našel mrtvega, sedečega pri mizi. Ob njem je prebil vso noč. Po besedah Juliusza Kydryńskega je bil to prelomni trenutek v življenju prihodnjega papeža. »Do takrat je hotel biti igralec, očetova smrt pa ga je privedla do spremembe življenjske smeri,« je zapisal biograf Lecomte. V bogoslovje je vstopil leto pozneje.

Izjemna in zelo običajna družina

»Nobenega dvoma ni, da se je duhovna naravnanost prihodnjega papeža oblikovala v družini ob globoki veri staršev,« je oktobra lani dejal kardinal Dziwisz. V spremni besedi k biografiji svetnikovih staršev je zapisal, da so bili Wojtyłovi izjemna, a po drugi strani zelo običajna družina, ki je imela povsem vsakdanje skrbi. Emilia in Karol sta kot zakonca podpirala drug drugega, hkrati pa sta bila povsem predana svojima otrokoma. Skrbela sta za njuno izobraževanje in vero. Vse življenjske zadeve, trpljenje in napore sta izročala Gospodu Bogu,« je zapisal Dziwisz in dodal, da je 40 let dan za dnem lahko opazoval, kako velik vpliv so imeli na papeža njegovi starši.

Svetniške poteze pa je najti tudi v življenju brata Edmunda. Ko je kot zdravnik leta 1932 reševal pacientko s škrlatinko, se je okužil in za to težko boleznijo mesec pozneje sam umrl. »Svoje mlado življenje je daroval trpečemu človeštvu,« piše na njegovem nagrobniku v Krakovu.