Prvo berilo: Odrešenik je luč narodom, Iz 49,3.5–6;
Ps 40;
drugo berilo: Milost vam od Očeta in Sina, 1 Kor 1,1–3

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 1,29–34)

Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: 'Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.' In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« 

Video razlaga za otroke

Lev ali jagnje?

Piše: Jure Sojč

Nedeljo po Jezusovem krstu nas Cerkev povabi, da še ostanemo ob Jordanu. Tam, kjer se je slišal Očetov glas »Ta je moj ljubljeni Sin« in kjer je Duh obstal nad Jezusom, zdaj spregovori še človeški glas Janeza Krstnika. Njegovo pričevanje ni razlaga in ni teologija. Je prepoznanje. To, kar izreče, preseneti: »Glejte, Božje Jagnje.«

Zakaj jagnje? Od kod ta podoba? Zakaj Janez, ko vidi Jezusa, ne reče: glejte kralja, preroka, leva iz Judovega rodu? Lev je simbol moči, oblasti, zmagoslavja. Svet bi takšno podobo razumel. Pa vendar je v Razodetju lev omenjen le bežno, jagnje pa znova in znova. Na prestolu ne sedi lev, ampak Jagnje. Zakaj torej ta podoba?

Janez si tega naziva ne izmisli. Spomni se najstarejšega vprašanja Svetega pisma. Ko je sin Izak vprašal očeta: »Kje je jagnje?«, je Abraham odgovoril: »Bog si bo preskrbel jagnje.« Od tistega trenutka Izrael čaka. Jagnje spremlja zgodovino odrešenja: v daritvah, v pashi, v prerokbah. Vedno znova se preliva kri za odpuščanje grehov, a greh ostaja. Zato Janez, ko vidi Jezusa stati med grešniki, ne govori o moči, ampak o rešitvi. Reče: »Glejte.« Vera se začne z gledanjem. To, kar Janez Krstnik vidi, je odgovor: Bog je preskrbel Jagnje.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Kri Jagnjeta

Jezus je že prej zavrnil skušnjavo, da bi bil kralj kruha (pri pomnožitvi kruha), čudežev in oblasti. Svet bi ga sprejel kot leva. On pa izbere pot Jagnjeta. Greh se ne premaga z nasiljem, ampak tako, da ga nekdo vzame nase in ga tam ustavi. Zato Bog ne odstrani greha, Bog ga nosi. Tu se obrne smer zgodovine: človek ne daruje več Bogu, Bog daruje človeku sebe.

Evharistija razodeva to logiko. Razlomljeni kruh pomeni Boga, ki se pusti zlomiti, da bi lahko ostal. Družina je prvi prostor, kjer se živi ta resnica: ljubezen, ki ne beži pred ranljivostjo, ampak jo nosi; ki ne zmaguje nad drugim, ampak vztraja v odnosu.

Svet verjame, da bo rešen z močjo leva. Bog pa pokaže Jagnje.

Tu pa se dotaknemo sveta danes. Z iskrenostjo moramo povedati, da še nikoli ni bilo toliko govora o človekovem dostojanstvu in hkrati toliko prelite krvi. Kri se preliva na bojiščih, v genocidih, v taboriščih, na ulicah in na najbolj tih, skrit način v maternicah. Kri, ki se preliva brez Jagnjeta, kliče po maščevanju in novi moči. Kri Jagnjeta pa kliče po usmiljenju in spreobrnjenju srca.

Svet verjame, da bo rešen z močjo leva. Bog pa pokaže Jagnje in nam pove: samo ljubezen, ki je pripravljena dati življenje, ne da bi ga jemala, ima zadnjo besedo. Zato Jagnje vlada. Zato Jagnje ostaja. Zato je v njem edino upanje sveta.