Za sožitje in prijetno sobivanje v družini sta osnovna pogoja medsebojno spoštovanje in upoštevanje, ne glede na leta in spol. Starši naj bodo vzgled svojim otrokom s svojimi dejanji, komunikacijo, saj so otroci kot pivniki in vsrkajo prav vsako informacijo. Zato sem velikokrat razočarana, ko starši ali starejši ljudje rečejo, da se tale naša mladež ne zna obnašati. Moje misel v isti sekundi pa je, kdo pa vzgaja te naše otroke. Mi starši, torej … Iz vedenjskega vzorca družine kot osnovne celice, iz okolja svojega otroštva, nezavedno prenesemo v svoje odraslo življenje osnovno življenjsko naravnanost.

Da smo zgled svojih otrokom je velika odgovornost. Priznati je treba, da marsikaj med štirimi zidovi lahko rešimo brez družinskega prepira, brez povzdignjenega glasu, žaljivih besed, kletvic in loputanja z vrati, ampak s pogovorom. Otroci so naše zrcalo. Zato je prav, da kot starši znamo uporabljati besede hvala, prosim, dobro jutro, da se znamo otrokom opravičiti in tudi kdaj priznati, da smo naredili napako, saj smo vendarle samo ljudje. Naj nam ne bo neprijetno kdaj kaj vprašati, saj bo pravilna informacija odlična popotnica za naše otroke.

Starši velikokrat pripeljejo v mojo šolo bontona otroke in vse skupaj opremijo z besedami, tukaj ga imate,…Vendar se tega znanja ne da pridobiti v nekaj dneh in narediti princa na belem konju, ampak je to vsebino treba gojiti vsak trenutek našega življenja. Torej je potrebno konstantno ponavljati pravo vsebino, pa četudi velikokrat, važno je le, da dosežemo pravi rezultat. Razumljivo je, da se morajo otroci lepo obnašati, ne smejo se postavljati, prevladovati v razgovoru, delati hrupa in nasploh greniti življenja odraslim, ali morebitnim obiskovalcem. Tako obnašanje nikoli ni bilo primerno, le da ga nekateri starši danes dopuščajo, ker so jih zmedle sodobne teorije vzgoje in ne vedo več, ali bi bilo prav, da bi otroka okarali, zato ga raje ne.

Dodatna težava pri vzgoji otrok so starši, ki so pretirano zaljubljeni v svoje otroke in so pretirano prevzeti nad sposobnostmi svojega otroka. Zatorej velja, da je medosebne odnose treba negovati, treba si je vzeti čas za drobne stvari, za izkazovanje ljubezni in pozornosti in veliko prijetnejše nam bo.

Bonton v cerkvi

Čeprav so naši otroci največji dar, ne bi smeli pozabiti na bonton v cerkvi. Majhne otroke je težko zadržati dolgo na enem mestu, pa vendarle bi morali starši preprečiti tekanje po cerkvenem prostoru. Tiše čebljanje, plezanje okrog staršev in kratkotrajen jok še gre, kaj več od tega pa ne in če ne gre drugače bomo prostor tudi zapustili (še zlasti med sveto mašo) in se potem, ko se otrok pomiri, tudi vrnili.

Tudi ni najbolj primerno, da v cerkvi uživamo pijačo ali hrano. Ne pozabimo izključiti telefona. Med cerkvenim obredom ne žvečimo, ne jemo in ne pijemo. Tudi hišni ljubljenčki nimajo prostora v taki ustanovi. V cerkev hodimo spoštljivo oblečeni. Še zlasti naj pazijo moški v zimskem času, da ne bodo imeli pokrivala na glavi.

5 nasvetov za konec

· Najprej vzgajamo s svojim vzgledom in potem s pravimi nasveti.
· Bodimo vztrajni, čeprav smo včasih utrujeno in je bil delovni dan predolg.
· Če nam kdaj znanja v »tehničnem« smislu zmanjka, nam še vedno ostaneta srčnost in ljubezen, s tem rešimo vse.
· Vzgajajmo otroke v poštenosti in spoštovanju drugih.
· Pojasnimo jim, da ošabnost, napuh, hinavščina, prepirljivost in zavist niso lepe lastnosti in ne prinašajo sreče.

Več o lepem vedenju preberite v Mavrici.