Post seveda ni modna sezona, kot denimo »pomlad-poletje« ali »jesen-zima«, ko določena barva velja za bolj ali manj priljubljeno; za katoličane post predstavlja zelo pomembno obdobje v letu in vijolična barva (po možnosti temnejši odtenek, ne pastelna) nas spominja, da 40 dni živimo v premišljevanju, pokori in duhovni obnovi.



Jezus je bil odet v vijolično oblačilo med svojim trpljenjem, v zasmeh njegovemu zatrjevanju, da je »judovski kralj«; že davno pred tem je vijolična veljala za simbol kraljevega dostojanstva. V Drugi Mojzesovi knjigi lahko beremo, kako je Mojzes naročil, naj bo tabernakelj narejen »iz višnjevega in rdečega škrlata« (2 Mz 26,1), v Drugi kroniški knjigi pa je zapisano, kako je Salomon naročil, naj bo tempelj v Jeruzalemu opremljen »z zagrinjalom iz višnjevega in rdečega škrlata« (2 Krn 3,14).

Cerkev se je odločila, da bo vijolično barvo ohranila ne le kot simbol za pokoro in žalovanje (v pričakovanju križanja, z mislijo na Jezusa), ampak tudi v opomin, da se moramo soočiti z lastnimi grehi, se duhovno pripraviti ter pomagati bližnjim, da se približajo Bogu in Njegovemu kraljestvu (na ta način se ohranja slovesni značaj, ki ga sicer pripisujemo vijolični barvi). To ni le barva, ki jo uporabljamo ob posebnih priložnostih, kakršna je denimo priljubljena procesija v počastitev »Jezusa Nazarečana« v velikem tednu v vsem špansko govorečem svetu; vijolična na splošno velja za barvo posta.

Povsem jasno je, da ne upoštevamo bogoslužne barve, če se odenemo v vijolično mini krilo: tudi kroj in blago oblačila naj bi primerno odsevala našo postno pripravo na velikonočne praznike. Na pogled je nošenje vijolične barve priložnost za izražanje strogosti in preprostosti – vendar to ni cerkveni predpis. Prav tako ni potrebe, da bi vijolično barvo nosili ves postni čas; lahko jo ohranjamo v manjših podrobnostih, kot so zapestnica, ruta, zavezana okoli torbe, ali pa dodatek, ki nas z barvo preprosto spominja na pomen tega obdobja v cerkvenem letu.

Na četrto postno nedeljo, Laetare (nedeljo veselja), smo v Božji besedi deležni predokusa, kako bo, ko se zaključi resnost postnega časa in v številnih cerkvah ob tej priložnosti kot bogoslužno barvo izberejo rožnato. Podobno kot temno vijolična barva, ki je značilna za post, je za nedeljo veselja značilna bledo in ne močno rožnata. To je barva jutranje zore, drobnih, pravkar vzklitih cvetov in barva obljube.

Na cvetno nedeljo in veliki petek vijolično barvo zamenja rdeča, ki simbolno predstavlja Jezusovo trpljenje, kri mučencev in moč Svetega Duha. Na veliki četrtek (ko se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje), na velikonočno vigilijo in velikonočno nedeljo pa je bogoslužna barva bela ali zlata, kot znamenje življenja, čistosti, sreče in slavja.

Ne smemo pa pozabiti, da je nošenje vijolične barve brez pomena, če tako ne obarvamo tudi svojih src. Izkoristimo te dni za premišljevanje, za kakšno odpoved, pomagajmo bližnjim – ugotovili bomo, da lahko na najbolj preprost, vsakdanji način postanemo ne le boljši katoličani, ampak predvsem boljši ljudje.

Vir: www.aleteia.org
Foto: arhiv Družine (T.S.)