Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Zakaj ostati pri maši do konca

Za vas piše:
M. Š.
Objava: 20. 05. 2016 / 09:32
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:29
Ustavi predvajanje Nalaganje

Zakaj ostati pri maši do konca

Župnik morda ne bo opazil, Nekdo pa že.
Na katoliškem spletnem portalu Aleteia so objavili zanimiv prispevek s. Therese Aletheie Noble, v katerem ameriška redovnica navaja pet tehtnih razlogov, zakaj »ne velja«, če cerkev zapustimo pred zaključkom bogoslužja, češ »ta glavno sem slišal, zdaj se mi pa mudi po opravkih«.



Večina nas je to gotovo že kdaj naredila. Po končanem obhajilu s sklonjeno glavo odhitimo proti cerkvenim vratom, ker nas čaka še pomemben opravek. Upamo, da župnik in naši prijatelji tega ne bodo opazili. In morda zares ne opazijo. Toda Nekdo to vendarle opazi.

Kot redovnico, ki se pogosto seli, me preseneča, kako močno se župnije v nekaterih delih države (ZDA, op. prev.) med seboj razlikujejo. Sama prihajam iz Oklahome, kjer ljudje zelo redko predčasno zapustijo bogoslužje. Včasih sem živela v Kaliforniji in v župniji, kamor sem hodila k maši, so ljudje pogosto zamujali in odhajali pred koncem. Trenutno bivam na severovzhodu ZDA in sem presenečena, koliko ljudi iz cerkve odide pred sklepnim blagoslovom. Ti vzorci so seveda odvisni tudi od posamezne župnije. Gre za izjemno zanimiv pojav. Osamljen primer me sploh ne skrbi, toda ko polovica župljanov izgine iz cerkve, še preden se zaključi sklepna pesem, sem kar malce žalostna.

Včasih bi kar tekla za ljudmi, ki po obhajilu hitro odstopicljajo proti vratom, jih dregnila pod rebro in jim rekla: »Prejeli ste Jezusa! Vzemite si vsaj minuto in se z Njim pogovorite, zahvalite se Mu, ljubite Ga!« Ali človek potrebuje motivacijo, da ostane malce dlje, da počaka do konca maše?

O tem pogosto razmišljam in na misel mi je prišlo pet razlogov, zakaj sama vedno počakam do konca bogoslužja (poleg dejstva, da sem redovnica in bi povzročila precejšen škandal, če bi vsako nedeljo po obhajilu odhitela iz cerkve):

1 Obhajilo pomeni obhajanje: ko prejmemo sveto obhajilo, prejmemo samega Jezusa. Ko použijemo hostijo in odhitimo stran, je podobno, kot če bi obiskali prijatelja in tisti trenutek, ko lahko z nami sede za mizo in se nam posveti, poskočili in stekli proti vratom, medtem pa zaklicali: »Krasno je bilo malce posedeti s teboj, vidiva se prihodnji teden!« Obhajilo pomeni čas za pogovor z našim Gospodom in Odrešenikom. Da bi to lahko storili, moramo ta čas dejansko posvetiti le Njemu, si vzeti nekaj trenutkov in jih nameniti Gospodu.

2 Ni lepo, če je človek nevljuden: pred mašo v samostanu imamo pol ure čas za tiho meditacijo ob evangeliju. Včasih malce zamudim. Hitro prikorakam, s sklonjeno glavo, v zadregi, ker vsakdo lahko vidi, da sem zaspala. Nedavno pa sem ugotovila, da moja motivacija, da sem točna, ne bi smela biti zadrega, temveč dejstvo, da bom srečala Jezusa. Zakaj nas tako pogosto skrbijo odzivi drugih ljudi, ne pa tudi Jezusa? Mislimo si: Pohiteti moram, ker me čaka še toliko opravkov, ta-in-ta čaka name! Zakaj pa je tako preprosto prej oditi in že na začetku zamuditi, kadar nas čaka Stvarnik zemlje in vesolja?

3 Maša ni opravek, ki ga črtamo s seznama nujnih opravil: ko vidim ljudi, ki pred koncem maše odhitijo iz cerkve, se mi pogosto zdi, da so s tem zgolj črtali enega izmed nujnih opravkov na seznamu tistega dne in si želijo, da bi se čim prej končal. Krščansko življenje ni seznam nujnih opravil, ampak je povabilo, da negujemo odnos z Bogom. Če hodimo k maši iz občutka dolžnosti, se sicer res izogibamo smrtnemu grehu, toda le za las, in to ni tisto, kar nas vabi k duhovnemu življenju. Vabilo velja za toliko drugih stvari! Vabljeni smo k pristnim odnosom, k svetosti, k preobrazbi.

4 Sklepni blagoslov je pomemben: Zahariji, očetu Janeza Krstnika, je bila dana čast, da je šel v Gospodovo svetišče zažgat kadilo na dan, ko mu je angel sporočil, da bosta z ženo Elizabeto postala starša. Množica vernikov je molila zunaj in nestrpno so ga pričakovali, da bi jim podelil blagoslov. Ko se je Zaharija prikazal zunaj svetišča, je bil nem, saj ni verjel angelovemu sporočilu. Blagoslova torej ni bilo, kar še močneje poudarja izgubo milosti in glasu. Ljudje so bili gotovo zelo razočarani. Blagoslovi so izredno dragoceni. Ko duhovnik, ki s posvečenjem postane Jezusov namestnik, podeli sklepni blagoslov, nas blagoslavlja sam Bog. Če bi pred koncem maše ob oltarju stal Jezus in nas čakal, da nam podeli blagoslov, ali ne bi počakali do konca?

5 Deležni smo VEČ milosti: v katekizmu je zapisano: »sadovi zakramentov so odvisni tudi od pripravljenosti prejemnika« (KKC 1128). V zakramentih je moč, toda koliko te moči dejansko prejmemo v vsakdanjem življenju, je odvisno od tega, kako smo na prejem zakramentov pripravljeni. Če po obhajilu odhitimo iz cerkve, je precejšnja možnost, da nismo prav dobro pripravljeni, da se prav ne zavedamo, da uživamo telo, kri in dušo samega Boga. To so zahtevne teme. Zato si zaslužijo, da se nanje pripravimo z velikim spoštovanjem, če ne zaradi drugega, pa zato, ker v življenju potrebujemo vsak drobec milosti, ki ga lahko prejmemo.

Kakšne pa so navade v vaši župniji?

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh