Vatikanski arhivi pogosto burijo domišljijo svetovnih medijev, domišljijske predstave o tem, kaj bi lahko skrivali, pa najdemo tudi na knjižnih policah. Mit o tej »veliki skrivnosti« poskušajo odpraviti na katoliškem spletnem portalu Aleteia, kjer v prispevku pojasnjujejo, od kod zmotne predstave o vsebini skrbno hranjenih dokumentov.



Vatikanski arhivi še zdaleč niso zabaviščni park za teorije zarote. V resnici znajo biti za širšo javnost precej dolgočasni: ničesar pretirano škandaloznega, ničesar zelo zaupnega. Tančica skrivnosti, ki zakriva Archivum Secretum Apostolicum Vaticanum, kot je njihovo uradno ime, je najverjetneje le posledica neposrečenega prevoda iz latinskega izvirnika: »secretum« ne pomeni »skrivnostni«, »tajni«, ampak preprosto »osebni«. Kdor je že slišal za asecretaire (starinsko pisalno mizico s predali za potrebščine), bo morda vedel, o čem govorimo: vatikanski »tajni« arhivi so zbirka osebnih dokumentov, večinoma zasebnih pisem, kronik in zgodovinskih zaznamkov nekdanjih papežev. Pa smo na stvarna tla postavili Dana Browna z Da Vincijevo šifro in njemu podobne.

Kakor koli že, to ne pomeni, da so vatikanski arhivi nujno dolgočasni. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za »rajski vrt učenjakov«: na njihovih policah lahko najdemo papeško bulo, s katero je bil izobčen Martin Luther, poleg nje pa celoten, 60 metrov dolg zvitek z zapisnikom sojenja templjarskim vitezom, pisma Michelangela papežu Juliju II., zapiske s sojenja Galileu in celo pismo papeža Klemena XII. sedmemu Dalajlami, v katerem ga prosi za zaščito frančiškanskih redovnikov v Tibetu.

Vatikanske »tajne« arhive - ki jih je nekoč oplenil Napoleon in celotno zbirko preselil v Pariz - je uredil papež Pavel V. leta 1612 in v resnici sploh niso tako zaupni (kot lahko potrdi tale posnetek, pa tudi čudovita zbirka fotografij, ki jih je leta 2010 objavil britanski časnik The Guardian). V prostorih je ves čas živahno, tam se zadržujejo strokovnjaki, ki preučujejo različne zgodovinske dogodke. Če si želite dostopa do arhivov, morate imeti potrdilo o svoji strokovnosti (ki ga je treba obnoviti vsakega pol leta), temeljito pregledati katalog dokumentov (ki od vas zahteva tekoče znanje latinskega ali italijanskega jezika), da vam lahko poiščejo natančno tisti dokument, ki ga potrebujete za preučevanje, nato pa dokument odnesete v katero koli bralnico, kjer si boste lahko delali zapiske, vendar dokumenta ne smete fotografirati (vsako morebitno izpostavljanje bliskavici lahko močno poškoduje rokopise). Če pa vas pot ne bo zanesla v Rim, lahko tajne arhive (to pa je res tajno, prava ironija …) obiščete tudi preko uradne spletne strani.

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia / splet