Na tiskovnem uradu Svetega sedeža so včeraj priredili tiskovno konferenco o kanonizaciji papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. Kot poroča Radio Vatikan, sta o vprašanju, zakaj sta oba papeža svetnika, spregovorila msgr. Slavomir Oder, postulator postopka Janeza Pavla II., in frančiškan p. Giovangiuseppe Califano, postulator postopka Janeza XXIII. Predstavila sta življenje obeh papežev in osnovne poteze njunega svetniškega življenja.

P. Giovangiuseppe Califano je povedal, da je bil sluh svetosti papeža Janeza XXIII. zelo močno prisoten že na dan njegove smrti, ko so se verniki po vsem svetu kljub bolečini zahvaljevali za milosti, ki jih je Bog storil po tem svetem papežu. Sluh svetosti, ki je bil razširjen že za časa njegove življenja, je še hitreje rasel po njegovi smrti. Iz Roncallijevih osebnih zapisov lahko vidimo temeljne poteze njegovega svetniškega življenja, ki jim je sledil kot bogoslovec, duhovnik, škof, kardinal in nato kot papež. Že kot mlad bogoslovec je zapisal, da ga Bog kliče na pot svetosti, zato je pred sebe postavil štiri osnovna pravila: združenost z Jezusom, zbranost v srcu, molitev rožnega venca in nenehno čuječnost v vseh svojih dejanjih. P. Califano je izpostavil Roncallijevo globoko ponižnost, zaznamovano s preprostostjo in majhnostjo, ter izročenost Božji previdnosti in Božjemu usmiljenju.

Nakazal je še dva posebna binoma, ki sta zaznamovala življenje Janeza XXIII.: pastir in oče ter pokorščina in mir. V svoji pastoralni poklicanosti je želel Janez XXIII. uresničiti vlogo pastirja in očeta, kot je razvidno iz njegovih osebnih zapisov. Poteze očetovstva je bilo mogoče razbrati v njegovi dobroti, prijaznosti, blagosti, veselju, preprostosti, ponižnosti, zaradi česar so ga tudi imenovali »dobri papež«. Ta očetovska drža je bila izrazita v vseh njegovih dejanjih. Ob prvem božiču svojega pontifikata je obiskal male bolnike v pediatrični bolnici Deteta Jezusa, dan zatem pa rimski zapor. Redno je tudi obiskoval rimska obrobja. Cerkvi je odprl nova obzorja s sinodo in drugim vatikanskim cerkvenim zborom. Uspelo mu je vstopiti v srca ljudi, je dejal p. Califano. Drugi pomemben binom duhovnosti Janeza XXIII. predstavljata pokorščina in mir. Ti dve besedi sta »moja zgodovina in moje življenje«, kot je sam zapisal. Bil je človek miru in je širil mir. V Cerkvi je opravljal tisto, za kar so ga nadrejeni zadolžili, kar lahko med drugim vidimo tudi v njegovi službi apostolskega nuncija, ko je moral pogosto zapustiti svoj dom in domovino ter se soočiti z različnimi stvarnostmi.

Postulator postopka Janeza Pavla II. msgr. Slavomir Oder je med drugim povedal, da se je papež Janez Pavel II. zavedal kvalitativne teže, ki jo je moral sam dati svojemu življenju. To je izrazil v eni od svojih dram, kjer je zapisal, da človeško življenje ni samo odvijanje dogodkov, ampak ima kvalitativno težo, ki je povezana z ljubeznijo. To se je trudil uresničevati v svojem konkretnem življenju, zaradi česar so ljudje v njem prepoznavali svetniške poteze. Kot mlad človek je svoj odnos do življenja izrazil v pogovoru s svojim prijateljem. Dejal je, da si mora človek organizirati vse svoje življenje tako, da bo v vseh njegovih vidikih izraz Božje slave. To je postal tudi program njegovega življenja.

Msgr. Oder je izpostavil tri pomembne osebe, ki so korenito zaznamovale življenjsko pot in duhovnost Janeza Pavla II. Šola, v kateri se je oblikoval, je bila šola trpljenja, zaznamovana z marijansko duhovnostjo. Na tej poti so ga spremljali različni duhovni voditelji. Na prvem mestu je bil to njegov oče, ki ga je naučil moliti in mu pomagal razviti globok verski čut. Najdragocenejša očetova dediščina je bila preprosta, ljudska vera.

Druga oseba, pomembna na njegovi duhovni poti, je bil laik Jan Teranowski, ki ga je Karol Wojtyla imenoval preprosto »apostol«. Bil mu je pomembna oporna točka, ob kateri je odkril vlogo laikov v Cerkvi in družbi, bistveno pa mu je tudi pomagal odkriti duhovniški poklic. Teranowski je bil za Janeza Pavla II. odločilen še zaradi dveh pomembnih potez njegove duhovnosti: najprej marijanske, ki se je še bolj okrepila, in nato karmeličanske, po kateri je Janez Pavel II. morda nekoliko manj poznan, a je prišla v ospredje med samim postopkom kanonizacije, kot je pojasnil postulator.

Tretji pomembni lik pa je bil krakovski nadškof, ki je mladega Wojtylo sprejel v skrivno semenišče. Te tri osebnosti so pomembno vplivale na razvoj treh elementov, ki so ostali stalnica v življenju Janeza Pavla II.: preprosta vera, mistična globina, ki jo je osvojil preko del sv. Janeza od Križa, ter pogumno in vztrajno pristopanje k življenjskim oviram, s pogledom na zgodovino, v kateri je videl poseg Boga.

Na včerajšnji tiskovni konferenci so spomnili tudi na prvi dogodek v sklopu kanonizacije, srečanje mladih v lateranski baziliki, na katerem sta sinoči pričevala oba postulatorja za kanonizacijska postopka, in sicer na temo Dediščina svetnikov.

Vir: Radio Vatikan / RO / M. M. Š.

Foto: splet