Foto: Vatican Media

V Assisiju so se neizmerno razveselili vesti o skorajšnji beatifikaciji v rojstnem kraju sv. Frančiška pokopanega najstnika Carla Acutisa (1991-2006). Asiški nadškof Domenico Sorrentino se je včeraj odpravil k opoldanski molitvi na grob mladega Italijana, čigar posmrtni ostanki ležijo v »Santuario della Spogliazione« v asiški cerkvi sv. Marije Velike, in ga označil kot »sodobnega in prijaznega svetnika«, ki si je že v mladih letih prizadeval za svetost, poroča avstrijski Kathpress.

Dan prej je papež Frančišek v Vatikanu priznal čudež na Acutisovo priprošnjo, kar pomeni, da bo mladi računalniški genij lahko kmalu razglašen za blaženega. Acutis je že pred tem zaradi svojega daru in navdušenja nad računalniki po svetu zaslovel kot »spletni apostol evharistije«. Na svetovnem dnevu mladih leta 2013 v Riu de Janeiru, kjer so predstavili njegovo življenjsko zgodbo, so ga označili za »morebitnega zavetnika interneta«.

Na Carlovo priprošnjo naj bi leta 2013 čudežno ozdravel brazilski otrok, ki je trpel za redko prirojeno anatomsko nepravilnostjo v razvoju trebušne slinavke. Po navedbah ameriške katoliške agencije CNA je zdravstveni svet Kongregacije za zadeve svetnikov čudež potrdil novembra lani.

Carlo Acutis se je rodil leta 1991 v Londonu, odraščal pa je v domovini svojih staršev, Italiji, v bližini Milana. Že kmalu je kazal znamenja globoke vernosti, vsak dan je obiskoval sveto mašo in molil rožni venec. Po prejemu prvega svetega obhajila v starosti sedmih let je neizmerno vzljubil evharistijo, ki jo je imenoval »avtocesta v nebesa«. Redno prejemanje evharistije nam pomaga, »da postajamo bolj podobni Jezusu«, v Carlovem življenjepisu navajajo njegove besede. V njegovi župniji so ga poznali kot veselega in v življenje zaljubljenega najstnika, ki je učil verouk in skrbel za brezdomce.

Izreden je bil tudi Carlov dar za informatiko: kot desetleten je že pisal algoritme in pripravljal spletne strani za spletne časnike. Pri enajstih letih je začel na spletu beležiti evharistične čudeže po vsem svetu, kar mu je vzelo dve leti in pol dela. Njegov projekt so po smrti prevedli v številne jezike in ga predstavili na vseh celinah, objavljen pa je bil tudi v knjižni obliki in na internetu.

Ko je Carlo oktobra 2006 izvedel, da je zbolel za neozdravljivo obliko levkemije, je preostanek svojega življenja v celoti posvetil papežu in Cerkvi. Umrl je 12. oktobra 2006, na njegovo željo pa so ga pokopali v Assisiju, kjer je njegova družina imela počitniško hišico. Leta 2013, sedem let po smrti, so zanj odprli beatifikacijski postopek, ki je bil sklenjen s priznanjem čudeža na njegovo priprošnjo.

Življenjepis mladega svetniškega kandidata je izšel tudi pri založbi Družina.