Pogled na razstavo Železnodobne zgodbe s stičišča svetov

V Narodnem muzeju Slovenije so odprli najnovejši del stalne arheološke razstave Železnodobne zgodbe s stičišča svetov. Avtorja sta Boštjan Laharnar in Peter Turk.

Razstava Železnodobne zgodbe s stičišča svetov je časovno umeščeno med zgodbe iz starejše prazgodovine in zgodbe iz rimske dobe. Čeprav v srednjeevropski arheologiji velja, da prazgodovina obsega tudi železno dobo, so razstavo zasnovali ločeno od časa kamene, bakrene in bronaste dobe, saj izjemno, obsežno in kakovostno železnodobno arheološko gradivo z ozemlja Slovenije brez dvoma zasluži posebno obravnavo.

Železnodobna zbirka v Narodnem muzeju Slovenije, nasledniku Deželnega muzeja za Kranjsko, je tesno povezana z obdobjem od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne, ko so na ozemlju dežele Kranjske potekala številna arheološka izkopavanja. Že v tistem času je ljubljanskemu muzeju, pogosto v tekmi z mogočnejšimi tujimi ustanovami, uspelo pridobiti gradivo, ki je zdaj jedro ene od najdragocenejših zbirk železne dobe v Evropi.



Stičišče dogajanja na obrobju

Na novinarski konferenci pred odprtjem razstave je kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije dr. Peter Turk poudaril: »Zadnje tisočletje pr. Kr. je čas, ko mnogi vidiki takratne družbe – družbena ureditev, umetnost, zametki denarnega gospodarstva, razvoj pisave – našega ozemlja ne uvrščajo v prazgodovino, temveč na prehod iz tega obdobja.

Takratna družba ni bila primitivna. To je bila kompleksna družba na poti v državno urejeno družbo.« In še: »V nekaterih zgodovinskih obdobjih je naše ozemlje bilo stičišče dogajanja na obrobju. Vendar ne v železni dobi: takrat je to stičišče svetov bilo tudi v samem središču.«

Dr. Boštjan Laharnar (skupaj z dr. Petrom Turkom sta soavtorja razstave in kataloga) je geografski vidik železnodobne zbirke orisal podrobneje in pojasnil, zakaj so po količini gradiva nekatere slovenske regije zastopane bolje kot druge. »V drugi polovici 19. stoletja, ko so pridobivali najdbe za Deželni muzej za Kranjsko, so zlasti s Štajerske večino gradiva odpeljali v muzeje v Gradec in na Dunaj.

Tudi najdbe iz Primorske so pogosto šle v Trst.« Posebej se je ustavil pri presenetljivem dejstvu: »Najdbe izpričujejo stike na dolge razdalje, saj so povezane z vsemi deli takrat znanega sveta. Tako na razstavi pogosto najdemo jantar z Baltika, potegnemo lahko vzporednice z etruščanskimi skupnostmi, z Grki, nekateri drobni stekleni predmeti pa so tako fino izdelani, da jih je mogoče primerjati le še s slovečo veščino feničanskih steklarskih delavnic.«
Bronast kipec, Vače, 6.–5. stoletje pr. Kr.

Novo stalno arheološko razstavo Zgodbe s stičišča svetov Narodni muzej Slovenije postavlja po fazah: leta 2014 so bile v okviru praznovanja Emone 2000 kot prvi sklop odprte Rimske zgodbe s stičišča svetov. Po Srednjeveških zgodbah (2016) so Železnodobne zgodbe s stičišča svetov tretja faza, celotna postavitev pa bo (s prazgodovino) zaključena predvidoma čez dve leti.

Med prvimi v Evropi, ki so spoznali železo

Pridobivanje železa in njegova uporaba za izdelavo orodja, orožja in drugih predmetov sta bili v 1. tisoč. pr. Kr. revolucionarni novosti. Železo je bilo trdnejše in trpežnejše kot les, kremen, baker in bron, ki so jih uporabljali do takrat, pridobivanje pa je bilo dolgotrajnejše in tehnološko neprimerljivo zahtevnejše. Ključno je bilo znanje, kako iz rude pridobiti železovo zlitino z majhno vsebnostjo ogljika (manj kot 2 %), ki je značilna za jeklo. Prebivalci naših krajev so bili med prvimi v Evropi, ki so spoznali železo.

V železni dobi je človek temeljito preoblikoval pokrajino, v kateri je živel. Rodovitna zemlja, voda, obsežni pašniki in bližina rudišč so omogočili preživetje in vzpon posameznih skupnosti. Obstajali so večji, središčni, po navadi utrjeni kraji ter manjše utrjene ali neutrjene naselbine, zaselki in posamezne kmetije.
Na fotografiji: Bojna oprava in konjska oprema iz groba veljaka, Stična, 7. stoletje pr. Kr.

Med njimi so uhodili poti, izvozili kolovoze in ponekod uredili prave ceste. Ljudje so potovali peš, z vozovi in v karavanah ter pluli po morju in rekah. Najznačilnejše naselbine so bila gradišča.

Ta so bila večinoma postavljena na vzpetinah, zavarovana s kamnitimi obzidji in okopi iz lesa in zemlje ter zemljenimi nasutji. Oblikovanost površja je določala obliko in potek obzidij, saj so jih graditelji pogosto domiselno navezovali na strma in skalna pobočja ter robove vrtač. Na podlagi velikosti gradišč in bogastva pridanih prestižnih dobrin v grobove njihovih prvakov sklepamo, da se je v tistem času med naselbinami vzpostavila hierarhija. Nekatere med njimi so postale središča in so obvladovale širše regije. Najuglednejše mesto med njimi zavzema Cvinger nad Virom pri Stični, tako zaradi velikosti kot tudi zaradi izjemno bogato opremljenih grobov pripadnikov vodilnega sloja.

Mesto Vir in velike stiške gomile

Značilni spomeniki iz starejše železne dobe so tudi grobne gomile. Mnoge so bile prekopane ali zravnane z oranjem in danes o njih ni več sledu, v tistem času pa so bile pomemben izraz identitete, saj so bile vez s predniki in začetniki rodov. Bile so monumentalni spomeniki, postavljeni na višjih legah in ob poteh do naselbin.

Prišleke so opozarjale, da so prispeli na območje močne skupnosti, s pravico do ozemlja, utemeljeno s tradicijo in slavnimi predniki. Gomilna grobišča so dajala poseben pečat železnodobni pokrajini Gorenjske, Štajerske, Bele krajine in zlasti Dolenjske, na Primorskem s Krasom in Posočjem ter na Notranjskem pa pokopavanje pod gomilami ni bilo v navadi.

Pridatki iz groba bojevnika, Podzemelj, 8. stoletje pr. Kr.

Način pokopavanja pod gomilami se je med skupnostmi razlikoval. Na razstavi je prikazan grob stiške dame z izjemno razkošno opravo, ki je bila pokopana v eni od manjših stiških gomil. Najbogatejši ženski grob pripada kneginji iz velike stiške gomile z več kot 180 grobovi. Največjo pozornost vzbujajo njeni zlati predmeti: dama je na glavi nosila pokrivalo z zlatimi aplikami in pozlačenim bronastim diademom ter trakovi, z zlato folijo je prevlečena tudi ogrlica iz kroglastih in cevastih jagod iz neznane organske snovi. Vsi zlati predmeti so okrašeni z iztolčenimi bunčicami, krožci in pikami. Ta oprava nakazuje, da so se pripadnice dolenjske starejšeželeznodobne elite zgledovale po modi skitskih aristokratinj.

Prazgodovinski prebivalci na ozemlju današnje Slovenije so se redko preizkušali v figuralnem upodabljanju. Železnodobni človek je šele s situlsko umetnostjo, njeno figuraliko in pripovednim sosledjem, prvič neposredno spregovoril o sebi. Podobe so ustvarjali s tolčenjem v bronasto pločevino, ne le na vedricah, tj. situlah, temveč tudi na pasnih sponah, nožnicah mečev, uhanih in čeladah. Izviren način pripovedi je sestavni del umetnostnih tokov, ki jih je na to ozemlje s posredovanjem Grkov in Etruščanov vnesla bližnjevzhodna, t. i. orientalizirajoča umetnost že v 7. stoletju pr. Kr.

Vaška situla

Situla z Vač pri Litiji ima po kakovosti izdelave in odlični ohranjenosti na celotnem območju razširjenosti situlske umetnosti posebno mesto. Posoda je okrašena s tremi frizi, zapolnjenimi s podobami ljudi in živali. Njena pripoved ima verjetno večplastno sporočilo – prizore lahko razumemo kot krogotok zaporedja ponavljajočih se motivov.

Gre za ponavljanje obredja, nujnega za vzdrževanje reda sveta, upodobitev ravnovesja med tostranstvom in onstranstvom. Kozmični red sveta se pri situlski pripovedi izraža v njeni osnovni kompoziciji: na spodnjem frizu je s kozorogi, košutami in zverjo s človeško nogo v gobcu upodobljena divja narava kot nasprotje civiliziranega človekovega sveta, prikazanega na zgornjem frizu s procesijo dostojanstvenikov. Osrednji friz po tej razlagi upodablja niz obredij, katerih namen je s pomočjo božanskega vzdrževati red sveta. Vtis je, da je bilo izvajanje teh obredij pomembno za legitimiranje oblasti železnodobnih prvakov in da je bila že sama upodobitev teh obredij reda sveta in sestavni del legitimnosti vladarja. S tega vidika je situla z Vač pomembno vladarsko obeležje tistega časa.

Poleg situlske umetnosti likovno ustvarjalnost starejše železne dobe odlikuje figurativna plastika, izdelana v bronu ali glini. Zelo priljubljeno je bilo upodabljanje živali. Prikazi konj, košut, ovnov, psov, volkov, mačk in ptic so bili sestavni del ikonografskega programa železnodobnih umetnikov in rokodelcev. Upodabljanje živali verjetno ni imelo zgolj okrasne vloge, temveč v njem domnevamo globlji pomen in odmev verovanja tedanjih ljudi. Upodobitve človeka so redke. Med njimi se odlikuje bronasti kipec z Vač, ki prikazuje golega bojevnika. Prvotno je v desnici držal sulico, v levici pa falos, ki je bil verjetno iz kosti ali jantarja. Njegove obrazne poteze kažejo individualni značaj, ni pa povsem jasno, ali so rezultat naključja ali pa je umetnik takšen izraz na obrazu upodobil namenoma.

Dolenjski halštat

Sredi 5. stoletja pr. Kr. so večji del zahodne in osrednje Evrope zajele dramatične spremembe: decentralizacija poselitve in propad ter večkrat nasilno uničenje regijskih središč. Vzroki za te dogodke še niso zadovoljivo pojasnjeni, eden izmed njih je najverjetneje poslabšanje podnebja: letine so bile slabe, kar je povzročilo lakoto. Med družbenimi sloji, skupnostmi in regijami so nastala trenja, začeli so se bojevati za zemljo in izbruhnile so vojne. Ljudje so se selili. Bežali so pred spopadi in iskali nova območja z rodovitno zemljo.

Ti dogodki sovpadajo s prodorom Keltov, o katerem poročajo antični pisci, nastankom izrazitega vojaškega sloja ter vznikom novega kulturnega fenomena, ki je zaznaven v sklopih podobnih arheoloških najdb po velikem delu Evrope. Po švicarskem najdišču La Tčne ob jezeru Neuchâtel ga označujemo s pojmom latenska kultura.

Ogrlice iz steklenih jagod, Stična in Podzemelj, 7.–5. stoletje pr. Kr.

Na tem najdišču so desetletje po prvih raziskavah grobišča v avstrijskem Hallstattu, ki je dalo ime starejšeželeznodobni halštatski kulturi (8.–4. stoletje pr. Kr.), prišle na dan najdbe, za katere je kmalu postalo jasno, da so drugačne in predvsem mlajše od halštatskih. Zato mlajšo železno dobo (4.–1. stoletje pr. Kr.) imenujemo tudi latenska doba.

Pvezani s severnoitalskimi in etruščanskimi sosedi

Družbeni in politični pretresi v 5. stoletju pr. Kr., ki so povzročili zaton starejšeželeznodobnih središč onkraj Alp, takratnih skupnosti na današnjem slovenskem ozemlju niso zajeli. Ko se je med vzhodno Francijo, srednjim Porenjem in Češko z Moravsko, Slovaško ter Spodnjo Avstrijo že uveljavila latenska kultura, so halštatske skupnosti na tem območju doživele še en vrhunec razvoja. Posoški, kraški, notranjski, gorenjski in dolenjski starejšeželeznodobni prebivalci so bili tesno povezani s severnoitalskimi in etruščanskimi sosedi, obstajale pa so tudi povezave s srednjeevropskim keltskim svetom. To dokazujejo uvoženi keltski predmeti ali njihovi posnetki. Med njimi so meči, vojaški pasovi, oklepi, čelade in nakit.

Razmere so se začele korenito spreminjati v 4. stoletju pr. Kr. V njegovem izteku so se v redko poseljeno pokrajino ob Muri in Dravi, ki so jo domače skupnosti slabo obvladovale, priselili ljudje z značilno latensko materialno kulturo. To so bile majhne skupnosti keltskih poljedelskih družin, ki so prišle iz nižin zahodne Panonije in so bile del večjih premikov keltskih populacij v smeri proti Karpatskemu bazenu ter osrednjemu Balkanu.

Na začetku 2. stoletja pr. Kr. kovali denar

Širjenje keltske latenske kulture je preoblikovalo halštatsko družbo na Dolenjskem. Zdi se, da se je domače prebivalstvo zlilo s keltskimi prišleki, vendar takratnega dogajanja še ne razumemo dobro. So stare skupnosti doživele popoln zlom? Koliko je prihod Keltov zaznamovalo vojno nasilje? Ali so pomembnejšo vlogo vendarle imeli gospodarski interesi, diplomacija in dogovori? Ali pa se Kelti sploh niso priselili in so spremembe pravzaprav rezultat kulturne reforme in odločitve dolenjskih elit, da »postanejo Kelti«?

Na podlagi arheoloških raziskav ugotavljamo, da so se stari red in tradicionalna razmerja porušili, uveljavili so se novi kulti in verske predstave. Opuščena je bila stoletna tradicija pokopavanja umrlih v gomile, umrle so začeli upepeljevati in jih pokopavati na planih grobiščih. Med najdbami novega časa so prevladali orožje in nakit po latenskem okusu, ohranilo pa se je tradicionalno lončarstvo.

Keltska ljudstva na območju jugovzhodnih Alp so na začetku 2. stoletja pr. Kr. začela kovati in uporabljati lasten denar. Po izgubi politične samostojnosti v zadnjih desetletjih 1. stoletja pr. Kr. so s to dejavnostjo prenehala, a je ta ostal v uporabi vsaj še do začetnih desetletij 1. stoletja po Kr.

Izčrpen katalog k razstavi

Ob tem o izdali izčrpni katalog na 223 straneh Železnodobne zgodbe s stičišča svetov, ki vsebuje 217 kakovostnih slik. Naslovi poglavij so:

Luč z vzhoda: Evropa in Sredozemlje v prvih stoletjih zadnjega tisočletja pr. Kr.
Med Sredozemljem in srednjo Evropo: Ozemlje današnje Slovenije v prvih stoletjih zadnjega tisočletja pr. Kr.
Železnodobna pokrajina
Moč železa
Gorenjska metropola
Obkolpski gospodar
Vzpon Šmarjete
Virsko mesto
Prvak v oklepu
Darovi iz daljnih dežel
Kneginje v zlatu
Na stičišču interesov velesil
Gomile, vez med mrtvimi in živimi
Podobe ljudi in narave
Družice vladarjev, hišne gospodarice, svečenice in zdravilke
Vojščak z Vač
Suličarji, sekironosci in njihovi poveljniki
Denar pred denarjem
Železnodobni človek spregovori o sebi
Podobe vladarjev
Podobe življenja in mita
Lov na jelenjad
Središče ob smaragdni reki
Stiki z oddaljenimi kraji: trgovina, darila in izmenjave
Možje s čeladami in prestižnim orožjem
Pisava v prazgodovini
Iz osrčja celine: Evropa in Sredozemlje v zadnjih stoletjih pr. Kr.
Kelti na ozemlju današnje Slovenije: Slovenija z okolico v zadnjih stoletjih pr. Kr.
Keltski denar
Skrivnostna figuralika, zmaji in mrki obrazi
Damska oprava
Železna doba ob Kolpi
Kultna mesta
Smrt bojevnika
Bojevniki po keltsko
Izbor literature
Slike z razstave
Seznam razstavljenih predmetov
Literatura k seznamu razstavljenih predmetov