Jutri, 6. avgusta, bo minilo leto dni od izgona dominikanskih redovnic iz njihovega samostana na iraški planoti Ninive, kjer so dolga leta skrbele za tamkajšnje kristjane. Tega dne so pripadniki teroristične milice »Islamske države« redovnice izgnali v Erbil, prestolnico iraškega Kurdistana.



Ko so sestre ugotovile, da se je kurdska milica umaknila pred napadom islamskih skrajnežev, so se odločile, da bodo zapustile samostan in se pridružile tisočem beguncev, ki so se peš odpravili »na varno«. Pol ure časa so imele, da so pripravile svojo prtljago. »Zagrabila nas je panika, ko so nam povedali, da so islamski skrajneži že na ulicah, ogromno ljudi je pobegnilo kar v spalnih srajcah«, se spominja s. Lyca.

»Od polpolnoči do naslednjega jutra smo hodili brez hrane in vode«, pove s. Diana in dodaja: »To je bilo avgusta, ko je vročina zares neznosna: skoraj štirideset stopinj, brez vode.« Posledice izčrpanosti in dehidracije so se še stopnjevale ob vseh grozotah, ki so jim bile priča redovnice. »Ko smo stopile na ulico, smo zagledale na tisoče in tisoče ljudi, ki so hodili, ter ogromno avtomobilov«, pojasnjuje s. Diana. »V avtomobilih, ki so namenjeni petim potnikom, se je prevažalo osem do deset ljudi. Slišale smo krike in jok otrok, ki jih je bilo na smrt strah.«

»Ko smo prispeli v Erbil, je bilo še bolj grozno, saj so bili ljudje razkropljeni vsepovsod, kot ovce brez pastirja«, pove s. Diana. »Nekateri izmed njih so zapustili čudovite domove. Bili so zelo premožni. Zelo premožni, v nekaj urah pa so izgubili vse in postali brezdomci. Počasi smo ugotovile, da naš izgon ne bo trajal le nekaj dni, ampak da se to utegne vleči leta in leta.«

Vse odtlej Cerkev begunce oskrbuje s humanitarno pomočjo, več tisočim je poiskala bivališča in odprla več šol. Toda potrebe skupnosti segajo daleč onkraj materialnih dobrin: »Tu smo izgubili svoje dostojanstvo. Na veliko različnih načinov smo bili ponižani«, pripoveduje s. Diana. »Živimo iz dneva v dan, dejstvo pa je, da človek ne bi smel živeti na ta način. Živi smo, vendar živimo v kletki. Nimamo ne možnosti ne moči, da bi razprli svoja krila tja, kamor želimo.«

Redovnice skrbi, da njihova prizadevanja ne zadostujejo. »Naši otroci prihajajo v šolo za dve do tri ure dnevno. To ni dovolj. Naši študentje nimajo možnosti za nadaljevanje študija. Islamska država nam v resnici uničuje naslednjo generacijo, kajti če ta generacija ne bo deležna izobrazbe, je tudi naslednja ne bo«, je prepričana s. Diana. Povrh vsega v bolnišnicah primanjkuje prostora, da bi se lahko ukvarjali z vsemi pacienti, obstaja pa tudi bojazen, da pomoč ne bo prihajala v nedogled. »Za vlado in elo za Združene narode smo zgolj številke. Ne obravnavajo nas kot ljudi.«

Redovnice kljub temu ne izgubijo upanja. »Vse to smo vključile v svoje molitve«, pove s. Huda. »To je moja vera. Bog je z nami. Bog nas je rešil, da smo prišle sem. Rade bi se zahvalile vsem ljudem, ki mislijo na nas in nam pomagajo.«

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia