Premožni del sveta ne bi smel umakniti pogleda od begunskih tragedij, ki se dogajajo po vsem svetu, ampak bi moral pomoči potrebne ljudi sprejeti in se boriti proti vzrokom za njihovo stisko, opozarja južnosudanski škof Eduardo Hiiboro Kussala, ki je v teh dneh na obisku v sosednji Avstriji, včerajšnja tiskovna konferenca pa je bila namenjena svetovnemu dnevu misijonov, ki ga obhajamo v nedeljo. Škof Kussala, predstavnik skupne Sudanske škofovske konference na mirovnih pogovorih za Južni Sudan, je bil kot otrok tudi sam begunec. Kot je poudaril, je bila to zanj »strašljiva izkušnja«.

Škofa Kussalo je po prezgodnji smrti matere v državljanski vojni leta 1964 vzgajala babica v begunskem taborišču v Kongu. Tudi po prejemu duhovniškega posvečenja je sedem let kot duhovnik delal v begunskem taborišču v Centralni Afriki. Beg z lastnega doma zaradi življenjske ogroženosti človeka napravi izredno ranljivega, je pojasnil škof. »Zgodi se ti lahko karkoli. Popolnoma si odvisen od drugih ljudi, ki te lahko sprejmejo ali pa zavrnejo, ješ lahko le tisto, kar ti podarijo.« Begunci poleg tega nimajo »nikakršnega otroštva«, kot odraščajoči zaradi nenehne negotovosti »izgubljajo veliko energije, ki bi jo sicer lahko koristno uporabili za kaj drugega«, opisuje škof. Ob tem izgubljeni potencial pa je stvar »vsega sveta«.

Vprašanje pregnanih in beguncev je danes v mladi državi Južni Sudan zaradi državljanske vojne od konca leta 2013 znova prisotno, je poudaril škof v škofiji Tombura-Yambio. Čeprav ima Južni Sudan veliko naravnih virov in rodovitno zemljo, trenutno kljub pomoči Združenih narodov primanjkuje hrane – državi grozi prava epidemija lakote. »Če vojne ne bo kmalu konec, se bo vse bolj širila in vse težje jo bo ustaviti«, opozarja škof Kussala, ki je v Sudanski škofovski konferenci pristojen za komisijo Pravičnost in mir. Tudi število beguncev zaenkrat še »dramatično« narašča.

Kot »povsem nerazumljivo in izziv za vero« škof izpostavlja dejstvo, da so v Južnem Sudanu skoraj vsi politični voditelji dejavni kristjani, ki so se večinoma izobraževali v krščanskih šolah, kljub temu pa se med seboj bojujejo. Toliko pomembnejše je torej sodelovanje Cerkva v mirovnih pogajanjih v etiopski prestolnici Adis Abeba: »Z duhovnim sporočilom miru, sprave in odpuščanja so Cerkve že dosegle spremembo v drži vojskujočih se strani. Pogajanja so vzeli bolj resno.«

Kljub počasnemu napredku škof upa, da bi mirovni sporazum lahko dosegli že novembra, za to pa je po njegovem mnenju potrebna tudi pomoč iz Evrope: »Vključiti bi se morala tudi Evropska zveza in izvajati pritisk v smeri mirovnega sporazuma.« Cerkveni predstavniki spodbujajo vlado, da bi si še močneje prizadevala za mir, vendar tudi Cerkev v Južnem Sudanu potrebuje podporo iz tujine – »kajti mirovni proces se ne zaključi s podpisom nekakšne izjave, ampak se mora nadaljevati dlje časa«. Prizadevanja za ozdravljenje vojnih travm pa je »dolžnost Cerkve«, je prepričan škof Kussala, ki zatrjuje, da v Južnem Sudanu že sedaj po vseh občestvih goreče molijo za mir.

Vir: Kathpress
Foto: splet