Anastasis - sestop v predpekel. FOTO: Chora, Carigrad



Odlomki o vstajenju iz presunljive pripovedi Aleksandra Mena Sin človekov (založba Družina) o Jezusu iz Nazareta, kakor so ga videli njegovi sodobniki. Prevod: Marjan Poljanec. Mednaslov je uredniški.

Anali zgodovine hranijo veliko nedoumljivega, vendar je mogoče odločno reči, da sta najneverjetnejše v njej življenje Jezusa Nazarečana in skrivnost, ki je okronala njegovo življenje. Pravilno je mnenje, da ta skrivnost presega meje, dostopne človeškemu znanju. Vendar se v zgodovinarjevem vidnem polju najdejo tudi otipljiva dejstva. Prav v trenutku, ko je kazalo, da je komaj porojena Cerkev za vselej izgubljena, ko je bila stavba, ki jo je postavil Jezus, v razvalinah, njegovi učenci pa so izgubili vero, se je vse nenadoma temeljito spremenilo. Obup in brezizhodnost zamenja zmagovito veselje; tisti, ki so ravnokar zapustili učitelja in se mu odpovedali, so začeli pogumno oznanjevati zmago Sina Božjega.

Zgodilo se je nekaj, brez česar krščanstva sploh ne bi bilo …

(…) Halucinacija? Plod razburkane domišljije? Prepustimo razlago tistim, ki mislijo, da je na svetu mogoče vse spoznati le z znanstvenimi sredstvi. V resnici je domneva, ki zvaja začetek krščanstva na umsko pomračitev peščice Galilejcev, malo verjetna. Jezusa so videle najrazličnejše osebe. Prikazal se je ob raznovrstnih priložnostih in na številnih krajih posameznikom, skupinam in velikim množicam. Ta prikazanja so jih trdno prepričala, da smrt nima oblasti nad Jezusom in da ga ni mogla zadržati. Če so bile to blodnje duševnih bolnikov, kako so se mogle polastiti stotin tako različnih očividcev, in dati tako trajne rezultate? In nazadnje, ali so obstajali resni pogoji za tovrstne iluzije? Strti od Jezusove smrti učenci namreč niso več verjeli v njegovo mesijanstvo. Učiteljevih besed o vstajenju še vedno niso razumeli, pomen Kristusovega služenja pa so odkrili veliko pozneje.


Vstali Kristus z apostoli, 15. stoletje. FOTO: Pavia, Italija


Zvesti vse na subjektivne doživljaje apostolov pomeni dati jim preveliko vlogo pri nastanku krščanstva. Evangeliji so bili napisani v okolju, kjer je bila avtoriteta apostolov nesporna, vendar Petra in njegovih tovarišev evangelisti nikakor niso upodobili kot mogočne in genialne ljudi in kot preroke, ki so zmožni utemeljiti svetovno religijo. Svojega učitelja so resda ljubili, vendar je samo ljubezen za takšen preobrat premalo. Premalo so tudi sklicevanja na »vtis«, ki ga je Kristusova osebnost napravila na njihove duše. Nihče ni nikoli rekel, da so Izaija, Buda ali Konfucij vstali od mrtvih. Je pa te ljudi prav tako obdajala ljubezen njihovih privržencev, o čemer pričajo sarkofagi nad njihovimi posmrtnimi ostanki.

Jezus Nazareški je edini, za katerega so pred njegovim grobom rekli: »Ni ga tukaj.«

Sprememba v Jezusovem obličju

Nekateri skeptiki so menili, da Jezus ni umrl na križu, ampak je bil nezavesten, potem pa se je v jami ovedel in prišel k svojim učencem. Vendar je popolnoma nerazumljivo, da se je napol živ človek, oslabel od izgube krvi in mučenja in potreben nege, mogel pojaviti kot zmagovalec. In kje se je potem skrival? Saj ni mogel narediti niti koraka, potem ko so mu pri križanju prebili noge z žeblji.

Poleg tega besede apostola Pavla in drugi viri zagotovo ne pomenijo preproste vrnitve v življenje, podobne čudežu v Betaniji, ampak popolno spremembo, ki se je zgodila v Jezusu. Njegov obraz se je včasih spremenil tako močno, da številni v njem niso takoj prepoznali učitelja. Apostol Pavel je videl le slepečo svetlobo in slišal glas Vstalega, ki je govoril z njim v aramejščini (Apd 26,13–18). Kristus je hodil skozi zaprta vrata, se pojavil nenadoma in nenadoma izginil, skratka, ni bil več nekdanji učitelj, ki se kakor vsi ljudje podreja zakonom zemeljskega sveta. Ni naključje, da so ga prvi trenutek nekateri imeli za prikazen, in je moral učence prepričevati, da je v resnici vstal s telesom. (…)

Za apostole je bilo vstajenje ne le veselje, da so znova dobili učitelja, ampak je pomenilo tudi zmago nad silami teme. Postalo je jamstvo za končno zmago Božje pravice in za nepremagljivost dobrega, poosebljenega v Jezusu Nazarečanu. »Če pa Kristus ni bil obujen,« piše apostol Pavel, »je tudi naše oznanilo prazno in je prazna tudi naša vera« (1 Kor 15,14). S to mislijo bo živelo krščanstvo, kajti na dan pashe Cerkev ne izpoveduje vere v nesmrtnost duše, ampak v premagovanje smrti, teme in razkroja.

Vladimir Solovjov piše: (…) »Resnica Kristusovega vstajenja je celostna, popolna resnica: ni le resnica vere, ampak je tudi resnica razuma. Če Kristus ne bi vstal od mrtvih, če bi imel Kajfa prav in če bi bila Herod in Pilat modra, potem bi bil svet absurd, kraljestvo zla, prevare in smrti. Ni namreč šlo za prenehanje nekogaršnjega življenja, ampak za to, ali se bo prenehalo pravo življenje, življenje popolnega pravičnika. Če sovražnika ni moglo premagati tako življenje, kakšno upanje je potem ostalo za prihodnost? Če Kristus ni vstal od mrtvih, kdo je potem mogel vstati od mrtvih?«

Prevedel Marjan Poljanec
_ _ _

*Celoten prispevek je objavljen v velikonočni Družini (14-15/2021).*