Konkatedrala Kristusa Odrešenika v Novi Gorici. Foto: Ivo Žajdela

Župnijo Nova Gorica so ustanovili leta 1976. Prvi župnik je leta 1976 postal Gašper Rudolf. Leta 1982 so posvetili novo stavbo cerkve Kristusa Odrešenika. Nova gradnja je omogočila tudi primerne pastoralne prostore, zato je tu postalo pastoralno središče za mnoga srečanja v dekanijskem in škofijskem merilu. Leta 2001 so ob cerkvi postavili spomenik goriškemu nadškofu Frančišku B. Sedeju. Leta 2004 je cerkev postala prva konkatedrala v Sloveniji. Leta 2014 so župnijo so poimenovali Župnija Nova Gorica. Danes cerkev ni več na robu mesta, ampak je vedno bolj v središču.

Slovesno mašo ob 50-letnici župnije je 7. junija 2026 daroval nuncij Luigi Bianco. Foto: Ivo Žajdela

Politične razmere gradnji cerkve in ustanovitvi župnije niso bile naklonjene

Zametki župnije so rastli skupaj z nastajanjem novega mesta ob italijanski meji. Politične razmere gradnji cerkve in ustanovitvi župnije niso bile naklonjene. Takratna oblast je načrtovala povsem socialistično mesto, brez kakršnega koli vidnega znamenja verske ali cerkvene pripadnosti. Za vzpostavitev župnije je zaslužnih veliko mož, ki so s cerkvene strani iskali in končno tudi našli rešitve. To sta gotovo od 1964 apostolski administrator v Kopru dr. Janez Jenko in prvi postavljeni župnijski upravitelj Gašper Rudolf. Poleg njiju še takratni Goriški nadškof dr. Pietro Cocolin in takratni Solkanski dekan Srečko Šuligoj, še pred tem pa solkanski dekan prelat mons. Andrej Simčič..

Mesto je rastlo s priseljevanjem ljudi s podeželja skoraj s celotnega ozemlja severno primorske. Nekaj bilo tudi potomcev starejših naseljencev. Leta 1976 so ob ustanovitvi župnije kupili hišo, ki je potem služila za prva bogoslužna, katehetska in druga pastoralna srečevanja. Prva leta so nosila s seboj veliko »domotožja« priseljencev, tudi po verskem življenju in navadah iz domačih župnij.

Šele konec sedemdesetih let so izdali dovoljenje za gradnjo cerkve in pastoralnega središča. Na natečaju izbran načrt arhitekta Franca Kvaternika so 1982 uresničili s posvetitvijo cerkve.

Slovesna maša ob 50-letnici župnije 7. junija 2026, nuncij Luigi Bianco in župnik Milan Pregelj. Foto: Ivo Žajdela

Verniki imajo možnost ob nedeljah sodelovati pri vsaj devetih mašah

Mesto ima svoj utrip in struktura prebivalstva se spreminja. Temu sledi tudi verski utrip. Nekdanja samostojna naselja so vedno bolj povezana v eno mesto. Tako danes govorijo, da so na območju Nove Gorice, štiri župnije, saj verniki prehajajo iz ene v drugo. Skupaj to predstavlja okrog 16.000 prebivalcev, od tega je dobra polovica katoličanov. Skupaj s Sveto Goro imajo verniki možnost ob nedeljah sodelovati pri vsaj devetih mašah.

»Trenutno število vernikov je stabilno, število nedeljnikov se giblje nekoliko nad slovenskim povprečjem,« pove župnik Milan Pregelj, in doda, da si morajo priznati, da starostna struktura ni obetajoča. Število porok, krstov, veroučencev in posledično tudi otrok, ki prejmejo zakramente zadnja leta, pada. »Od zavidljivih številk v času ustanovitve župnije; tudi več kot 50 otrok v enem razredu verouka, smo danes padli na vsega skupaj 50 otrok pri verouku. Tako, da se s statistko ne moremo ravno hvaliti. Poleg staranja je vedo bolj opazno priseljevaje iz drugačnih kulturnih in verskih okolji, kar prinaša nove izzive.«

Ministranti, nuncij Luigi Bianco in župnik Milan Pregelj 7. junija 2026. Foto: Ivo Žajdela

Pastoralno delo je vedno bolj odprto v sodelovanje s sosednjimi župnijami

V župniji je od začetka bil poleg župnika prisoten kaplan, včasih še kakšen duhovni pomočnik. V zadnjih letih je bilo v župniji nekaj duhovnih pomočnikov in nazadnje tudi škofov vikar za Evropsko prestolnico kulture. Pastoralno delo usklajuje župnik, v župniji se je izoblikovalo več različnih skupin, ki imajo lastne voditelje.

Pastoralno delo je vedno bolj odprto v sodelovanje s sosednjimi župnijami in tu tudi čezmejno. »Duhovniki novogoriške in šempetrske dekanije se redno mesečno srečujemo in usklajujemo glavne pastoralne poudarke. Čezmejno se srečujemo z zamejskimi Slovenci pa tudi s povsem italijanskimi župnijami. V času EPK smo pripravili dve čezmejni srečanji duhovnikov iz štirih dekanij, dveh s slovenske in dveh iz italijanske strani. V Novi Gorici tako poteka katehumenat za širše območje, priprave na poroko, krst otrok in šola verskega poglabljanja.«

Prvoobhajanci s starši z nuncijem Luigijem Biancom 7. junija 2026. Foto: Ivo Žajdela

V župniji delujta dva odrasla in otroški zbor

Župnik pove, da so letos, podobno kot v celotni škofiji, obnovili ŽPS in ŽGS. »V novi zasedbi je več mladih in mož, kot jih je bilo v prejšnji. Na sestankih načrtujejo pastoralno in gospodarsko delo v župniji. Predvsem iščemo poti, kako k sodelovanju privabiti še druge, najprej nedeljnike pa tudi zakramentalne kristjane.«

V župniji delujta dva odrasla in otroški zbor. Poleg rednega sodelovanja pri župnijskih slovesnostih je veliko poudarka pri povezovanju z zbori iz sosednih župnij. Pri verouku pomagajo štiri katehistinje in en katehist. Obnovili so tudi mladinsko skupino.

Pevski zbor z nuncijem Luigijem Biancom 7. junija 2026. Foto: Ivo Žajdela

Montessori otroški vrtec Hiša otrok Frančiška Sedeja

Župnijska Karitas se s sosednjimi, tudi s skupinami iz Šempetrske dekanije, povezuje v Goriško območno Karitas. Odmevnejša je prireditev Goriška dlan, ko različni glasbeniki in drugi nastopajoči pripravijo dobrodelni nastop za pomoč ljudem v stiski.

Živi sta tudi zakonska skupina in skupina Marijino delo. Manj formalno delujejo še skupina čistilk in krasilk, skupina ministrantov in bralcev Božje besede. V župnijskih prostorih se zbira tudi Skavtski steg Nova Gorica 1. Deluje tudi Montessori otroški vrtec Hiša otrok Frančiška Sedeja.

Konkatedrala Kristusa Odrešenika v Novi Gorici. Kristusov kip, delo kiparja Staneta Jarma. Foto: Ivo Žajdela

Ljudje z veseljem sodelujejo pri bogoslužjih in tudi drugih akcijah

Glede odnosa prebivalcev do Cerkve, vere in bogoslužja župnik pove, da je verjetno podoben kot drugje. »Na eni strani so ljudje, ki jih versko življenje ne zanima, razen kot občasni verski servis. Na drugi strani so člani občestva, ki jih zopet lahko delimo vsaj v dve skupini. Klasični nedeljniki, ki prihajajo v cerkev in se udeležujejo verskih obredov, za kaj več pa običajno ne najdejo volje in časa. Živo občestvo pa čuti pripadnost in ljudje z veseljem sodelujejo pri bogoslužjih ter tudi drugih akcijah.« Kljub v preteklosti izrazitemu nasprotovanju, meni, da je župnija postala sestavni del mestnega življenja. Vsekakor si želi več usklajenih načrtovanj in večje vpetosti župnije v dogodke, ki so v mestu.

Spomenik nadškofu Frančišku Borgii Sedeju ob goriški konkatedrali. Foto: Ivo Žajdela

Celota cerkve in pastoralnega središča je arhitekturno razgibana

Vsaka župnijska skupina poskuša na svojem področju storiti čim več, poudarja župnik Milan Pregelj. »Živo je sodelovanje pri bogoslužjih, organizaciji različnih prireditev in tudi povsem konkretnih delovnih akcijah. Pripravljenost bližnjih sodelavcev je velika, želim pa si, da bi se krog prostovoljce razširil.«

Na »srečo« je v župniji trenutno samo ena cerkev, ki je povezana s pastoralnim središčem, spomni. Celota je arhitekturno razgibana in sorazmerno velika. S tem je povezanih kar nekaj gradbeniških in finančnih izzivov, ki se vlečejo že od samega začetka. »Trenutno zmoremo tekoča vzdrževalna dela. Stavba pa počasi prihaja v obdobje, ko samo vzdrževanje ne bo več zadoščalo in bodo potrebne tudi večje investicije. Vzdrževanje je povsem odvisno od dobrote ljudi, saj se na razne natečaje za ohranjanje kulturne in druge dediščine ne moremo prijavljati. Za urejenost okolice, notranjosti skrbijo prostovoljci, vsaj enkrat na leto pa izvedemo tudi večjo delovno akcijo.«

Ob vsem tem doda: »Vsekakor lahko rečem, da so ljudje meščansko zadržani, drugače pa prijazni in odprti, ko se odnosi vzpostavijo. Lega mesta in župnije na prepihu narodov daje nekaj izhodišč za razvoj čezmejnega sodelovanja ter krepitev odprtosti.«

Okrogla miza ob 80. obletnici umora duhovnika in mučenca Filipa Terčelja v polni goriški konkatedrali, 10. januarja 2026. Foto: Ivo Žajdela

Duhovništvo Bog podarja za služenje občestvu

Foto: Ivo Žajdela

Milan Pregelj, župnik: Osebno se ponovno uvajam v klasično župnikovanje. Do leta 2024 sem bil namreč zaposlen v Vojaškem vikariatu Slovenske vojske. Vloga in podoba župnika se je že v času mojega življenja spremenila. Vsekakor je povezana z osebnim dojemanjem Cerkve in občestva. Na položaj župnika različno gledamo že duhovniki sami in člani občestev ter zunanja družba, ki je podvržena stereotipom in predsodkom. Mnogokrat je odnos tako imenovane civilne družbe pogojen s strahom in neznanjem ter zmotnim razumevanjem ločitve Cerkve in države. V tem pogledu je župnik nujni sestavni del javnega, družbenega, socialnega, kulturnega, gospodarskega in katerega koli drugega področja. Duhovništvo ni namenjeno samemu sebi, ampak ga Bog podarja za služenje občestvu. Posameznikovi talenti in sposobnosti so lahko izvor vzvišenosti ali pa priložnost, da narediš čim več dobrega.

Cerkve, občestva ni brez laikov in ne brez duhovnikov

Osebno sem prepričan, da Cerkve, občestva ni brez laikov in prav tako tudi ne brez duhovnikov. Predvsem pa ne brez sodelovanja in delitve del na tistih področjih, ki so lastna posameznemu stanu. V tem smislu je zgovorna in poučna prispodoba apostola Pavla o različnih darovih, službah ter različni telesnih udih (prim 1Kor 12). Vlogo župnika vidim v iskanju sodelavcev, omogočanje njihovega primernega usposabljanja ter pripravljanju pogojev in izhodišč za pastoralno delo in usklajevanju celotnega župnijskega življenja. Koliko mi to uspeva pa bodo sodili drugi in na koncu Bog.

Torta ob 50-letnici župnije 7. junija 2026. Foto: Ivo Žajdela

Cerkev je naš skupni dom

Foto: Ivo Žajdela

Ester Kralj, bralka Božje besede: Ker imam štiri otroke, sem se v delo v župniji dejavno vključila, ko je bil najmlajši star približno pet let. Že skoraj 30 let sodelujem pri branju Božje besede in čiščenju cerkvenih prostorov. Rada pomagam pri župnijskih dogodkih in praznikih, organizaciji srečelova in tombole. Parkrat sem pomagala pri kuhanju birmancem na pripravah in otrokom na oratoriju. Vera se mi zdi živa takrat, ko se pokaže v konkretnem delu, skrbi za bližnjega in pripadnosti skupnosti. To mi pomeni, da lahko prispevam svoj delež in ostajam povezana z župnijo. Vesela sem vsakega, ki se pridruži in pomaga po svojih močeh, saj je cerkev naš skupni dom.

Vse v Božjo čast ter v zahvalo za vsak dan in dar

Foto: Ivo Žajdela

Kristina Skibin, organistka: Že od malega me je navduševala lepota bogoslužja, zato sem vedno rada sodelovala pri njem in v Cerkvi. Odkar nas je po birmi takratni kaplan povabil k branju beril, se udeležujem večernih maš. Skrbim za ljudsko petje in malo mežnarim. Kot organistka delujem še v dveh drugih župnijah. Včasih kaj napišem o dogodkih v župniji, pri ŽPS pa sem zapisničarka. Letos sem se vključila v Šolo verskega poglabljanja, ki jo vodi župnik. S prevajanjem pomagam pri povezovanju z goriško nadškofijo pri dejavnostih, ki vključujejo FSR, in ko me rabijo. Vedno me vodi misel, da mora biti vse v Božjo čast, pa tudi v zahvalo za vsak dan in dar. Lepo mi je, ko pomagamo drug drugemu.

Pogled na Novo Gorico s Kekca (Katarine), konkatedrala je na sredini spodaj. Foto: Ivo Žajdela

Hvaležna sem staršem, ki otroke spodbujajo

Osebni arhiv

Ana Perne, zborovodkinja: V župniji vodim otroški pevski zbor od leta 2009 (z nekajmesečnimi premori zaradi porodniških dopustov). Glasba mi je od nekdaj blizu, zato me veseli, da lahko skupaj z otroki soustvarjamo petje pri bogoslužju in na ta način polepšamo župnijska slavja. Ob tem čutim, da lahko na svoj način prispevam k življenju župnijske skupnosti. Hvaležna sem staršem, ki otroke spodbujajo, da redno hodijo na pevske vaje, ter otrokom, da z veseljem in vztrajnostjo razvijajo svoj glasbeni talent.

Druženje po slovesni maši ob 50-letnici župnije 7. junija 2026. Foto: Ivo Žajdela

Posebna odgovornost, ki prinaša tudi blagoslov

Foto: Ivo Žajdela

Andrej Perne, izredni delivec obhajila: V župniji sodelujem kot izredni delivec obhajila in koordinator bralcev Božje besede. Sodelovanje je po mojem mnenju pomembno, saj so za živo župnijsko občestvo potrebni tako aktivni laiki, ki delujemo na različnih področjih, kot tudi župnik, ki vse dejavnosti usklajuje in jih vodi. Pri branju božje besede čutim povezavo s pisci starodavnih tekstov, ki so nam po navdihnjenju Svetega Duha posredovali temeljne nauke, ki nam pomagajo v življenju. Pomoč pri delitvi obhajila pa jemljem kot posebno odgovornost, ki pa prinaša tudi blagoslov.

Konkatedrala Kristusa Odrešenika v Novi Gorici. Foto: Ivo Žajdela

Krašenje cerkve mi polni duš

Osebni arhiv

Adrijana Skubin, krasilka: Že 35 let krasim cerkev. Prva leta mi je pomagala Marta, potem pa dolga leta Boža. Že vrsto let se tudi jaslice postavljajo po moji zasnovi. Zame to ni le tradicija. Ko izbiram cvetje in ga oblikujem v aranžma v tišini, se moje misli zbistrijo in komuniciram s srcem in lastnimi rokami. To mi polni dušo.

Ivo Žajdela, Prijazni in odprti, reportaža župnija Nova Gorica, Družina, 19. 7. 2026In semena so dajala sad, Ob štirideseti obletnici začetka gradnje cerkve Kristusa Odrešenika, Župnija Nova Gorica, cerkev, 2019

Renato Podbersič, Cerkev v Novi Gorici skozi čas, Slovenski čas, št. 152, 4. 12. 2022

1/25