Njena poezija, napisana v sonetni formi (zbirka Rime), se po vsebini deli na dve veliki temi: ljubezen in duhovno življenje (tretja, epistolarna poezija, je minorna). V t. i. ljubezenskih sonetih objokuje moževo smrt in v globoko osebnih tonih izraža neutolažljivo hrepenenje po njem. T. i. duhovni soneti pa so nastali v času njenega iskanja osebne tolažbe, obenem pa so povezani z njenimi reformističnimi iskanji.

Kratek izbor njene poezije je bil doslej objavljen le v prevodu Alojza Gradnika v Italijanski liriki (1940); ti prevodi so ponatisnjeni tudi v tej knjigi, kjer je avtorica predstavljena z mnogo širšim reprezentativnim izborom.

O avtorici:

Vittoria Colonna (1492–1547) je izvirala iz mogočnega aristokratskega rodu. V tem okolju je bila deležna izredne humanistične izobrazbe, vse življenje se je gibala v različnih eminentnih kulturnih krogih na italijanskem ozemlju, v katerih je igrala izredno dejavno in pomembno vlogo: skratka, bila je izjemna intelektualka v specifičnem okolju renesančne družbe. Že v mladih letih se je uveljavila kot pesnica, sčasoma pa je postala eno najslavnejših pesniških imen 16. stoletja. Čeprav je ostala laikinja, je težnja po prenovljeni, močni osebni duhovnosti (v konsonanci s t. i . devotio moderna ) zelo zaznamovala njeno življenje in poezijo. Posebej znamenito je njeno dolgoletno prijateljstvo z Michelangelom Buonarottijem, za katerega je ustvarila in mu poklonila rokopis svoje duhovne poezije. Sloviti umetnik, katerega duhovnost je močno zaznamovala, pa jo je upodobil na svojih risbah in ji posvetil nekaj svojih najlepših stihov. Čeprav so njeni slogovno dovršeni in kompleksni verzi kasneje stopili v ozadje, pa nikakor nimajo samo zgodovinskega pomena, ampak se uvrščajo med visoke dosežek renesančne umetnosti in vseh časov.

Odlomek iz knjige:

Kot mozaik na starodavnem zidu

iz živih, švigajočih isker s krili,

ki členi na ljubezni so verigi,

prelivajo žareč se v istem siju;

ni sence, ki bi mrak in luč delila,

le Sonca živega sijaj, ki čist

krasi, ureja, barva, obláči jih –

tako je okrog Boga, si v mislih slikam.

In njo v človeškem velu, ki časti,

po slavi drugo, jo Nebo – najbližja

svetlobi Sina je in Luči izvoru.

Lepota njena izmika se naporu

vseh misli in zaman spomin lovi

jo na papir, zaman jo hvali rima.