Prva od treh knjig o življenju svetega Jožefmarija Escrivája obsega leta od 1902 do 1936. Opisuje življenjsko pot šolarja, študenta in mladega duhovnika, ki leta 1928 ustanovi Opus Dei. Vzporedno z zunanjim dogajanjem poudarja avtor tudi notranji življenjepis svetnika, ki na vse stiske odgovarja s trdnim zaupanjem v Boga.

»Prejel sem razsvetljenje o celotnem Delu, medtem ko sem prebiral tiste papirje. Ganjen sem pokleknil – bil sem sam v svoji sobi, v premoru med enim in drugim nagovorom –, se zahvalil Gospodu in živo se spominjam odmevanja zvonov iz cerkve Angelske Matere Božje.«

Bili so to trenutki neopisljive veličine. V duši je ta duhovnik pred svojimi očmi v molitvi videl razprostrto zgodovinsko obzorje človeškega odrešenja, razsvetljeno z božjo ljubeznijo. V tistem hipu je na neizrekljiv način doumel božansko srž vzvišene poklicanosti kristjana, ki je bil sredi svojih zemeljskih opravil pozvan k posvečevanju svoje osebnosti in svojega dela.