Relikvije sv. Leopolda Bogdana Mandića so v ponedeljek, 18. aprila, iz Zagreba romale v župnijsko cerkev v župniji Ljubljana - Štepanja vas. Ob 11. uri je bil sprejem relikvij in izpostavitev v češčenje, nato je ljubljanski nadškof Stanislav Zore daroval slovesno mašo. Ob 15. uri je bila molitvena ura, ob 17. uri slovo od relikvij, vmes pa tiha in glasna molitev ter priložnost za spoved.

Hrvaška kapucinska provinca sv. Leopolda Bogdana Mandića je v svetem letu usmiljenja poskrbela za šestdnevno češčenje zavetnika tega leta (poleg sv. p. Pija iz Pietrelcine), rojaka sv. Leopolda Bogdana Mandića. Njegovo telo je bilo od 13. do 18. aprila v zagrebški stolnici in svetniku posvečeni cerkvi v Dubravi. Slovesnost sprejema relikvij je vodil zagrebški nadškof kardinal Josip Bozanić, slovo pa hrvaški kapucinski provincial p. Jure Šarčević, vmes so maševali hrvaški nadškofje in škofje ter frančiškanski in kapucinski redovni predstojniki.

V nedeljo, 10. aprila, so v samostanu sv. Leopolda Mandića v Dubravi odprli razstavo Hrvaški svetniki in blaženi v našem narodu.

Goreče se je boril za človeka

Stanislav Zore se je v pridigi sprehodil skozi življenje Leopolda B ogdana Mandića. Rodil se je leta 1866 v Hercenovem kot najmlajši med 12 otroki. Njegovi predniki so se pred Turki zatekli v te kraje iz Bosne. Oče je bil plemiškega rodu, vendar je obubožal. Mati je bila globoka verna, za kar ji je bil Bogdan hvaležen. S kapucini se je srečal v rodnem kraju v hospicu. Šestnajstleten je stopil v kapucinski red in odšel v Videm. Tam je dobil redovniško ime Leopold. Pri 18 letih je bil že v noviciatu, pri 24 je bil v Benetkah posvečen za mašnika.



Med letoma 1897 in 1900 je bil predstojnik v Zadru, od 1905 do 1906 je bil vikar v kapucinskem samostanu v Kopru. Nato je bil do smrti leta 1942 spovednik v kapucinskem samostanu v Padovi. Bil je vzgojitelj mladih redovnikov. Ker ni hotel sprejeti italijanskega državljanstva, je moral nekaj časa preživeti v izgnanstvu – v južni Italiji in na Reki.

»Ker je gorel za Boga, je gorel za človeka,« je dejal nadškof Zore. Odkril je karizmo, ki mu jo je položil Bog – postal je spovednik. Majhen človek, ampak velik po srcu, ker je Bog iz njega naredil junaka, ki se je bojeval za človeka proti silam zla in vitezom teme. Ni se umikal, saj mu je Bog dal ljubezen do ljudi. Nenehoma je sprejemal spovedance, potrpežljivo in dobrohotno, tudi 10 ali 12 ur na dan. »Pater Leopold je bil neizmerno velik človek.« Daroval se je za druge, preprosto in vedro. Ali smo tudi na Božji strani, da se borimo za ljudi, za človeka? je vprašal nadškof. Živimo namreč v svetu, v katerem gospodarita dobiček in korist, človek je odrinjen na rob, se žrtvuje in nima vrednosti. Moramo se neustrašno boriti za človeka, za njegovo srečo, notranje veselje in večno življenje. Ne smemo poklekniti pred gospodarji, politiki in lastniki podjetij, temveč moramo biti pastirji, ki nosijo človeka v srcu, ker ljubijo Boga, je prepričan.

Želel si je edinosti med kristjani



P. Leopold je bil zazrt na Vzhod. Želel je oditi med razdeljene kristjane in tam delati za edinost. Prežemal ga je ekumenski duh, hotel je zgraditi mostove med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Temu je namenil tudi sadove svojih maš, je povedal nadškof in se vprašal, ali zdaj delamo za edinost v svoji družini in župniji. »Ali znamo v vseh družinskih članih videti božji dar?« Ali pa dovolimo, da v ospredje stopijo naša čustva, sebičnost, želja po uveljavitvi, zato začnemo druge odrivati na rob ali čez rob srca in družine. Smo v resnici vsi eno v župniji? »Samo edinost med nami je zagotovilo, da smo v resnici Kristusovi," meni nadškof. So med nami vsi sprejeti? Tudi tisti, za katere menimo, da so slabi kristjani, morajo imeti prostor v našem srcu. Tako bomo sposobni biti eno med seboj vedno in povsod. Nadškof je vsem zaželel, da bi bila gorečnost za edinost, ki jo je živel Leopold, zgled in da bi nam dala moči in poguma. Povabil je, da ne bi obstali ob Leopoldovi svetosti, saj je Bog vsakega poklical, da bi postal svet. Vsaka pot svetosti pa je drugačna, edinstvena.



"Samo spovedovati je znal"

Kmalu po smrti p. Leopolda so se ljudje začeli zatekati k njemu z molitvami in so mu izročali v uslišanje svoje prošnje. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega. Za svetnika ga je 16. oktobra 1983 razglasil papež Janez Pavel II. Opisal ga je kot preprostega kapucina, ki ni pisal velikih teoloških del, ni bil blesteč govornik, »samo spovedovati je znal«. In prav v tem je bila njegova veličina.

Vir: arhiv Družine, Radio Vatikan
Foto: Jože Potrpin


Preberite tudi:

V Vatikanu izpostavljene relikvije zavetnikov leta usmiljenja