Osmega julija 1990 se je v Kočevskem rogu zbrala množica romarjev pri maši za pobite domobrance in druge žrtve vojne in revolucije. Dogodek je bil brez dvoma prelomen, saj je dokončno prelomil z zaukazanim in policijsko nadziranim molkom, ki je oklepal (ne le) roška brezna, napolnjena s pobitimi. A prav ta prelomnost prve roške spominske slovesnosti je (p)ostala predmet različnih razlag: če so eni videli v njej šele začetek dolgega in zahtevnega spravnega procesa, so jo drugi skozi prevladujoče mnenjske tokove vedno znova vzpostavljali kot vrh in hkrati konec spravne razprave. Roka je bila stisnjena, zato pozabimo in odslej glejmo le naprej, je bilo njihovo geslo.

Resolucija Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji je nujna dopolnitev torza Kočevskega roga 1990.

Iz teh krogov danes prihajajo tudi ljudje, ki s precejšnjo mero ideološke histerije kritizirajo v uvodu omenjeno resolucijo Evropskega parlamenta. Roko na srce: ta bi bila nepotrebna, če bi roško slovesnost pred 35 leti na strani storilcev nezastarljivih medvojnih in povojnih komunističnih zločinov vzeli resno in položili na mizo vse karte, ki so jih desetletja skrivali s pomočjo tajne politične policije. A to se ni zgodilo. Roško slovesnost so želeli preusmeriti v strugo svoje kontinuitetne reke, po kateri bi se v isti strugi kot desetletja prej pretakala ista voda. Enako velja tudi za njihove ideološke dediče, ki so hkrati dediči v totalitarizmu vzpostavljenih in še danes za vsako ceno branjenih privilegijev. Resolucija Evropskega parlamenta je v tej perspektivi nujna dopolnitev torza Kočevskega roga 1990.  

Preberite tudi: Evropski parlament potrdil resolucijo o povojnih pobojih v Sloveniji

Prav o teh dilemah smo se ob 25. obletnici roške slovesnosti za prilogo Slovenski čas pogovarjali z ljubljanskim pomožnim škofom, teologom in filozofom dr. ANTONOM JAMNIKOM, ki je Rog 1990 in odmeve nanj spremljal iz posebne bližine: tedaj je bil namreč v Kočevju kaplan in že določen za tajnika nadškofa Alojzija Šuštarja. Tudi v luči resolucije Evropskega parlamenta, ki »poudarja, da je pomembno ohranjati spomin na zločine, ki so jih zagrešili totalitarni režimi, saj brez spomina ni mogoče doseči sprave«, deset let pozneje poobjavljamo tisti del pogovora z dr. Jamnikom, ki se neposredno dotika dogajanja poleti 1990.

Ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik med nagovorom ob blagoslovitvi farnih spominskih križev na Kongresnem trgu v Ljubljani 30. maja 2015. FOTO: Ivo Žajdela

Vem, da smo samo molili in še molili: za rajne, za žrtve in rablje – ja, še posebej za krvnike …

Dovolite mi, da pogovor začneva osebno. Kako se spominjate svojih kaplanskih let v Kočevju? Kako ste doživljali zaprto območje Kočevske Reke in Gotenice ter »prepovedano pokrajino« Kočevskega roga?

V Kočevju sem bil kaplan od leta 1987 do 1990. Ko sem prišel, so me opozorili, da se na dve strani Kočevske ne sme hoditi (to je večji del Kočevske): proti Kočevski Reki in Gotenici, kjer je tudi uradna policijska zapora, in proti Kočevskemu rogu, kjer sicer ni uradne zapore, če pa greš tja, se kmalu za tabo pojavi kakšen avto, ki vse skupaj od daleč opazuje. Opozorilo je bilo upravičeno. Ko smo konec leta 1989 in potem leta 1990 šli v Kočevski rog h grobišču Pod Krenom, kasneje pa še do nekaterih drugih zaminiranih kraških jam, so bile kosti dobesedno na površju jam. Grozovito, to so grobovi tisočih … Vem, da smo samo molili in še molili: za rajne, za žrtve in rablje – ja, še posebej za krvnike … Ko smo bili pred jamo, kjer niti miniranje ni moglo zakriti vseh kosti, se je pojavil avtomobil: ne miličniški, temveč običajen. Trije njegovi »potniki« so začeli v koncentričnih krogih hoditi okoli nas. Nič niso spregovorili. Pozneje sem izvedel, da je bila takšna komanda »od zgoraj« – pa ne iz Kočevja, ampak iz Ljubljane, kamor so morali poslati fotografijo našega avtomobila pa seveda še imena. Takrat sem »v živo« videl, kar smo študirali o marksizmu in komunizmu na teološki fakulteti, namreč da ta ideologija in iz nje izpeljani totalitarni komunistični sistem temelji na tem, da so vsi drugi, ki niso del sistema, sovražniki. Kar pa je bilo še huje: ta sistem je temeljil na piramidi strahu, pravega paranoičnega strahu. Drug drugega so se bali, od najvišjega do najnižjih, ki so morali po naročilu opravljati najbolj kruta dejanja. V Kočevju sem se srečal in pogovarjal z nekaterimi, ki so morali »delati po komandi«. Kako pretresljive zgodbe! Že takrat sem vedno bolj spoznaval, da je potrebno moliti za vse žrtve, še bolj pa za takšne ali drugačne rablje.

Prav je, da smo glede roške slovesnosti natančni: šlo je za pogreb, za mašo zadušnico za vse, ki so bili pobiti med vojno in po njej!

V kakšnem spominu pa vam je ostala prva roška spravna slovesnost 8. julija 1990? Uradno ste bili takrat še kaplan v Kočevju, dejansko pa že v vlogi tajnika nadškofa Alojzija Šuštarja.

Glede t. i. »spravne slovesnosti« 8. julija 1990 bi najprej rad poudaril, da je šlo za »spominsko mašo«, kot je napisano v naslovu celotnega besedila nadškofa Šuštarja in scenarija za televizijsko snemanje oziroma za krščanski pogreb. Nadškof Šuštar je namreč v uvodu v sveto mašo dejal: »Zbrali smo se v Kočevskem rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb domobrancev, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let.« Zelo natančno moramo brati tudi to, kar je nadškof poudaril v pridigi. Med drugim je dejal: »Mi pa smo zbrani na kraju smrti in smrtnega molka, ki je trajal dolga leta v zamolčanosti dogodka in nedostopnosti kraja. Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb domobrancev, ki so tu ali drugje našli svojo smrt. S tem simboličnim krščanskim pogrebom in mašo zadušnico stopajo v javnost in enakopravnost v slovenskem občestvu živih in mrtvih.« Kasneje v nagovoru je nadškof omenil tudi vse druge žrtve: partizane, druge žrtve vojne, Hrvate, Srbe … Maši je sledil pogrebni obred. Prav je, da smo glede roške slovesnosti natančni: šlo je za pogreb, za mašo zadušnico za vse, ki so bili pobiti med vojno in po njej!

Na pogrebno sveto mašo so prišli mnogi v globokem upanju, da se bo zares nekaj spremenilo, da bodo nastopili novi časi, novo upanje za slovenski narod v domovini in po svetu. 

Vaše besede potrjujejo dejstvo, da je prva roška slovesnost predmet precej različnih razlag, kako jo velja razumeti.

Iz celotnega okvira je več kot jasno, da je šlo za krščanski pogreb in ne za kakšno spravno slovesnost. Nadškof Šuštar je sicer povabil k spravi in na koncu pridige dejal: »Bodimo drug drugemu dobri in plemeniti in pošteni sopotniki in iskreni prijatelji. Bog je z nami!« Torej, sprava se na strukturni ravni more dogajati – in upamo, da se bo zares zgodila! – samo med Novo Slovensko zavezo in Zvezo borcev. Prav vsi kristjani in vsi ljudje ne glede na vero in prepričanje pa smo poklicani in povabljeni k odpuščanju, k spominjanju brez sovraštva ter graditvi novih odnosov, ki kljub zelo tragičnim dogodkom v zgodovini ob medsebojnem poslušanju in dialogu ter iskanju resnice lahko pomenijo novo kakovost bivanja. Trdno verjamem, da se to more zgoditi. Na pogrebno sveto mašo so prišli mnogi v globokem upanju, da se bo zares nekaj spremenilo, da bodo nastopili novi časi, novo upanje za slovenski narod v domovini in po svetu.

Škof Jamnik pozdravlja gospo Ivanko Mivšek (1926-2024) iz Rovt. FOTO: Ivo Žajdela

Kako pa je na slovesnost s časovne razdalje gledal nadškof Šuštar, s katerim ste ostali tesno povezani do njegove smrti 29. junija 2007? Ali ni bil tudi tisti »mitski« stisk roke s tedanjim predsednikom predsedstva Republike Slovenije Milanom Kučanom prej vljudnostna gesta kot kaj drugega?

Ja, pri tem »mitskem«, kot pravite, stisku roke med nadškofom Šuštarjem in tedanjim predsednikom predsedstva Republike Slovenije Milanom Kučanom natančna analiza takratnega in predvsem poznejšega dogajanja pove veliko več, kot si človek sploh lahko predstavlja.

Vsa dejanja okoli organizacije roške slovesnosti in vsa poznejša dogajanja, žal, dokazujejo, da je šlo za preračunljivo izbran scenarij.

Režija dogodka je bila skrbno pripravljena in kot »spin« so jo vsi mogoči mediji vsa leta do danes premišljeno lansirali doma in po svetu ter tako ustvarili – bolje: zmanipulirali – javno mnenje in zavest, da je šlo v Kočevskem rogu za t. i. »spravno slovesnost«, partnerja v tej spravi pa naj bi bila nadškof Šuštar in predsednik Kučan. Takšna razlaga se je dejansko »prijela« med ljudmi, a je bila manipulacija iz preračunljivega pragmatizma. Šlo je za prevaro, ki se vleče vse do danes. V tragični drugi svetovni vojni in dogodkih po njej oziroma v revoluciji in državljanski vojni, ki naj bi se po besedah predsednika prve demokratično izvoljene skupščine dr. Franceta Bučarja končala leta 1990, naj bi šlo v skladu s to manipulacijo, utrjevano v sto- in stokrat ponovljeni laži, za konflikt med Katoliško Cerkvijo in NOB. To je strahovita laž, prevara, saj vsi vemo, da je bila tudi večina partizanov vernih. To lahko mirne vesti povem na podlagi osebnih pogovorov iz časov kaplanske službe v Kočevju in poznejših izkušenj, še posebej v letih tajniške službe pri nadškofu Šuštarju. Cerkev se ne more in ne sme vezati na neko politično opcijo ali kakšno vojaško organizacijo, saj bi bilo to v nasprotju z njenim temeljnim poslanstvom: biti v službi evangelija, ki pomeni upanje in odrešenje za prav vsakega človeka, ker je prav vsako človeško bitje ustvarjeno po Božji podobi.

A vrniva se k pogrebni sveti maši v Kočevskem rogu. Da tedanji predsednik predsedstva pride na to spominsko slovesnost in pogrebni obred vseh žrtev vojnih in povojnih pobojev ter poda roko nadškofu Šuštarju, je samo po sebi dejanje, ki je vredno vsega spoštovanja. Končno lahko vsakdo pride na pogreb, saj je to znamenje spoštovanja do pokojnih in izraz sožalja vsem domačim oziroma tistim, ki jih je smrt najbolj prizadela. Vsa dejanja okoli organizacije tega dogodka in vsa poznejša dogajanja pa, žal, dokazujejo, da je šlo za preračunljivo izbran scenarij. Žal na to kažejo mnoga dejstva, ki jih v mesecih in letih po pogrebni maši v Rogu nikakor ne moremo in ne smemo prezreti.

Kaj pomaga stisk roke v Rogu, ki so ga znova in znova ponavljali v vseh medijih, ko pa so se potem zgodila čisto nasprotna dejanja?

Nadškof je imel globoko v srcu močno vero in zaupanje, da so po prvih demokratičnih volitvah vendarle zasijali žarki velikonočnega jutra; da bo umrlo seme rodilo sadove. Toda »molk velike sobote« je bil veliko daljši, kot smo takrat mislili. Nadškof, ki je vedno znova poudarjal pomen medsebojnega spoštovanja, vabil k odkrivanju resnice in naredil vse, kar je bilo mogoče, skupaj z vsemi kristjani in drugimi ljudmi dobre volje, da bi bili enotni (pred plebiscitom decembra 1990 je naredil vse, da bi se odločili za samostojno slovensko državo), je prvi »hladen tuš« in veliko razočaranje doživel, ko so visoki politiki pred slovesnostjo 26. junija 1991 kričali, da Šuštar na razglasitvi samostojne države nima kaj iskati, sploh pa nima kaj govoriti. Tako so mu pri blagoslovu lipe izključili mikrofon, in ta izključeni mikrofon še zdaj kriči in govori o vsej realnosti razmer takrat pa tudi še danes. Na poti s slovesnosti je izrazil svojo žalost in razočaranje in mi rekel: »Tone, tega pa res ne morem razumeti, pa tako sem upal, verjel, naredil vse, kar je mogoče, za našo deželo.« Nadškof je imel veliko mednarodnih povezav in prijateljstev z najvišjimi predstavniki Cerkve v Evropi, imel je osebno podporo takratnega papeža Janeza Pavla II., prijateljstvo z nekdanjim švicarskim predsednikom Furglerjem ... Ali res ni mogoče zaupati, verjeti na dano besedo? Kaj pomaga stisk roke v Rogu, ki so ga znova in znova ponavljali v vseh medijih, ko pa so se potem zgodila čisto nasprotna dejanja? »Ali je prav, da sem to naredil …?« se je spraševal. Dvom v njem je bil vedno močnejši: »Ali sem bil prevaran?« Nadškofu Šuštarju sem vedno znova govoril, da je šel v Kočevski rog zaradi pogrebne maše, ki jo je daroval za vse žrtve med vojno in po njej, da je šel simbolično blagoslovit toliko grobov v Kočevskem rogu, pa tudi po vsej Sloveniji in po svetu.

Sprave ne moremo graditi na lažeh, manipulacijah, populizmih in prevarah.

Kaj nadškofovi pomisleki povedo o slovenskem spravnem procesu: Ali ga niso nekateri vplivni odločevalci že začeli s figo v žepu? Žepa seveda ne omenjam naključno, saj se je marsikomu vtisnil v spomin tedanji predsednik prenovljenih komunistov, kako je v Rogu stal z rokami v žepih …

Žal je bilo tako. Upam, da bodo lahko zgodovinarji na podlagi dokumentov, kolikor niso uničeni, čim bolj argumentirano pojasnili to obdobje. /…/ Vem, da življenje ni črno-belo, zato moram biti ob vaših vprašanjih tudi samokritičen, ampak mimo omenjenih dejstev ne moremo in ne smemo iti, ker sprave ne moremo graditi na lažeh, manipulacijah, populizmih in prevarah.

Celoten pogovor je bil objavljen v 62. številki Slovenskega časa