Kako ste prišli na zamisel zanj?

Samostan Stična je zame že od otroštva predstavljal poseben, skrivnosten, kulturno in duhovno bogat prostor. Prvič sem šel tja pred dobrimi 30 leti. Kot osnovnošolec sem se pridružil sestri Mateji, ki je šla s prijatelji v Stično na tradicionalno srečanje mladih. Pravzaprav sem nekako izsilil, da sem šel tja tudi jaz. O Stični sem namreč bral kot o znamenitem spomeniku, velikem umetnostnem središču s pomembno zgodovino.

Sestra je s prijatelji sledila programu, mladostnemu vzdušju, mene pa je zanimalo, kakšne zvonove imajo, ali bo muzej odprt, ali bo v zvoniku pritrkavanje za mašo, ali se bo dalo priti v križni hodnik. Zgodbe torej, ki niso bile povezane s srečanjem, ampak z vtisom, ki sem ga o Stični dobil v literaturi in sem si želel to pogledati.

O sami Stični je bilo na Televiziji Slovenija narejenih že veliko oddaj, vendar mnoge danes niso dostopne zaradi tehničnih razlogov, spremenile so se tudi generacije televizijskih gledalcev in ustvarjalcev, hkrati pa je treba določene pomembne téme večkrat prinesti v televizijski medij.

Andrej Doblehar na snemanju dokumentarne serije Mestne promenade v Kranju. FOTO: arhiv Andreja Dobleharja

Zamisel za novi dokumentarec se je porodila ob snemanju dokumentarnega filma o znamenitem umetnostnem zgodovinarju Nacetu Šumiju. Prav on je namreč naredil eno oddajo o Stični v sklopu serije Slovenija – umetnostni vodnik. Ker smo tam snemali, smo vse organizirali, da ob filmu o Nacetu Šumiju posnamemo še oddajo o Stični kot celovito predstavitev samostana. V pol ure se seveda ne da predstaviti vsega, bistvene stvari pa vendarle. Pomembno je tudi z lepimi posnetki gledalcem približati umetnostno bogastvo.

Če ljudje dediščino poznajo, se zavedajo njenih vrednot, potem so pripravljeni prispevati k njenemu ohranjanju.

Je afiniteta do umetnosti in kulturne dediščine ter njunega raziskovanja pri vas stvar vzgoje, ali ste jo začutili kako drugače?

Starša sta bila pravnika in do umetnosti nista imela nekega posebnega odnosa ali vsaj ne velike želje in tudi časa ne za njeno spoznavanje. Moram pa poudariti, da je bil moj stric politolog prof. dr. Adolf Bibič – čudovit stric in izjemno razgledan človek, ki me je spodbujal k usmeritvi v likovno in glasbeno umetnost. Kljub nazorskim razlikam smo bili veliki prijatelji, kar danes v družbi pogrešam. Prav on je »kriv«, da sem se usmeril v ta področja. Starša pa sta me vedno brezpogojno podpirala in bila ponosna na tisto, kar sem počel, in tudi na rezultate, kakršni koli so že bili.

Sta me pa likovna in glasbena umetnost že kot otroka res izjemno zanimali. Recimo, tri knjige, ki jih je napisal Marijan Zadnikar – o cerkvah na Slovenskem in o cerkvah na Koroškem, izšle so pri celjski Mohorjevi –, so bile zame kot Biblija, prebiral sem jih od jutra do večera. Seveda tudi drugo literaturo in s tem sem spoznaval umetnost. Vse to sem potem že kot otrok želel videti in sem pri starših tečnaril, da smo šli pogledat. Da pa ne bom krivičen do staršev, sploh očeta, ki je imel velik občutek za obrednost – peljal nas je, denimo, na Plečnikovo razstavo na ljubljansko Razstavišče ali pa na avstrijsko Koroško gledat dva izjemna kulturna spomenika: Gospo Sveto in Krko.

Cerkve so naša skupna dediščina, v kateri so shranjene molitve, misli, želje naših prednikov.

Še anekdota: ko sem bil v sredini osnovne šole, star slabih deset let, je izšla knjiga Ljudska umetnost na Slovenskem Ivana Sedeja. Ko sem si jo hotel v šolski knjižnici izposoditi, me je knjižničarka zavrnila, češ da sem premajhen. Bil sem zelo prizadet.

Zdi se, da želite s svojim delom opominjati na lepoto, ki jo kljub njeni mogočnosti sprejemamo nekako nezavedno in kot samoumevno …

Kar se lepote tiče, je v javnem diskurzu debata o vlogi, nalogah, izrazih in pomenu umetnosti zelo aktualna. Nekateri kritiki pravijo, da mora umetnost nujno reflektirati čas z vsemi plusi in minusi v smislu družbenopolitične kritike. Ta kriterij je sicer zelo pomemben, ni pa edini. Sam vedno poudarjam, da mora vrednotenje umetnosti izhajati iz namena, iz katerega nastane konkretna umetnina, in njene funkcije. Sakralne umetnine imajo npr. liturgično obredno funkcijo, lahko pa umetniki ustvarjajo tudi drugačno lepoto, na primer s klasičnimi ikonografskimi motivi. Seveda pa naj bi to počeli v slogu in na način, kot sta primerna današnjemu času.

Stane Kregar, Sonce in morje, 1959. FOTO: Andrej Doblehar

Pravim torej, da umetnost ne more biti samo družbenokritična, ampak naj prinaša tudi neko duhovno dimenzijo – seveda tu ne mislim ozko na religijo –, v kateri lahko vsak od nas najde zatočišče. Prav zato je lepota v umetnosti še vedno zelo pomembna. Ni pa edina. Izhodišča umetnosti so namreč različna, zato noben od njenih izrazov ne more biti napačen.

Kot strokovnjak se dejavno zavzemate tudi za odgovorno skrb za cerkveno stavbno in umetnostno dediščino. Kakšna je vaša vizija urejanja tega področja?

Ohranjanje dediščine opredeljujejo različni zakoni: mednarodne uredbe, konvencije, državni zakoni. Vse dediščine seveda v izvirni obliki ne bomo mogli ohraniti, saj je vsaka stvar že v osnovi zavezana nekemu propadu, kar je povsem naravno. Mi jo umetno ohranjamo, vzdržujemo. Razmisliti pa bi morali, kaj je v naši državi neprecenljivo, kar moramo na vsak način ohraniti. In potem bi se morali takšnega prednostnega seznama tudi strogo držati v pravilih financiranja in strokovnih postopkih. 

Božje poti, predvsem tiste na hribih, so naši največji kulturni spomeniki.

Zelo pomemben pa je preventivni vidik varovanja dediščine, ki je močno vezan na popularizacijo dediščine kot enega temeljev sistema spomeniškega varstva v iskanju zavezništva z javnostjo. S tem dosežemo, da javnost posvoji dediščino in zanjo skrbi, kar je najboljše poroštvo in se npr. vidi pri cerkvah: tam, kjer imajo ljudje svojo cerkev radi, radi prispevajo za njeno obnovo, in to ne samo verniki, ampak tudi ljudje, ki ne hodijo v cerkev, vendar vedo, da je to je naša skupna dediščina, v kateri so shranjene molitve, misli, želje naših prednikov. Kar je izjemno pomembno, saj denarja za obnavljanje ne bo več, ampak kvečjemu manj.

Poznamo vas kot zavzetega televizijskega ustvarjalca na tem področju. Kako vidite to svojo vlogo?

Pravzaprav mi je v izjemno čast, da lahko nadaljujem delo starejših kolegov, kot so bili Breda Kovič, Jože Hudeček, Janez Lombergar in Iztok Premrov, ki so se že od pionirskih let Televizije Ljubljana konec petdesetih in zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje zavedali, da je ta najboljši medij za predstavljanje kulturne dediščine. Zato, ker lahko najširšemu občinstvu celostno avdiovizualno pokaže umetnost, ki se sama izraža z vizualnim jezikom. 

Andrej Doblehar s svojo profesorico ddr. Natašo Golob na snemanju v Žički kartuziji. FOTO: arhiv Andreja Dobleharja

Televizijski medij je imel izjemno družbeno moč, kar so omenjeni kolegi izkoristili za popularizacijo dediščine: konservatorjem, ki strokovno delujejo na terenu, so omogočili, da so predstavljali svoje delo, hkrati pa samostojno odpirali tudi bolj specifične teme in včasih celo preprečili uničenje kakšnega spomenika. Zelo konkretne zgodbe torej. Mediji imajo pomembno vlogo pri popularizaciji dediščine, kar sem na primeru TV Slovenija raziskal tudi v doktorski disertaciji na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Tudi na tem področju je torej pomembna vzgoja …

Absolutno. Vzgoja za varovanje dediščine je izjemno pomembna in bo vse bolj ključna: če ljudje dediščino poznajo, se zavedajo njenih vrednot, potem so pripravljeni prispevati k njenemu ohranjanju. Pomembno je, da so lastniki in splošna javnost zavezniki strokovnih služb, ki sicer zelo težko prepričajo ljudi o pomembnosti in vrednosti ohranjanja morda nekega drobnega detajla, ki se ljudem zdi nepomemben, a je kot pričevanje zgodovinsko in umetnostno izjemnega pomena. 

Če človek živi obdan z umetnostjo, ga to gotovo oblikuje v bolj celovitega in bolj empatičnega človeka.

Kulturna dediščina pa je tudi sicer zelo široko področje, ki ga danes povezujemo s socialnimi vprašanji, varovanjem okolja, trajnostnim razvojem in gospodarstvom ter zato ne more biti izvzeta iz družbe kot celote.

To bo vse bolj pomembno tudi pri ohranjanju sakralne dediščine. Prav zdaj lahko v Narodni galeriji, Narodnem muzeju in drugod občudujemo bisere baročne umetnosti, ki jih je treba, a jih je drago ohranjati …

Zaenkrat to še ni problem, a bo, ko bodo tradicionalno verne generacije umrle in bo težko vzdrževati npr. množico podružničnih cerkva. Cerkev na Slovenskem zaenkrat še nima izdelane strategije, v tujini pa to že zelo prisotno. Nekatere cerkve tudi prodajajo; če iz njih naredijo lepe knjižnice ali koncertne dvorane, je to v redu, če pa jih podrejo ali namenijo neprimerni rabi, pa to absolutno ni dobro.

V številnih oddajah, ki jih pripravljate, budite prav zavest o pomenu kulturne dediščine. Kako ste prišli na zamisel – in kakšni so odzivi?

Zamisel predstaviti kulturno dediščino na način, da stopim pred kamero in ljudi popeljem med kulturnimi spomeniki, je nastala že pred letom 2010, ko sem začel serijo Kulturni vrhovi o božjih poteh na hribih. Vemo, da so bili ljudje včasih zelo povezani z romarski kraji, tam je bil tudi denar in so jih izjemno lepo arhitekturno zasnovali in likovno opremili. Božje poti, predvsem tiste na hribih, so naši največji kulturni spomeniki.

David Ahačič, Stanislav Hočevar in Andrej Doblehar so leta 2023 na Slovenskem knjižnem sejmu predstavili monografijo Slovenski umetniki v Beogradu. FOTO: Ivo Žajdela

Ko se je ta serija po sedmih letih nekako izpela, sem dobil idejo za nadaljevanje na podoben način – po slovenskih mestih. Najprej so prišli v poštev Škofja Loka, Ptuj, Piran, najlepši biseri, ki so tudi turistično prepoznani. A slovenskih mest je veliko in vsako leto smo pripravili štiri takšne predstavitve – za vsako mesto en del serije. Letos jo zaključujemo: 36. delom bomo dodali še zaključno oddajo in tako sklenili opus Mestnih promenad.

Pomembno je tudi z lepimi posnetki gledalcem približati umetnostno bogastvo.

V polurni oddaji seveda ni mogoče povedati vsega. So stvari, ki jih ne smeš izpustiti, ki so ključne za predstavitev mesta; so stvari, ki so meni osebno ljube in sem jih vključil v zgodbo; in so stvari, ki jih prinese scenarij. Ta ima svoj potek, kjer lahko malo pogledaš levo, malo desno, načeloma pa moraš slediti liniji, ki se scenaristično-režijsko oblikuje od začetka do konca in ti zgodbo zaokroži. Vsako mesto pa prinaša svojo zgodbo in ti da svojo povsem izvirno rdečo nit.

Vsi ti dokumentarni filmi so seveda dostopni v arhivu oddaj in si jih je mogoče kadar koli brezplačno ogledati; jih uporabljajo tudi pri pouku?

Res so nas že prosili, da bi oddaje – pa ne samo moje, ampak tudi kolegov v Izobraževalnem programu TV Slovenija – predvajali v šoli. Tudi člani romarskih ali skupin Univerze za tretje življenjsko obdobje povedo, da so si pogledali oddajo, preden so šli na pot, včasih kar na avtobusu. Mimogrede bi rad omenil, da sem bil pred leti tudi predavatelj umetnostne zgodovine na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in to je bila čudovita izkušnja! Sicer pa je odzivov gledalcev veliko. Naj ne zveni samovšečno, a ko tudi zunaj službenega časa rad hodim po Sloveniji in si ogledujem mesta, galerije, različne kulturne prireditve, me ljudje vedno ustavljajo, sprašujejo, predlagajo in seveda tudi pohvalijo.

Kar je dragocen odziv …

Tega odziva sem izjemno vesel, počutim se počaščen. Vesel sem vsake pohvale in vsakega stika, ki ga nekdo ustvari, ko pristopi. Kajti ne gre samo zame, gre za celotno televizijsko ekipo in nacionalno televizijo! Bila pa je tudi kdaj kakšna pripomba, kar jasno prav tako sprejemam in gledalcem pojasnim, zakaj smo se odločili za tak in ne drugačen pristop.

Razstava Neznani Kregar v Galeriji Družina. FOTO: Tatjana Splichal

Posebno pozornost pa pri svojem delu namenjate tudi slikarstvu.

Tu najbrž mislite na moje likovno-kritiško delo. Sem član različnih strokovnih združenj: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, Mednarodni muzejski svet ICOM in Slovensko društvo likovnih kritikov. Kot umetnostni zgodovinar se delno ukvarjam tudi z likovno kritiko, odpiram razstave, sodelujem z različnimi galerijami – med drugim z Narodno galerijo, Galerija Staneta Kregarja, Galerijo Družina, Galerijo Prešernovih nagrajencev – in postavljam razstave živečih in nekaterih že pokojnih avtorjev. Med temi sem pri svojem delu kustosa najdlje segel s predstavitvijo slikarja Staneta Kregarja. 

Vodstvo po razstavi Staneta Kregarja v Galeriji Družina. FOTO: arhiv Andreja Dobleharja

Moja ljubezen do Kregarja gotovo izhaja iz domače župnijske cerkve na Ježici, kjer je načrtoval mozaike in mašna oblačila. Že diplomo sem napisal iz njegovih mozaikov in se pozneje res veliko ukvarjal z njim. Postavil sem stalno zbirko v Zavodu sv. Stanislava, pripravil dve večji razstavi njegovih del v Narodni galeriji in Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, nekako samoumevno je sledil film ob petdesetletnici njegove smrti na TV Slovenija – že kar resen opus torej. Mi je pa Kregar po svojem liričnem likovnem izrazu in duhovnem okviru izrazito ljub umetnik. 

S slikarko Marto Jakopič Kunaver na odprtju njene razstave Popotni likovni spomini v Galeriji Družina. FOTO: Tatjana Splichal 

Med sodobnimi avtorji pa sem predstavljal Miro Ličen, Marto Jakopič Kunaver, Vesno Čadež, Veljka Tomana, Janka Orača, Igorja Banfija, Mateja Metlikoviča, Jošta Snoja, Lojzeta Čemažarja, Jožeta Bartolja, Tomaža Perka, Valentina Omana, Andreja Jemca in še druge umetnike. Nekatere na samostojnih, druge pa na skupinskih razstavah.

V Baragovi galeriji ob odprtju slikarske razstave Janka Orača. FOTO: Robert Kokol

Kako pa z umetnostjo požlahtnjeno šolsko okolje vpliva na dijake – omenili ste npr. Zavod sv. Stanislava?

Prepričan sem: če človek živi obdan z umetnostjo, če lahko iz umetnosti živi, ga to gotovo oblikuje v bolj celovitega in bolj empatičnega človeka. Kajti umetnost je nekaj, kar nas vendarle nagovarja … seveda ne nujno samo z lepoto, tudi na družbenokritičen način. Vprašanje dobre umetnosti, ki se tudi odziva na družbeno in politično stvarnost – seveda na umetnosti lasten izviren način – je izjemno pomembno za razmišljanje mladih, za učenje, kako pravzaprav družba deluje in kakšno je njihovo mesto v tej družbi.

Z lanskoletne razstave Abstraktni Stane Kregar v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. FOTO: Andrej Doblehar 

Med vašimi strokovnimi članki in televizijskimi oddajami so številni tudi s področja zborovske glasbe. Sodelovali ste v različnih zelo kvalitetnih zborih.

Res je, kar pravite. Širša publika me najbrž bolj pozna kot umetnostnega zgodovinarja in etnologa, kar sem tudi študiral in s čimer se na TV Slovenija ukvarjam, sem se pa v različnih fazah v življenju posvečal zelo različnim stvarem. Vedno sem bil zelo aktiven na določenem področju. 

Kljub nazorskim razlikam smo bili veliki prijatelji, kar danes v družbi pogrešam.

Svoje zanimanje za zvonove, pritrkavanje in zgodovino zvonarstva na Slovenskem sem delno predstavil v zaključnem delu na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete ter strnil v dokumentarnem filmu Zven stoletij na TV Slovenija. Še eno od teh področij, ki je bilo zame včasih zelo pomembno, pa je bilo – kot sprašujete – solo in zborovsko petje. V času fakultete sem se učil solo petjain pel pri takrat res dobrih zborih kot so Komorni zbor Ave, Komorni zbor RTV Slovenija, večkrat sem nastopal z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič in zborom Consortium musicum, tako da so bili to izjemno lepi časi. Seveda najprej zaradi čudovite glasbe, ki jo imaš možnost izvajati. Če stojiš z orkestrom in s stotimi pevci na odru in poješ Mozartov ali Verdijev Rekviem, je to najlepše doživetje na svetu. To je eno. Z zborom smo prepotovali veliko Evrope in tudi sveta. Kar je bila tudi izjemna življenjska izkušnja.

Kako vas je petje v zborih formiralo?

Zborovska druščina te izjemno oblikuje, si del skupine, ki naj povezuje in ne razdružuje. Pri zboru vemo, da so za tovrstno petje potrebni poslušanje, prilagajanje in skupno prizadevanje za nek lep dosežek. Sodelovati moraš – najprej znotraj svojega glasu, potem širše z vsemi glasovi, ob tem pa poslušati in spremljati dirigenta in se prilagajati, ne izstopati. Skupno delo, veliko vaje in veliko truda za skupni cilj, ki je največkrat tudi poplačano z lepim koncertom ali posnetkom, je izjemna učna doba. Ne samo glasbeno, ampak tudi doba učenja odnosov.

Med pogovorom o božiču z ljubljanskim nadškofom metropolitom Stanislavom Zoretom v Mestni knjižnici Ljubljana decembra 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Kar je pomembno tudi širše, ne le v umetnosti …

V času današnjega individualizma, kjer vsak dela samo zase, je sodelovanje v zboru ključnega pomena za vzgojo široke osebnosti. Žal pa se danes kaže, da tudi ljubiteljski pevski zbori po številu članov niso več tako močni kot pred desetletji, saj tu nastopi drug problem: pevci v pevskih zborih se ob današnjem hitrem življenjskem tempu in številnih obveznostih neradi zavežejo k stalnemu sodelovanju pri zboru, saj je to zahtevno in odgovorno, terja veliko časa in osebnega odrekanja.

Hvala za res zanimive razmisleke! Morda za konec še vprašanje: omenili ste, da se serija Mestne promenade z deveto sezono zaključuje – kakšni pa so vaši prihodnji načrti?

Namenjeni bodo ljudski umetnosti – etnološki dediščini, ki predstavlja različne slovenske simbole. Vprašanjem, kako nas ta dediščina povezuje, kako povezuje preteklost in sodobne izraze aplikacije, kakor pravijo etnologi.