Grobovi v župnijski cerkvi v Kranju

Inštitut za arheologijo je izdal knjigo Arheološka raziskovanja grobov najdišča Župna cerkev v Kranju med letoma 1972 in 2010. V času šestdesetletnih izkopavanj (od 1953 do 2013) grobišča Župna cerkev v Kranju so arheologi odkrili skoraj 3.000 grobov.

V knjigi je predstavljenih 1.048 grobov, ki so jih našli med letoma 1972 in 2010. Izkopavanja je najprej (1972 in 1973, 862 grobov) vodil kustos Gorenjskega muzeja Andrej Valič, nato Milan Sagadin z ZVKD Kranj (od 1984 do 2001, 163 grobov), nazadnje pa Draško Josipovič (Magelan Skupina, d. o. o., od 2003 do 2010, 23 grobov). Obsežno poglavje predstavljajo vsi tisti predmeti z grobišča Kranj – Župna cerkev, ki nimajo podatkov o mestu najdbe.

Pestra dokumentacija, ki se je z leti spreminjala, je osnova za objavo vseh dosegljivih podatkov o grobovih in predmetih, ki jih hrani Gorenjski muzej v Kranju. Uvodni del obsega študijo o naravi podatkov in opozorila na morebitne neskladnosti med različnimi tipi dokumentacije. Prvenstveno se ukvarja z vprašanjem zanesljivosti grobnih celot, kar je podlaga za vse nadaljnje analize.

Obravnavana skupina grobov izvira predvsem iz cerkvene severne zunanjščine in iz notranjosti sedanje cerkve, torej s prostora, kjer so prepleteno z grobovi našli stavbne ostanke starejših cerkvenih in necerkvenih zgradb, katerih stavbni razvoj in vsakokratno uporabnost bo nemogoče pojasniti brez poznavanja grobišča.

Pogled od zunaj na slovensko kulturo

Pogled od zunaj na slovenski jezik, prostor in kulturo. V zgodovinski perspektivi

Inštitut za kulturno zgodovino je v zbirki Življenja in dela XIV. Biografske študije 10 izdal knjigo Pogled od zunaj na slovenski jezik, prostor in kulturo. V zgodovinski perspektivi, ki jo je uredila Neža Zajc. Knjiga predstavlja izbor prispevkov, ki opisujejo raziskovalne poti tujih osebnosti (prek biografskih očrtov), ki so del svojega strokovnega dela posvetili slovenskemu prostoru.

Zanimive usode ljudi (od jezikoslovcev, različnih raziskovalcev do umetnikov) pritegnejo ne samo z iskrenim zanimanjem za geografske in kulturne posebnosti ter značilnosti Slovenije, temveč še zlasti z raziskovalnimi dosežki, ki so se deloma uresničevali prav v stiku s slovenskimi deželami. Zbornik prispevkov tako kaže na unikatnost slovenskega položaja v svetovni znanstveni misli ter potrjuje vrednost nezamenljivosti slovenskega zgodovinskega prostora. Vse predstavljene tujce je namreč pritegnila prav izjemnost slovenske kulture, jezika in njene duhovnosti.

Metka Furlan je prikazala Gregorija Alasia da Sommaripa (1578–1626), Gregor Pobežin Gisperja Cuperja (1644–1716) in Theodorja Christiana Matthiasa Mommsena (1817–1903), Igor Grdina Auguste-Frederica Marmonta (1774–1852) in Josepha Marxa (1882–1964), Jan Ciglenečki Adelmo von Vay (1840–1925), Karmen Kenda Jež Jana Niecislawa Baudouina de Courtenayja (1845–1929), Mateja Ratej Oskarja von Pistorja (1865–1928), Irena Avsenik Nabergoj Antona Chráska (1868–1953), Oto Luthar Paula Parina (1916–2009), Petra Testen Marca Pozzeta (1925–2006), urednica knjige Neža Zajc Izmaila Ivanoviča Sreznjevskega (1812–1880), Jevgenijo Eduardovno Linjovo (1853–1919), Elisaveto Bagrjano (1893–1991) in Romana Osipoviča Jakobsona (1896–1982).

Razvoj ljubezenske morale do 19. stoletja

Zgodovinski inštitut Milka Kosa je izdal zajetno knjigo (784 strani) zgodovinarja dr. Dušana Kosa Ljubezen, greh in kazen. Podobe in razvoj ljubezenske morale na Slovenskem do 19. stoletja.

Obsežna znanstvena monografija obravnava zgodovino čustev, tj. ljubezni, morale in spolnosti. Gre za spremenjeno in združeno besedilo dveh knjig, ki jih je avtor izdal leta 2015 in 2016 pod skupnim imenom Zgodovina morale. Vsebina se osredotoča v obdobje med 8. in 19. stoletjem in s številnimi primeri iz arhivskih pisnih in materialnih virov posega v vse predele današnje Slovenije in v soseščino.

Avtor uporablja zanimiv in inovativen znanstveni pristop: rdeča nit knjige so pripovedi, v katerih je predstavil primere iz ločitvene in kazenske sodne prakse, ki jih obravnava po analitični, primerjalni in narativni metodi, teoretske intrepretacije pa so vpete v širši evropski kontekst. Avtor problematiko ljubezni in zakonske zveze uvaja skozi reševanje spolnih disfunkcij, moralo in čast, poročne strategije in taktike ter spolno edukacijo pa skozi primere iz cerkvene sodne prakse in teorije. Posveča se tudi ljubezenski, zakonski in spolni morali v luči razpadanja zakonskih zvez, prepovedanih in kriminaliziranih in deviantnih spolnih zvez. Ob tem opozarja na slovensko plemiško galantno družbeno sceno in nakaže razvojne poti »meščanske morale« v 19. stoletju.

Zbrano delo dramatika Primoža Kozaka

Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede je v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev objavil četrto knjigo Primož Kozak. Dramski spisi III, osnutki in delovni zapisi 1961–1967. Z gradivom v četrti knjigi njen urednik Dušan Voglar odstira nenavaden vpogled v pisateljev atelje: v njegove rokopisne dramske osnutke in delovne zapiske od odmevne uprizoritve Afere v okviru alternativnega Odra 57 do pisanja Kongresa. Razkriva vztrajno prodiranje umetnika in filozofa v navzkrižja utopičnih in pragmatičnih silnic v slovenski družbi v 60. letih 20. stoletja, njegovo kritičnost do porevolucijskega avtokratskega oblastništva, tako dogmatičnega, kakor reformističnega toka, predvsem pa njegovo razbiranje vloge in aktivizma intelektualcev.

Priča o pisateljevem grajenju dialoga in dramatičnih spopadov kot najznačilnejših prvin v njegovi dramaturgiji, pa tudi o sosledju v oblikovanju glavnih tipov dramskih oseb, recimo politika Reformista in intelektualca Opozicionalca oz. Kontrapolitika. In potrjuje, kako si dramatik v skladu s svojim prepričanjem o ontološki funkciji gledališča prizadeva, da bi sam in z njim tudi gledalec ravnala sebi zvesto in neprilagodljivo sredi družbenih, etičnih pa osebnih zagat in perspektiv.

Zbrano delo pesnika Boža Voduška

Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede je v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev objavil prvo knjigo Božo Vodušek. Odčarani svet / Izbrane pesmi / Pesmi / Pesmi v rokopisu / Žene ob grobu. Božo Vodušek (1905–1978) kljub majhnemu številu pesniških objav (nekaj nad sto) velja za modernega klasika slovenske poezije. Prva knjiga Zbranega dela obsega vso Voduškovo poezijo, tako natisnjeno (knjižno in revijalno) kot rokopisno (mladostne pesmi). Glavnina teh pesmi je nastala v 20. in 30. letih 20. stoletja, nekaj pa še v 50. letih, potem pa je Vodušek opustil pisanje izvirne poezije in se posvetil predvsem prevajanju (zlasti Goethejevega Fausta, Baudelairja in nekaterih evropskih modernističnih pesnikov).

Pesnik je objavil prav vse pesmi, ki jih je napisal; velika večina jih je ohranjena tudi v tipkopisu ali rokopisu v zapuščini, zlasti povojne pesmi pa nazorno izpričujejo genezo Voduškovega pesnjenja. V obsežnem komentarju je urednik knjige Drago Bajto povzel kritiške odmeve o njegovi poeziji, posamične študije in literarnozgodovinska dognanja; številne so diplomske naloge o posamičnih značilnostih pesnikovega opusa, umeščenega v sočasno literarno dogajanje ali slovensko pesniško tradicijo. Poudariti je treba zlasti obdelavo pesnika kot sonetista, pa tudi dejstvo, da je bil Vodušek sorazmerno nezaželen v šolskih čitankah.