FOTO: Vatican Media

Ekumenski patriarh Bartolomej je v pastirskem pismu ob začetku postnega časa v Pravoslavni cerkvi pozval k vesoljni molitvi za konec epidemije koronavirusne bolezni in za čim hitrejšo odpravo njenih družbenih in gospodarskih posledic. Poleg tega častni voditelj vesoljnega pravoslavja s sedežem v carigrajskem Fanarju vernike prosi, naj molijo tudi za vnovično odprtje Teološke visoke šole na Halkiju, »ki je zadnjih petdeset let neupravičeno zaprta po ukazu tukajšnjih oblasti«, kot je patriarh zapisal v luči verske politike v Turčiji. Teološko šolo na otoku Halki v Marmarskem morju, najpomembnejšo izobraževalno ustanovo carigrajskega ekumenskega patriarhata, so zaprli leta 1971 na ukaz vlade v Ankari. Tamkajšnje bogoslovno semenišče in univerza sta dolgo sodila med najpomembnejša teološka izobraževalna središča vesoljnega pravoslavja in sta si vedno prizadevala za ekumensko teologijo.

Patriarh Bartolomej v svojem pastirskem pismu opozarja tudi na globlji in pravi pomen posta, ki ga v Pravoslavnih cerkvah po vsem svetuu začenjajo danes. Patriarhovo pismo so včeraj prebrali pri bogoslužjih v pravoslavnih svetiščih po vsem svetu. Bartolomej v zapisu postavlja retorično vprašanje, zakaj Cerkev, medtem ko po svetu še divja epidemija, k že veljavnim medicinsko pogojenim omejitvam dodaja še svojih štirideset dni omejevanja in odrekanj, torej dodatno »karanteno«. Namen Cerkve seveda ni, da bi vernike z dodatnimi predpisi in prepovedmi še bolj omejili. Nasprotno, v resnici gre za to, da »karanteno, ki jo zahteva epidemija, z velikim postom na nek način osmislimo, saj naj post osvobaja posvetnih skrbi«.

Post ni zgolj odrekanje določenim jedem

Post ne pomeni zgolj odrekanje določenim jedem, temveč bolj »vsem navadam, ki nas vežejo na ta svet«. Ta vzdržnost pa ne pomeni, da svet zaničujemo, »temveč je nujen pogoj za vnovično vzpostavitev našega odnosa z njim in za doživetje edinstvenega veselja, ko ta svet znova odkrijemo kot prostor za pričevanje Jezusa Kristusa«. Zato ima veliki postni čas že velikonočni značaj. Ni namenjen zatiranju, preplavljajo naj bi ga »ozračje veselja«.

Človeška vera je odgovor na dejstvo, »da se je Bog iz velike ljubezni do človeka ponižal do nas«. Iz te Božje milosti se hranita tudi ljubezen in solidarnost do bližnjega in skrb za stvarstvo. Če bratske ljubezni in skupnega služenja stvarstvu ni, človek zapade »v lasten pekel, stvarstvo pa je kot žrtev izpostavljeno nerazumnim silam, ki ga napravijo za predmet izkoriščanja in človeku neprijaznega okolja«.

Patriarh Bartolomej v pastirskem pismu poziva še k spravi in opozarja pred sleherno obliko »zaprte duhovnosti«, ki na svet prinaša zavračanje in razvrednotenje drugega. Tovrstne skrajnosti so še posebej očitne v kriznih časih, »ko Cerkev svoje vernike spodbuja k duhovni streznitvi in čuječnosti«. Resnično duhovno življenje pa je pot vnovičnega notranjega rojstva, ljubeč obrat k bližnjemu in pripravljenost za spravo.