Na božični dan, 25. decembra, se spominjamo Jezusovega rojstva, ki je za veliko nočjo, praznikom Gospodovega vstajenja od mrtvih, največji krščanski praznik. Vsebina praznika je povezana s skrivnostjo Božjega učlovečenja. Na božič se spominjamo, da se je z Jezusovim vstopom v zgodovino Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in za človeka. Prim. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3, 16). Veselje, ki ga oznanja in prinaša božič, je učlovečenje Božjega Sina, z namenom odrešiti svet. Bog je postal človek in se naselil med nami, da bi mi prišli k njemu.

Natančnega dneva Jezusovega rojstva ne poznamo, čeprav je njegovo rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem od 6. stoletja dalje štejemo človeško zgodovino. Tisti, ki so določali datum Jezusovega rojstva, so izbrali datum v času, ko se dnevi ponovno začnejo daljšati. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Razlog za izbiro datuma je tudi svetopisemsko utemeljen v Kristusu kot »resnični luči, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1, 9).

V Cerkvi so zgodaj vpeljali navado, kakršne nima noben drug praznik – trikratno obhajanje evharistije: opolnoči, ob zori in podnevi. Cerkev še danes ob božiču opravlja trikratno evharistično slavje – vsak duhovnik sme opraviti tri maše. Pri polnočni maši je največji poudarek dan Jezusovemu rojstvu v hlevu »In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2, 7). in hvalnici angelov, pri zorni ali pastirski maši se pripoved nadaljuje s pastirji, ki so obiskali Jezusa »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2, 10). , s čimer se pripoved o rojstvu konča. Dnevna maša je vsebinsko najgloblja, saj je središčni odlomek iz Svetega pisma vzet iz začetka Janezovega evangelija. »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1, 1–18).

Srčika praznika ni le v tem, da se je spominjamo Jezusovega rojstva in prihoda na svet, ampak je praznik za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu in tako utrdi in poglobi svojo vero.