Papež Benedikt XVI. je vsem semeniščnikom katoliške Cerkve napisal pismo, v katerem jih spodbuja na poti k duhovništvu ter jim zagotavlja svojo naklonjenost in molitev. Kot poročajo pri vatikanskem radiu, je po papeževih besedah smiselno postati duhovnik, saj svet potrebuje duhovnike in pastirje, danes, jutri in vedno, vse dokler bo obstajal. Papež je v pismu semeniščnikom navedel glavne smernice njihove poti proti duhovništvu in izpostavil pomembno vlogo osebnega odnosa z Bogom v Jezusu Kristusu.

Kdor želi postati duhovnik, mora biti predvsem 'Božji človek', je zapisal papež in nadaljeval, da duhovnik ni upravnik nekega združenja, ampak je »'glasnik Boga med ljudmi'. Pri tem je izpostavil, kako pomembno je, da se semeniščniki naučijo živeti v stalnem stiku z Bogom in da se njihov dan začne in konča z molitvijo. Središče odnosa z Bogom in oblikovanja življenja pa je po papeževih besedah evharistija. Za pravilno obhajanje evahristije se je potrebno tudi poznati, razumeti in ljubiti liturgijo Cerkve v konkretni obliki. Med liturgijo namreč molimo z verniki vseh stoletij – preteklost, sedanjost in prihodnost se povežejo v en velik molitveni zbor, je zapisal Benedikt XVI. Izpostavil je tudi pomen zakramenta spovedi, ki osebo uči gledati nase z Božjega zornega kota, jo sili v iskren odnos s sabo in vodi v ponižnost. Pomembno je bojevati se z lastnimi napakami in ostati na svoji poti, zavedajoč se, da Bog vedno odpušča, meni Benedikt XVI.

V nadaljevanju je sveti oče zapisal, da je čas v semenišču predvsem čas študija. Krščanska vera ima tudi racionalno in intelektualno dimenzijo, ki je bistvena, je poudaril Benedikt XVI. in semeniščnike pozval k prizadevnemu študiju, rekoč naj izkoristijo svoja študijska leta, saj tega ne bodo nikoli obžalovali. Mladim duhovniškim kandidatom je položil na srce, naj imajo radi študij teologije in naj ga sledijo s pozorno rahločutnostjo, da bi se tako teologija zasidrala v živo občestvo Cerkve, ki s svojo avoriteto ni nasproten pol teološke znanosti, ampak njena predpostavka. Brez Cerkve, ki veruje, teologija preneha biti to, kar je, in postane skupek disciplin brez notranje enotnosti, je prepričan sveti oče.

Benedikt XVI. v pismu tudi ni zaobšel vprašanja celibata in spolnih zlorab. Kot je zapisal, morajo biti leta v semenišču tudi čas človeškega zorenja. Za duhovnika je pomembno, je zapisal, da sam postavi v pravo ravnotežje srce in um, razum in čustva, telo in dušo, in je s človeškega vidika celostna oseba. Pri tem je papež izpostavil, da je del celostne osebnosti tudi spolnost, ki je, kot piše, Stvarnikov dar. Papež pri tem opozarja, da kadar ni integrirana v osebo, spolnost postane banalna in obenem uničujoča.

Benedikt XVI. je nato izrazil obžalovanje nad duhovniki, ki so izmaličili svoje duhovništvo s spolnimi zlorabami otrok in mladih, rekoč da namesto da bi osebe privedli do človeške zrelosti in jim bili pri tem vzor, so s svojimi zlorabami izzvali uničenje, zaradi katerih doživljamo globoko žalost in obžalovanje. Kljub temu, nadaljuje papež, zlorabe ne morejo vzeti verodostojnosti duhovniškega poslanstva, ki ostaja pomembno in čisto. Obstajajo namreč tudi duhovniki, oblikovani po svoji veri, ki pričujejo, da se s celibaterskim življenjem lahko pride do pristne, čiste in zrele človeškosti. Zlorabe pa po papeževih besedah morajo prispevati k večji čuječnosti in pozornosti, pri čemer je sveti oče semeniščnike pozval, naj na poti proti duhovništvu sami sebe pred Bogom vestno izprašajo in tako spoznajo, ali je duhovništvo zares Božja volja za njih. Naloga njihovih spovednikov in predstojnikov pa je, je še zapisal sveti oče, da bodoče duhovnike spremljajo in jim pomagajo na tej poti razločevanja.

Semenišče je po papeževih besedah namreč čas, ko se mladi fantje učijo drug z drugim in drug od drugega, je šola strpnosti, šola sprejemanja in vključevanja v eno Kristusovo telo.