Vladni urad za verske skupnosti pod vodstvom Aleša Guliča je, kot smo že poročali, konec oktobra preko svoje spletne strani objavil izhodišča za pripravo novega zakona za področje, ki ga pokriva.

Za razliko od sedaj veljavnega zakona o verski svobodi naj bi novi nosil naslov »zakon o verskih in svetovnonazorskih skupnostih«. Urad za verske skupnosti kot razlog za oblikovanje novega zakona navaja odločitev ustavnega sodišča v zvezi z zahtevo za oceno ustavnosti nekaterih določb zakona o verski svobodi, saj naj bi ta poleg razveljavitve določil o pogojih za registracijo verskih skupnosti in zaposlovanja duhovnikov v bolnišnicah in zaporih prinašala toliko dodatnih vsebinskih novosti, da bi jih morali zajeti v novem zakonu. Ta naj bi sicer povzel številne rešitve veljavnega zakona, na mnogih področjih pa bi prinesel bistvene spremembe.

Uradno stališče katoliške Cerkve do predstavljenih izhodišča ta čas še ni znano, z veliko verjetnostjo pa je mogoče trditi, da njeni predstavniki ne bodo pripravljeni sodelovati pri pripravi novega zakona, saj zanj, kot so prepričani, ni nobene potrebe. Zahteve po koreniti prenovi zakonodaje s tega področja namreč ne prihajajo s strani večine Cerkva in verskih skupnosti – kvečjemu nekaterih manjših, ki že sicer veljajo kot dežurni kritiki predvsem večinske Cerkve –, temveč očitno izvirajo iz znane koalicijske zaveze po »redefiniranju« odnosa med državo in verskimi skupnostmi. Prenovo zakonodaje je zato treba prej razumeti kot del politične igre dela sedanje vladne koalicije – gre predvsem za najmanjšo vladno stranko, Liberalno demokracijo Slovenije – kot pa za projekt, ki bi izhajal iz resničnih potreb in želja večine Cerkva in verskih skupnosti.

Dobra napoved, v kakšno smer bodo šle morebitne pripombe katoliške Cerkve, so besede predsednika Slovenske škofovske konference dr. Antona Stresa, ki je za Večer dejal, da je »kristalno jasno«, da ni nobenega ustavnopravnega razloga za pisanje novega zakona o verski svobodi. Razloge za novi zakon zato vidi drugje, »po vsej verjetnosti v zloglasni redefiniciji iz koalicijske pogodbe in pa v potrebi po novem kulturnem boju s Cerkvijo, kajti časi so hudi, pa je treba pozornost obračati od resnih nerešenih problemov, ki ljudi resnično žulijo, kajti sedanji zakon o verski svobodi ne žuli nikogar.«

Nadškof Stres je sicer že kmalu po junijski objavi aprilske odločitve ustavnega sodišča o zakonu o verski svobodi predstavil stališče katoliške Cerkve do tega vprašanja. Spomnimo torej na izjavo SŠK o tem vprašanju (objavljamo celotno besedilo):

“Na zahtevo Državnega sveta RS je Ustavno sodišče RS presojalo ustavnost zakona o verski svobodi (ZVS) in 15. aprila 2010 izdalo odločbo o ustavnosti nekaterih členov tega zakona, ki ga je Državni zbor RS sprejel 2. februarja 2007 ob obstrukciji takratne opozicije. Državni svet RS je pravzaprav zahteval razveljavitev celotnega zakona o verski svobodi. Potrebno je spomniti, da so ta zakon nekateri silovito napadali in mu očitali hude neskladnosti z Ustavo RS.

Ta odločba je zato izredno pomembna, saj Ustavno sodišče RS očitkom o neustavnosti ni ugodilo, ampak je potrdilo celotno temeljno zasnovo in temeljna načela, na katerih je zgrajen zakon. Ustavno sodišče RS je razveljavilo samo dve določili, ki pa sta manjšega pomena: določbo glede števila članov kakšne verske skupnosti, ki jih mora imeti, da se lahko registrira, in določbo o zaposlovanju duhovnikov v bolnišnicah in zaporih, pri čemer je treba opozoriti, da ZVS skoraj dobesedno povzema pravila o ravnanju z zaporniki, ki so jih sprejeli Združeni narodi. Ne glede na to lahko odločbo Ustavnega sodišča RS pojmujemo kot velik korak naprej v normalizaciji in evropeizaciji odnosov med državo in verskimi skupnostmi pri nas. Ustavno sodišče RS je s to odločbo razrešilo in razčistilo številne ustavnopravne dileme, ki so vsa leta po osamosvojitvi in demokratizaciji naše države ovirale normalen razvoj teh odnosov. S tem je ustvarilo nove priložnosti in ugodne okoliščine za nadaljnji dialog in sklepanje novih sporazumov. Najbolj se nam zdi pomembno, da je Ustavno sodišče RS v celoti pritrdilo ZVS, ki v 5. členu opredeljuje Cerkve in druge verske skupnosti kot družbeno koristne organizacije. Tej opredelitvi ni oporekalo, ampak je še podrobneje razložilo in utemeljilo, kako ga je treba pojmovati. Za nadaljnji razvoj odnosov se nam zdi stališče Ustavnega sodišča RS, ki se razteza skozi številne člene, daleč najpomembnejše, saj daje to osnovo za bolj pozitiven in kooperativen odnos države do verskih skupnosti. Upamo, da se bo to pokazalo tudi v javnem mnenju in še posebej pri oblikovalcih javnega mnenja.

V javnosti je bilo posebej izpostavljeno, da je Ustavno sodišče RS razveljavilo zakonska določila, ki predvidevajo zaposlovanje duhovnikov v javnih bolnišnicah in zaporih. Pri tem je treba poudariti, da s tem nikakor ni hotelo omejiti ali onemogočiti verske oskrbe bolnikov in zapornikov in tudi ni prepovedalo, da država da duhovnikom, ki to duhovno oskrbo zagotavljajo, določeno odmeno za njihovo delo. Ker trenutno ni še nobenega duhovnika, ki bi bil zaposlen kot bolnišnični ali zaporniški kaplan, ta odločitev Ustavnega sodišča RS ne bo vplivala na dosedanje delo duhovnikov v navedenih ustanovah, kjer je njihovo delo izjemno cenjeno, zaželeno in dobrodošlo. Odločba Ustavnega sodišča RS narekuje nadaljnji dialog in dogovor o zagotavljanju verske duhovne oskrbe v bolnišnicah in zaporih.

Radi bi opozorili še na stališče, ki ga vsebuje odločba, to je na razmerje med tako imenovano negativno in pozitivno versko svobodo, na kratko rečeno, med pravico do neverovanja in pravico do verovanja in izpovedovanja vere v vseh štirih razsežnostih tega izpovedovanja. Na splošno lahko rečemo, da prevladuje pravica do negativne verske svobode, tako da država preprečuje vsakršno prisilno (neželeno) konfrontacijo posameznika z verskim prepričanjem. Na tem je zgrajena tudi prepoved konfesionalnega verskega pouka v javnih šolah. V tokratni odločbi pa Ustavno sodišče RS to stališče dopolnjuje, ko pravi: »Vendar pa v konfliktu med pozitivno in negativno svobodo vere, torej kadar pozitivna svoboda vere posega v negativno svobodo vere, negativna svoboda nima apriorne prednosti pred pozitivno svobodo« (člen 86). Zato zaključuje: »Torej, kadar gre za vzgojo in izobraževanje otrok, je ob svobodi vere otrok treba upoštevati tudi tretji odstavek 41. člena ustave, ki staršem zagotavlja poseben vidik njihove svobode vere, in sicer pravico staršev, da zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo v skladu s svojim prepričanjem.«

Skratka, ocenjujemo, da je zadnja odločba Ustavnega sodišča RS, ki pritrjuje vsem bistvenim členom obstoječega ZVS, pomemben korak naprej v modernizaciji našega pojmovanja odnosov med sodobno državo in Cerkvijo. Ustavno sodišče RS torej ne zahteva nobene »redefinicije« odnosa naše države do Cerkva in verskih skupnosti, pač pa nas opogumlja k iskanju novih in boljših dogovorov in sporazumov o našem sodelovanju za dobro nas vseh.”