Pred polno dvorano in uglednimi sopotniki Dimitrija Rupla je najprej govorila tajnica in urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, nato pa dr. Peter Jambrek, Igor Bavčar, Igor Omerza, Janez Janša, na koncu pa še Dimitrij Rupel, ki je na kratko predstavil tudi svojo novo knjigo. Slovesnosti so se udeležili tudi Janez Janša, Igor Bavčar, Lojze Peterle, Anton Stres, Borut Pahor, Jelko Kacin, France Arhar, Vasko Simoniti, avstrijski veleposlanik Konrad Bühler in drugi.

Virtuoznostjo med časi, ljudmi, dejstvi, sanjami, fikcijo, resničnostjo in vizijo

Četrta knjiga z naslovom Dobri nameni, ki jo dr. Dimitrij Rupel izdal pri Slovenski matici, vsebuje štiri »knjige«: Porušeno Gradišče, Osamosvojitev, Zunanja politika 2022–2025 in Vlom, dodal je še razmišljanje z naslovom Lustracija ali sprava. V njem razmišlja o razlogih, zakaj nas ne/spravljenost ob razmeroma dobrem štartnem položaju v času osamosvojitve (in pred tem demokratizacije) tudi več kot tri desetletja po njej nadzorovano ovira pri razvoju v demokratično in gospodarsko suvereno državo.

Eden najbolj verziranih mož peresa med slovenskimi politiki in hkrati sodobni slovenski avtor z najplodovitejšo diplomatsko kariero s svojimi knjižnimi in publicističnimi objavami že dobrih petdeset let vznemirja širšo javnost in strice iz ozadja. Tudi v jubilejnem zapisu, ki je posvečen svoji 80-letnici, se izmika kalupom, ko s samosvojo virtuoznostjo prehaja med časi, ljudmi, dejstvi, sanjami, fikcijo, resničnostjo in vizijo. Bralcu ponuja uvid v ozadje ključnih trenutkov (novejše) zgodovine in ga vabi k razmisleku o času in prostoru, ki ga s svojo naravnanostjo nujno sooblikuje. Dobri nameni so knjiga, ki jo je mogoče brati na več načinov – nenazadnje tudi kot napotilo na vire in avtorje, knjige in filme, vredne pozornosti.

Dimitrij Rupel, knjiga Dobri nameni – kazalo

Dimitrij Rupel, Ali so nepodpisani znamenja svobode izražanja?, Demokracija, 8. 1. 2026Dimitrij Rupel, Vloga Udbe pri osamosvajanju Slovenije, Demokracija, 2. 4. 2026

Vsi, ki »dobro v srcu mislimo«, slavimo velike može slovenske države

Danes smo se zbrali z »D/dobrimi nameni«, v dobesednem in prenesenem pomenu te besedne zveze, je v slavnostnem nagovoru dejala dr. Ignacija Fridl Jarc. Prvič, da z istoimensko knjigo, ki so jo pravkar izdali pri Slovenski matici, počastimo 80-letnico zaslužnega profesorja dr. Dimitrija Rupla, in drugič, da vsi, ki, kot bi dejal Prešeren, »dobro v srcu mislimo«, slavimo velike može slovenske države.

Slovenska matica, Dimitrij Rupel in Lovro Toman s slovensko zastavo

Čas in prostor, ob in v katerem smo se zbrali, nikakor ne moreta biti naključje, je spomnila urednica. »Časovno gledano je 7. april imeniten dan, je dan, na katerega se je v Ljubljani leta 1946 rodil naš slavljenec in hkrati je to dan slovenske zastave, dan spomina na pogumno dejanje študenta in rodoljuba Lovra Tomana, ki je 7. aprila leta 1848 nedaleč stran, v Wolfovi ulici, prvi izobesil slovensko trobojnico v beli, modri in rdeči barvi kot protestni odgovor na nemško zastavo, ki je visela na Ljubljanskem gradu. In dr. Lovro Toman je kot poznejši prvi predsednik Slovenske matice prisoten danes z nami, saj nas s svojo pokončno in ponosno držo kot osrednja figura zre s svoje upodobitve v Matičini dvorani.«

Toman in Rupel sta delovala v dobro narodne skupnosti

Zakaj je tako poudarjeno omenila ta stoletni lok med dr. Tomanom in slavljencem dr. Ruplom. »Ker sta oba dediča dragocene evropske tradicije, ki je hrepenela po dobrem, dobrem za skupnost, za narod, za državo. Tistem dobrem, ki ga je starogrški filozof Platon postavil kot najvišji smoter človeškega bivanja v svetu in svoje idealne države. Tako dr. Toman kot dr. Rupel pa po dobrem, v nasprotju z mnogimi med nami, nista zgolj hrepenela, nista ga le izrekala, o njem premišljevala ali ga filozofsko utemeljevala, ampak za dobro skupnosti, naroda slovenske države vse svoje življenje tudi delovala.

Slavnostni govor je imela tajnica in urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc. Foto: Ivo Žajdela

Od šolanja do predavatelja

Dimitrij Rupel se je rodil 7. aprila pred 80. leti kot sin violinista, glasbenega pedagoga in rektorja Akademije za glasbo Karla Rupla. A če je glasba zaznamovala njegovega starejšega brata Fedjo, je sam ubiral drugačne poklicne poti. Čeprav se je prvotno izobraževal v tujini, se je zaradi očetove bolezni in njegovega zgodnjega slovesa, kot je sam zapisal v svoji knjigi Podobe iz resničnosti, »v letu sovjetske okupacije Češkoslovaške« vrnil v domovino in čez dve leti tu zaključil študij. Leta 1970 je tako diplomiral iz primerjalne književnosti in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1976 pa je v tujini, in sicer na Univerzi Brandies v Walthamu (Massachusetts), doktoriral iz sociologije.

Takoj po diplomi se je zaposlil na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, kjer je leta 1986 postal izredni, leta 1992 pa redni profesor sociologije kulture. Po letu 2000 je s takrat že preimenovane Fakultete za družbene vede prešel na novoustanovljeno Fakulteto za državne in evropske študije na Brdu pri Kranju in na Evropsko pravno fakulteto s sedežem v Novi Gorici. Bil je dekan Fakultete za slovenske študije ter tudi prvi rektor Nove univerze, kjer kot zaslužni profesor predava še danes. Predaval je tudi v tujini, v Kingstonu v Kanadi ter v New Yorku in Clevelandu v Združenih državah Amerike. A, kot sam pravi, se je »po ovinku občudovanja tujine /.../ vrnil k mladostnemu domoljubju« (Podobe iz resničnosti, str. 13).

Foto: Ivo Žajdela

Urednik pri Tribuni, Problemih in Novi reviji

Od svoje vrnitve s študija na univerzi v Essexu, ki ga je moral prekiniti, je sodeloval v uredništvih več revij: od 1968 do 1969 je bil odgovorni urednik Tribune, od 1970 do 1971 revije Problemi in med letoma 1984 in 1987 še odgovorni urednik Nove revije, pobuda za njen nastanek je bila napisana v njegovem stanovanju. Zaradi političnih pritiskov, ki so sledili objavi Prispevkov za slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije je bil z glavnim urednikom Nikom Grafenauerjem prisiljen odstopiti.

V prvem obdobju je napisal vrsto literarnih del

Uveljavil pa se je tudi kot pisec družbeno kritičnih novel in romanov, je avtor zbirke Bele sobe (1970) ter romanov Tajnik šeste internacionale (1971), Peto nadstropje trinadstropne hiše (v soavtorstvu z Matetom Dolencem, 1975), Hi kvadrat (1975), Družinska zveza (1977), Maks (1983), Povabljeni, pozabljeni (1985), Levji delež (1989). Napisal je tudi drame: Mrzli viharji jezne domačije (1977), Job (1982), Pošljite za naslovnikom (1982) ter televizijske in radijske igre: Manj strašna noč (nadaljevanka, 1981), Sanje starega murna (1982). Napisal je tudi scenarij za film Oxygen, ki ga je leta 1970 režiral Matjaž Klopčič.

Dr. Peter Jambrek Foto: Ivo Žajdela

Kultura kot temelju slovenske narodne zavesti

Že v svojem doktorskem delu je zaslužni profesor dr. Dimitrij Rupel razvil tezo o »slovenskem kulturnem sindromu«, kulturi kot temelju slovenske narodne zavesti in tudi poznejšega formiranja državotvorne zavesti. »Povedano z današnjimi besedami, že v sredini sedemdesetih letih se je zavedal, da ima kultura pri majhnih narodih, kot je slovenski, formativno, torej narodotvorno in politično moč. Zato lahko razumemo, zakaj se je kot angažiran pisatelj, publicist in urednik v osemdesetih letih zavzemal za avtonomijo kulture in umetnosti oziroma za tak kulturni angažma, ki ne bo poveličeval ene ideologije za dosego politične moči posameznikov ali skupine, ampak za kulturno delovanje, ki bo prineslo dobrobit (in tu smo spet pri dobrih namenih) celotni skupnosti, slovenskemu narodu in rezultiralo v državni suverenosti Slovencev. Pri tem je verjel in, upam, še vedno verjame v prednosti t. i. 'majhnih narodov',« je dejala Fridlova.

Majhne države so praviloma in načeloma delovne in marljive države

Leta 2010 je v enem od svojih predavanj na Dunaju dejal (Slovenija na svetovnem prizorišču, str. 57): »Med ljudmi vladajo govorice, hinavščina, intrigantstvo, konformizem, laži, lizunstvo, obrekovanje, oportunizem, predsodki, prikrivanje, privoščljivost, provincialnost, ukazovalnost, zarotništvo in zavist. Glede na to, da morajo majhne države opraviti skoraj enako količino državnih poslov kot velike države, bi načeloma moralo primanjkovati primernih ljudi, vsaj na področju državne uprave in javnih ustanov. V majhnih državah mora manjše število ljudi opraviti več dela. Majhne države so praviloma in načeloma delovne in marljive države.«

Dimitrij Rupel pri Slovenski matici

To je citat iz njegove prve knjige Slovenija na svetovnem prizorišču, ki je leta 2011 kot obsežen prikaz slovenske diplomacije izšla pri Slovenski matici, čeprav se je našemu najstarejšemu kulturnemu in znanstvenemu društvu pridružil veliko prej, in sicer 3. marca 1983 v času tajnika in urednika Draga Jančarja, ko so tu, kakor na Novi reviji začela izhajati dela zamolčanih, dotlej prepovedanih avtorjev in so začele vrveti misli o slovenski, najprej kulturni, potem pa tudi politični suverenosti v takratni Jugoslaviji, je spomnila govorka, in dodala, da vse do knjige Dobri nameni, ki so jo predstavili na tej slovesnosti in s katero se Slovenska matica poklanja avtorjevi 80-letnici, sta pri drugi najstarejši slovenski založbi izšli še dve Ruplovi knjižni deli. Leta 2017 Železo in žamet ali od kulture in države, v kateri se je osredinil na slovensko državnost in Evropsko zvezo po koncu hladne vojne, ter bolj osebno in memoarsko napisane Podobe iz resničnosti, s podnaslovom Od Šumija do Valenčaka, ki jo je Slovenska matica izdala leta 2022.

Tehten premislek o slovenstvu, Slovencih in samostojni državi Sloveniji

Dr. Ignacija Fridl Jarc je poudarila, da so vse Ruplove knjige, izdane pri Slovenski matici, povedano v Platonovem duhu, najvišja stopnja njegovega prizadevanja za dobrim, ko dobro ne le zremo, o njem premišljujemo in ga imenujemo, ampak poskušamo njegovo svetlobo, luč, »sonce Dobrega«, kot to imenuje Platon, udejanjiti in z njim razsvetliti tudi druge. Ruplova knjižna četverica Slovenija na svetovnem prizorišču, Železo in žamet, Podobe iz resničnosti in zadnja Dobri nameni so plod avtorjevega tehtnega premisleka o slovenstvu, Slovencih in samostojni državi Sloveniji in hkrati zapis vsaj treh desetletij avtorjevega osebnega intenzivnega političnega delovanja, ko je kot eden od slovenskih osamosvojiteljev zavzemal ne samo številne politične funkcije, ampak predvsem pogumno in odločno prevzemal odgovornost za razvoj slovenske države.

Globoka, srčna predanost za slovenski narod in slovensko državo

Leta 1989 je bil med ustanovitelji stranke Slovenska demokratična zveza in predsednik njenega izvršilnega telesa, prvi slovenski zunanji minister in to vlogo je opravljal dvakrat (1990–1992, 2000–2008), slovenski veleposlanik v ZDA (1997–2000), župan Mestne občine Ljubljana (december 1994–1997), poslanec prvega državnega zbora Republike Slovenije ter tudi predsednik njegovega Odbora za kulturo, šolstvo in šport. Še mnogo drugih vlog in nalog je z »dobrimi nameni« opravljal zaslužni profesor dr. Dimitrij Rupel, človek, ki ga, kot je poudarila govorka, ne krasijo le odlična analitična sposobnost za presojo konkretnega dogajanja, diplomatske vrline, da zna in zmore iz določene politične situacije doseči najboljši možni uspeh, ampak tudi globoka, srčna predanost za slovenski narod in slovensko državo ter pretanjeno videnje slovenske prihodnosti.

Slovenci so eden redkih narodov, ki imajo izkušnje s socializmom

O vsem tem pričujejo njegove besede iz knjige Železo in žamet (str. 331) v kateri je povzel zgodovinske trenutke, ko se je Slovenija znašla v središčni vlogi. Leta 2017 je namreč ugotavljal: »Pisec teh vrstic je danes obupan zaradi pomanjkanja novejših slovenskih dosežkov, predvsem pa slovenskih pobud, ki bi kaj pomenile tudi drugim Evropejcem ...« In nadaljeval: »Seveda je to premišljevanje povezano z aktualnimi problemi migracij in terorizma. Niso redki, ki pri ocenjevanju možnosti povezovanja po koncu socializma in komunizma razmišljajo o migrantih in beguncih kot o preganjani in zatiran množici, ki bi lahko nadomestila nekdanji proletariat, torej zgodovinski subjekt socializma oz. komunizma. Slovenci so eden redkih narodov, ki imajo izkušnje s socializmom, torej z vezivi, ki so povezana z diktaturo, in z evropsko raznolikostjo, vendar ne uspevajo oblikovati primerne skupne politike v zvezi z migracijami, begunci, terorizmom.«

Janez Janša Foto: Ivo Žajdela

Ker smo globoko pogreznjen v udobje lastnega življenja

Že pred osmimi in več leti, ko je bil marsikdo med nami globoko pogreznjen v udobje lastnega življenja, je dr. Rupel čuječno opozarjal na situacijo, v kateri smo se znašli danes. Njegove besede iz knjige Slovenija na svetovnem prizorišču, da »med ljudmi vladajo govorice, hinavščina, intrigantstvo, konformizem, laži, lizunstvo, obrekovanje, oportunizem, predsodki, prikrivanje, privoščljivost, provincialnost, ukazovalnost, zarotništvo in zavist,« dobesedno občutimo na lastni koži,« je dejala Fridl Jarčeva. »Danes bi jim lahko, tudi zato, ker nismo znali in zmogli pravočasno zaslutiti Ruplovih svaril, dodali še korupcijo trenutnih vladajočih oblasti, pretepanje lastnikov parcel v imenu t. i. najvišjega 'javnega dobrega', formalno nezakonitost, ki jo zagovarja pravna stroka, in še nekaj podobnih, totalitarizmu bližnjih nedoumljivosti. Med njimi tudi to, da so v akademskih krogih celo na Slovenski matici dr. Toman in ostali ugledni predsedniki, ki nas zrejo s sten naše dvorane, označeni za 'nacionaliste, ki so naredili veliko škode'.«

Resnica in soočenje z njo je edina pot do ohranjanja naše biti

Bomo zatorej znali in zmogli končno dojeti Ruplove D/dobre namene, ki nam jih daruje ob svoji 80-letnici in jih zagotovo nikakor ne po naključju zaključuje s pripisom Lustracija ali sprava, nas vpraša slavnostna govorka, in doda, da nam na tem mestu dr. Rupel posreduje še eno platonsko misel, da je namreč resnica in soočenje z njo edina pot do ohranjanja naše biti. »Njegove besede se rojevajo iz resnično doživetih spoznanj, zato mi je zdaj jasno, zakaj mu je Udba nadela vzdevek Negativ. Dr. Rupel je namreč vsak trenutek popolno nasprotje laži, korupciji, hinavščini in kar je še takih besed, ki poosebljajo totalitarne režime.

Zaveza resnici in dobremu se namreč v njem kot izjemnem častilcu kulture druži še z lepim in tako prinaša v naš prostor prepotrebno trojstvo luči, s katero nam vsem razsvetljuje temine vsakdana. Zatorej, spoštovani zaslužni profesor dr. Dimitrij Rupel, s tem nagovorom kličem še na mnoge dobre, resnicoljubne in lepe trenutke vašega življenja. Bodite še dolgo luč svojim dragim, prijateljem, Slovenski matici, slovenskemu narodu in naši ljubi samostojni Sloveniji.«

Foto: Ivo Žajdela

Težko je na kratko govoriti o Dimitriju Ruplu

Igor Omerza je dejal, da je težko na kratko govoriti o Dimitriju Ruplu, saj je aktivno in pomembno deloval na področjih kulture, profesure, uredništev, prave in stvarne literature, politike, njegov pisni in tudi govorni opus je velikanski.

V zgodovino Slovenije, njeno demokratizacijo in posledično osamosvojitev, vključitev v EZ in NATO, je vstopal z velikimi koraki preko Nove revije, Društva slovenskih pisateljev, Pisateljske ustave, Majniške deklaracije, Slovenske demokratične zveze in kot slovenski minister za zunanje zadeve.

»Težko je biti nepristranski ob takem jubileju osmih križev, še posebej nam, ki ga poznamo desetletja in z njim tudi prijateljujemo. Kljub temu ne bom sadil rožic, saj bom izhajal iz dejstev, dokumentov, resničnih dogodkov.«

Igor Omerza je Dimitrija Rupla prvič osebno videl maja 1987

Prvič je Igor Omerza videl Dimitrija Rupla maja 1987, ko je bil skupaj s prijatelji na kosilu v Klubu delegatov v Ljubljani. »Takrat sta tja prišla tudi Dimitrij s soprogo Meto. Visoki Dimitrij je imel pipo v ustih, tvidast suknjič, medtem, ko je bila prelepa Meta oblečena kot prava dama, malce nenavadno za takrat sicer že precej razrahljana socialistična merila. Takrat mi je nekdo občudujoče prišepnil, čeprav sem Dimitrija poznal po fotografijah, da je to Rupel. Kmalu pozneje sem ga tudi osebno spoznal, se z njim spoprijateljil, in to znanstvo moram 'prenašati' (seveda v narekovajih) še danes in tako bo, upam, tudi ostalo.«

Igor Omerza Foto: Ivo Žajdela

Ob 80-letnici dve knjigi, Ruplova in Omerzova

Zatem je Omerza, kot je dejal, pristavil svoj udbovski oz. proti udbovski lonček. Namreč za njegovo osemdestletnico je imel že napisano knjigo iz zbirker Velikani slovenske osamosvojitve in Udba z naslovom Dimitrij Rupel – Negativ, pod tem imenom so ga namreč udbaši zalezovali in mu prisluškovali, a je od tega odstopil, ker je Rupel pripravil svojo knjigo za svoj jubilej. »Nič hudega, kmalu bo na vrsti tudi omenjena knjiga!«

Rupel je bil eden najbolj zalezovanih posameznikov v socialistični Sloveniji

Ob tem je dejal, da je bil Negativ eden najbolj zalezovanih posameznikov v propadli socialistični Sloveniji. Kljub gromozanskemu uničenju gradiva tajne politične policije, ponarodelo, pogovorno, udomačeno, neuradno in posrečeno poimenovane Udba, bo knjiga o njem štela okoli 400 strani in bo zajemala obdobje od leta 1969 do leta 1990. Večina v njej objavljenega bo novega, nekaj tega pa je že objavil v knjigah Veliki in dolgi pohod Nove revije, Karla − Udba o Dragi, Boris Pahor. V žrelu Udbe, Udba in akcija Sever, Milan Kučan in Udba, Temna stran Dela in Svetla stran Dela, France Bučar – Tikveš, Igor Bavčar – Deviacija, Jože Pučnik – Psevdomarksist in Janez Janša – Kaplar.

Doma je imel mikrofone v zidu, odpirali so mu pošto, zalezovali so ga peš

Leta in leta je Udba prisluškovla Ruplovemu telefonu, doma je imel mikrofone v zidu, odpirali so mu pošto, zalezovali so ga peš in z ovaduhi ter z avtomobili. Tudi v uredništvu Nove revije je bil pod enakim tajnim režimom. »Predstavljate si, kolikšen je bil obseg uničenja udbovske dokumentacije, če je leta delujoča prislušna tajna kontrola, in to (24-urna), ohranjena le v peščici tajnih papirjev! Več dokumentov pa najdemo v analitičnih papirjih in v poročilih ovaduhov in zalezovalcev.

Je pa danes gotovo smešno prebirati po minutah zabeleženo Ruplovo avtomobilsko pot v Zminec, k Ivanu Omanu, kajti udbaši na so koncu očitajoče dodali, verjetno kot napotek za sledeča zalezovanja, 'Negativ’spreminja hitrost vožnje.'«

Na Američanov očitek se je Rupel odločno odzval

Omerza je tu zapustil »propadli socializem« in se pomaknil na turbulentno osamosvojitveno obdobje, ko smo že proglasili državo, a še nismo bili mednarodno priznani. »Takrat sva, kmalu po zmagoviti vojni za Slovenijo, z Dimitrijem odletela v Washington. Najpomembnejši je bil obisk pri Lawrencu Eagleburgerju, enem najpomembnejših mož v administraciji Georga Busha starejšega. Po uvodnem pozdravu naju je takoj in nediplomatsko zelo zamaščeni Lawrence napadel z besedami: 'Ali hočete Slovenci prelivati kri?' Zaledenela mi je kri v žilah, Rupel pa je brez oklevanja vstal in v brezhibni angleščini dejal: 'Tako se z mano pač ne boste pogovarjali!', se obrnil in odšel k vratom. Kaj sem hotel nesrečnik, tudi sam sem v popolnem presenečenju obotavljajoče vstal in čakal na kakšen čudež, ki bo rešil nastalo situacijo. To je očitno presenetilo tudi Eagleburgerja, ki je nemudoma spustil ton in vljudno povabil Rupla nazaj. In potem smo se dolgo in izčrpno pogovarjali, celo sam sem prišel na svoj račun in mu potarnal, da so nam v Beogradu pokradli skupne devizne rezerve. Na to mi je on prijazno odgovoril, da se bomo glede tega Slovenci že znašli (in smo se res!).«

Igor Bavčar Foto: Ivo Žajdela

Pod Golobovo vlado poškodovan projekt slovenske demokratizacije in osamosvojitve

Igor Omerza je poudaril, da je Dimitrij Rupel veliko truda vložil v projekt slovenske demokratizacije in osamosvojitve, ki je bil zdaj tako hudo poškodovan pod Golobovo vlado predvsem z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve. Ob tem je vprašal ali je v zgodovini človeštva država, ki bi ukinila muzej svoje ustanovitve.

»Poleg tega je Golobova vlada počastila našo tajno policijo, ki je tako vneto zalezovala velikane slovenske osamosvojitve, med njim tudi Dimitrija Rupla, saj je vojaško počastila pogreb veleudbovca in velikana slovenske protiosamosvojitve Janeza Zemljariča in poslala za komisarko v Bruselj osebo z imenom in priimkom Marta Kos, v udbovščini Taro in Blanko, čeprav se je že takrat vedelo, še bolj pa seveda zdaj po moji knjigi Komisarka, da ima udbovski pedigré. S tem je Golobova vlada počastila, prvič, človeka, ki je npr. kriv za zapor Franca Miklavčiča, ker je njegova Udba pri njem našla osamosvojitvene dnevnike, in drugič, s tajno policijo kontaminirala politično srce demokratične Evrope.«

Tvoje ljubezni trud za Slovenijo, ni bil zaman!

Igor Omerza je Dimitriju Ruplu zaželel, da bi še nadaljeval svoja obsežna zgodovinska in vsebinska poglabljanja na področju politike, družbe, države, kulture in tudi zasebnega življenja, kajti njegovo edinstveno pero bralce živahno in napeto zapelje čez številne pretekle domače in tuje dogodke ter jim pomaga preko tega razumeti tudi sedanjost in bolje predvideti bodočnost.

»Že večkrat je Dimitrij sicer dejal, da bo nehal pisati knjige, a vedno je, hvala bogú, prelomil besedo. Naj bo tako tudi v bodoče in še enkrat hvala ti za vse, kar si storil za naš narod in za našo državo! Če si pomagam z mojstrom Shakespearom, bi lahko tudi dejal: 'Tvoje ljubezni trud za Slovenijo, ni bil zaman!'«

Dimitrij Rupel, Literatura v metežu kulturnega boja, Delo, 20. 8. 1987Dimitrij Rupel, Suverena omejenost Mateja Bora, Delo, 24. 3. 1988

Dimitrij Rupel, (Proti)evropska blokiranost Ivana Cankarja, Delo, 12. 5. 1988Metod Berlec, Dimitrij Rupel, Nehati bi morali v Bruselj pošiljati tretjerazredne funkcionarje, Demokracija, 18. 12. 2025Ivan Puc, Dimitrij Rupel, Želim, da Janša postavi vlado – za vsako ceno, Reporter, 13. 4. 2026

Metod Berlec, Dimitrij Rupel, V času vlade, ki odhaja, se je ugled Slovenije zmanjšal, Demokracija, 28. 5. 2026

Dimitrij Rupel, Socialni kapitalizem, kapitalistični socializem, Svoboda Angele Merkel in zastava na Triglavu, Delo, 20. 6. 2026

1/9