Dam ti kraljestvo, samo predme padi in me moli. 

Danes je prva sobota v juniju – prva sobota v juniju 81 let od časa, ko se je prav tu, pod Macesnovo gorico, in na več sto drugih komunističnih moriščih širom Slovenije odvijal načrt slovenske »končne rešitve«. Ta načrt je prihajal od zla, ki si je za svoje orodje izposodilo z lažnim idealom zapeljane slovenske in druge komuniste. Zapeljane že leta prej, ko je postalo jasno, da se v razmerah, kakršne so vladale takrat, komunisti do tako želene oblasti ne bodo dokopali nikoli, razen če sprejmejo prav to skušnjavo – ponudbo zla torej, ki je predpostavljala sistematično čiščenje vseh zaviralcev komunistične totalitarne prihodnosti, tako tistih iz lastnih vrst kot onih iz vrst nasprotnikov. In vse do »končne rešitve« popolnega izničenja zdravega dela slovenskega naroda. Dam ti kraljestvo, samo predme padi in me moli …

Organizirano sistematično čiščenje se je najprej osredotočilo na najmočnejše nasprotnike, zato so pod streli atentatorjev prvi padli nacionalni voditelji kot Lambert Ehrlich in ban Natlačen, nato pa se je morija načrtovano širila širom dežele nad pokončne lokalne vodje, župane ter ostale klene posameznike in njihove družine – na vse tiste, ki so po terenu predstavljali premočno oviro komunističnemu prevzemu oblasti.

Zlo se seveda ne ozira na pravo, in splet nesrečnih okoliščin so komunisti izkoristili za uresničitev najbolj zavržnega dela načrtovane »končne rešitve«.

Ob srhljivih poročilih o nočnem terenskem terorju sta se po slovenskih vaseh sčasoma naselila nelagodje in strah, zato so se ljudje po podeželju, ki so večinoma hoteli samo v miru živeti in jih revolucija ni zanimala kaj dosti ali pa so slutili, da ta morda ne prinese nič dobrega, začeli organizirati v vaške straže, v samoobrambne organizacije torej, ki bi lastne vasi in življenja v njih obvarovale pred revolucionarnimi umori, izginotji, požiganjem in plenjenjem. To je bilo tisto okolje, iz katerega so izšli ti ljudje, preprosti Slovenci, ki so hoteli braniti svoj dom, da bi svoje življenje lahko v miru živeli. Najbolj naravna reakcija, kar si jo je mogoče zamisliti.

Pozdrav miru med sveto mašo: roški pridigar in roški govorec. FOTO: B. Š.

Zaradi vse večje številčnosti in moči so kmalu predstavljali novo nepremagljivo oviro komunistični totalitarni prihodnosti. To njihovo poslanstvo pa se, kot mnoga poslanstva v zgodovini, ob spletu okoliščin ni uresničilo. Ob končnem pomikanju proti Koroški je njihovo vodstvo usodno naivno mislilo, da se bodo skupaj z zahodnimi zavezniki naprej borili proti domačemu komunizmu. Namesto tega so bili z zvijačo razoroženi in vrnjeni v milost in nemilost komunistom. Tudi ob sklicevanju zaveznikov na mednarodno pravo, ki da tako ali tako vojne ujetnike in civiliste najstrožje varuje pred vsakršnim nasiljem. In res naj bi jih. Toda zlo se seveda ne ozira na pravo, in splet nesrečnih okoliščin so komunisti izkoristili za uresničitev najbolj zavržnega dela načrtovane »končne rešitve«. Kljub namenom, da bi se vse prikrilo, tako da prava resnica nikoli ne bi mogla priti na plan, pa je Bog hotel drugače.

Priča

Na kraju, kjer se je to zgodilo, danes ne naslavljamo le nas tu zbranih, govorimo celotni Sloveniji in svetu. Tudi tistim, ki tega dela slovenske stvarnosti še ne poznajo zelo dobro, in mladim generacijam, ki jo, to stvarnost namreč, vsaka znova na novo odkriva.

Zato dovolite, da kljub vašemu poznavanju dogodkov vsaj za nekaj minut vseeno prepustimo besedo eni od osrednjih prič, takrat 19-letnemu fantu iz Velikega Gabra Milanu Zajcu, ki je skupaj z ostalimi žrtvami padel v to brezno, se iz njega po petih dnevih čudežno rešil, prišel domov, nato pa se izselil v ZDA. Do smrti v svojem 89. letu starosti se v Slovenijo nikoli več ni vrnil.

Priča te osrednje epizode slovenske »končne rešitve« o dogajanju najbolj avtentično izpove sama. Ubijanje je trajalo več dni, izpričani odsek pa se je odvijal ravno prvo soboto v juniju, torej točno na dan kot danes.

»Bilo je čudovito pomladno jutro,« pravi Zajec. »Tako lepega dne ne pomnim v svojem življenju. Jasno je bilo kakor steklo. Rosa se je bleščala v sončnih žarkih. Vse je bilo v cvetju in zelenju, da mi kar v glavo ni moglo, da nas bodo pobili, ko smo komaj začeli živeti. Na dvorišču kočevske gimnazije so nas nakladali na kamione, da smo ležali drug na drugem kakor drva. Jaz pa sem hotel še enkrat videti svoje brate, zato sem se z vsemi močmi vzpenjal in nategoval vrat, da bi le kaj več videl. Posrečilo se mi je in zagledal sem jih, kako so jih nalagali na kamion. Tone in Nace sta bila zvezana skupaj, Stane pa je bil zvezan s Križnikom Lojzetom iz Kostanjevice. Mene so bratje prav tako opazili. Z nasmehom so mi pokazali vse, kar so mi hoteli reči, da naj bom miren, ker se bomo videli na drugem svetu, kjer bo boljše.

V mislih smo se objeli. Brata Jožeta nisem videl. Bil je skupini za nami, v Kočevskem rogu pa je padel v isto jamo kot jaz in moji ostali bratje. Mi dopoldne, on popoldne. Na tovornjaku, kjer sem bil jaz, smo bili stari od 18 do 24 let. Le eden je bil starejši družinski mož. Žica, s katerimi smo bili zvezani, se nam je zajedala v meso, povrhu pa so nas še tepli s palicami. Tako nas je bolelo, da smo začeli vzdihovati. Tisti starejši mož, doma iz Notranjih Goric pri Brezovici, ki je imel doma ženo in šest otrok, nas je začel bodriti, naj bomo mirni in zbrani, čeprav gremo v smrt, saj da je on tudi miren. 'Kaj boste fantje, ki ste sami in gre vse z vami jaz zapuščati doma otročičke, vse ne preskrbljene. Najstarejši je star deset let, Bog bo skrbel zanje.' A zase lahko rečem: smrti se nisem bal. Bal sem se samo mučenja komunistov.

Sonce je začelo pritekati in žeja je postajala vse hujša. Ko smo bili že daleč v gozdu, smo začeli srečevati kamione, ki so se prazni vračali proti Kočevju po druge domobrance. Vozili so obleko, kar je bil znak, da so jih slekli. Kmalu smo zaslišali streljanje in kričanje žrtev, ki so jih komunisti morili. Kamioni so se ustavili in začeli so nas za noge vlačiti z njih. Ko sem padel iz kamiona, nog nisem več čutil. Vse so mi otrple med vožnjo, ko so sedeli in ležali na meni. Ko so me sezuli, sem opazil mladega fanta, komaj 18 do 20 let starega, ki so ga mučili. Bil je ves krvav in ni imel nobenega očesa. Glavo pa je imel vso razklano in razmesarjeno. Še vedno je bil pri zavesti. Mirno je sedel in niti malo ni tarnal ali vzdihoval. Čudil sem se, kako mora s tako lahkoto prenašati te grozne bolečine. Partizani pa so ga kar naprej tolkli, dokler se ni naposled zgrudil.

Milan Zajec: Ko sem pritekel tik pred jamo, se nisem nič ustavljal, ampak sem se še z večjo silo pognal vanjo, da sem preskočil tistega mrliča, ki je ležal pred jamo, in skočil vanjo.

Ko so nas sezuli, so nas zvezali po dvajset do trideset skupaj in začelo se je nečloveško pretepanje. Partizani so stali v špalirju. V rokah so imeli kole, na katerih so bili nastavljeni krivi noži. S temi so nas pretepali na poti proti morišču. To je bilo od ceste oddaljeno kakih 200 do 500 metrov. Med potjo smo morali sedati na tla in zopet hitro vstajati, kar nam je povzročalo nepopisne bolečine. Žica se nam je namreč zajeda v meso. Na tej poti so nam odredili, da smo morali hoditi nekaj metrov naprej, pa potem zopet nazaj. Spotoma smo morali prepevati pesmi, kakršne so želeli komunisti. Posebno hudo je bilo, ker so ob pretepanju nekaterim z noži razklali glave in smo jih morali nezavestne vleči za seboj. Na koncu so vsakega posebej razvezali in morali smo z na hrbtu zvezanimi rokami goli teči skozi krdelo partizanov.

Ko sem tekel, nisem nič vedel, kam tečem. Pred seboj sem videl le drugega nesrečneža, ki so mu partizani kazali pot s koli in noži. V hipu je zmanjkal pred mojimi očmi, ker je bil tam oster ovinek. Nato pa sem zagledal pred seboj brezno, pred njim pa je ležalo razmesarjeno krvavo truplo. Bil sem popolnoma pri zavesti in pravi pameti ter si nisem nič drugega želel kakor takojšnje smrti, da bi bil tako rešen teh muk. Zaslišal sem krik: Pazi nanj! To je zakričal partizan tistima dvema, ki sta pred jamo streljala vsakega posebej, naj pazita name, ki sem tekel. Ko sem pritekel tik pred jamo, se nisem nič ustavljal, ampak sem se še z večjo silo pognal vanjo, da sem preskočil tistega mrliča, ki je ležal pred jamo, in skočil vanjo. Isti hip sta tudi partizana ustrelila. Jaz pa sem samo zakričal: Jezus usmiljenje! Slišal sem dva strela, potem pa nič več. Padal sem v prepad.«

S pogledom za nazaj, ki presoja skozi moralno neoporečno merilo pluralne svobodne demokratične družbe, vidimo, da je »končna rešitev« predpostavljala nič manj kot popolno izključitev celotnega zdravega dela slovenskega naroda.

Najtemnejši odklon slovenske zgodovine

V tem odlomku Milan Zajec ne priča le o natančni usodi več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov, ki so bili na Slovenskem umorjeni po vojni in katerih usoda bi bila sicer zastrta v klopčič ugibanj, načrtnih prikrivanj, manipulacij in laži. Hkrati s tem priča tudi o načrtu slovenske »končne rešitve«. Cilj revolucije, ki je med drugim zlorabila tudi slovensko partizanstvo, je bil namreč dokončno počistiti s prav vsemi ovirami komunistične totalitarne prihodnosti, ne le s tistimi iz lastnih odporniških vrst, ki se morda ne bi strinjali z idejo totalitarne slovenske prihodnosti, ampak seveda tudi z onimi iz vrst tradicionalnih nasprotnikov komunizma.

Kulturni program je glasbeno obogatil oktet In Spiritu. FOTO: B. Š.

S pogledom za nazaj, ki presoja skozi moralno neoporečno merilo pluralne svobodne demokratične družbe, vidimo, da je »končna rešitev« predpostavljala nič manj kot popolno izključitev celotnega zdravega dela slovenskega naroda. Prav tistega iz obeh polov, ki je bil skladen s svobodno demokratično družbo. Le z eliminacijo zdravega dela narodovega telesa bi namreč komunistični totalitarizem lahko zaživel in se obdržal.

Nikdar prej in nikdar pozneje v znani slovenski zgodovini se nikomur našega rodu ni porodila ta tako zelo temačna misel, sicer poznana iz zgodovine nekaterih neciviliziranih narodov. Že pred vojno je na podlagi Ženevskih konvencij in po načelih mednarodnega prava civiliziranih narodov veljalo, da je z vojnimi ujetniki treba ravnati človeško. Vsakršno nasilje zoper ujetnike in civilno prebivalstvo je bilo že takrat strogo prepovedano. Prepovedane so bile samovoljne usmrtitve, veljala je prepoved kolektivne krivde, posameznik je imel pravico do nepristranskega sodišča, do poštenega ter vnaprej predpisanega zakonitega postopka, in tako dalje. Zato pravno gledano tu ni mogoč noben izgovor.

Pod Macesnovo gorico, na Teharjah, na Hrastniškem hribu in premnogih drugih krajih se je vršil slovenski holokavst, najtemnejši odklon slovenske zgodovine.

Podrobno izpričano mučenje, nečloveško ravnanje in končno izničenje Drugega – Drugega z veliko začetnico, kajti gre za pojem tistega, ki ne soglaša s tvojo vizijo prihodnosti – in to v obliki masovne fizične likvidacije brez sodbe, to so najhujši zločini sploh, kar jih pravo pozna. Ker so se vršili načrtno, z namenom izničenja političnih in ideoloških nasprotnikov, zato da bi si totalitarni komunizem zagotovil svojo želeno oblast in jo ohranil, so to pravno gledano zločini proti človečnosti z genocidnimi prvinami. Tu pod Macesnovo gorico, na Teharjah, na Hrastniškem hribu in premnogih drugih krajih se je vršil slovenski holokavst, najtemnejši odklon slovenske zgodovine. Milan Zajec, ki ga je izkusil na svoji koži, se na ta kraj, v takšno državo tudi po osamosvojitvi ni hotel nikoli vrniti.

Likvidacija najbolj vitalnega dela prebivalstva in s tem izključitev vsega njihovega potenciala, vključno s potencialom njihovih bodočih generacij, zavre rast družbene blaginje za zelo dolgo obdobje, tudi za stoletje in več, posebej v družbah z demografskimi izzivom.

Zločin kot temelj države

Zločin proti človečnosti je zlo samo na sebi. Ima pa poleg tega za narod vedno tudi druge uničujoče posledice. Likvidacija najbolj vitalnega dela prebivalstva in s tem izključitev vsega njihovega potenciala, vključno s potencialom njihovih bodočih generacij, zavre rast družbene blaginje za zelo dolgo obdobje, tudi za stoletje in več, posebej v družbah z demografskimi izzivom. To seveda pomeni tudi stagnacijo socialnih in vseh drugih z blaginjo povezanih temeljnih človekovih pravic.

Prav tako je zelo verjetno, da bi, če se tak zločin ne bi zgodil, razvoj Slovenije krenil v smer demokratične ureditve že bistveno prej. Najbrž bi se začel že kmalu po vojni in bi Slovenci danes že dolgo živeli v svobodni demokratični družbi enakopravnih možnosti in uživali vse njene dobrobiti. Tako pa še danes, 81 let po zločinu, nismo niti blizu uresničitve tega ideala. Namesto v to smer razvoja je namreč prejšnja država zavestno krenila v nasprotno. Za svoj temelj je postavila zločin, zločin proti človečnosti kot najradikalnejšo obliko izločitve, to je izničenja drugega. To je bil predpogoj za zagotovitev in zadržanje oblasti oziroma predpogoj za uresničitev komunistične totalitarne prihodnosti. In takšen ustavni temelj je zahteval tudi kasnejše dokončanje te »končne rešitve«, to je načrtno sistematično izključevanje drugače mislečih tudi v smislu vsakdana oziroma načina delovanja tovrstne kasnejše nedemokratične države.

Ti monopoli, te ostaline totalitarnega režima, so se na marsikaterem področju v različnih oblikah ohranili vse do danes.

Od tod ne le posamezne nadaljnje fizične likvidacije, ko je bilo to potrebno za obrambo družbenega reda, ampak tudi vse ostale nefizične oblike sistemskega izločanja drugega iz javne in zasebne sfere. Ker je bilo sistemsko izločanje drugega vgrajeno v sam ustavni temelj prejšnje totalitarne države, je imelo za posledico vzpostavitev monopolov režima nad vsemi ključnimi področji.

FOTO: B. Š.

Ti monopoli, te ostaline totalitarnega režima, so se na marsikaterem področju v različnih oblikah ohranili vse do danes. Pod lažno krinko demokratične ureditve služijo kot vzvodi za zagotavljanje in podaljševanje oblasti privilegiranim naslednikom prejšnjega režima. To imam v mislih vselej, ko v javnosti govorim o zatečenem monopolu na primer na področju medijev, ali pa o selektivni pravičnosti, ki institucije instrumentalizira za pregon političnih, svetovnonazorskih, ideoloških, verskih in drugih tekmecev ali kritikov, medtem ko protipravnosti privilegiranih tako rekoč imunizira pred roko pravice.

Točno to, monopol nad vzvodi oblasti, imam tudi v mislih, ko razlagam o delovanju monopola na področju izobraževanja, vključno z visokim šolstvom, ki je prav tako izjemno potenten medij za usmerjanje in manipuliranje z voljo volivk in volivcev. To imam v mislih tudi, ko govorimo o zlorabi institucij civilne družbe in njihovega financiranja ali pa o monopolu na prav tako ključnem zalednem področju kapitala in kapitalskega upravljanja. In ne nazadnje, to imam v mislih, ko ugotavljam, da se vse te pridobitve prejšnjega režima, vse te zatečene vzvode oblasti privilegiranih, skuša utrjevati s hkratnim poveličevanjem pretekle totalitarne simbolike in jugonostalgije.

Ostaline totalitarne preteklosti, ki onemogočajo razvoj slovenske svobodne demokratične družbe, so posledica izvornega zločina, ki je bil neizbežno vgrajen v temelj prejšnje države.

Kdor se ne ukloni tej nedemokratični kulturi, ga ni oziroma ga režim s svojimi monopoli ne bo podpiral. Če bi si slučajno drznil povedati resnico, bo zaznan in po potrebi tudi preganjan, odvisno od ocenjene »škodljivosti« njegove kritike.

Vse te in številne druge ostaline totalitarne preteklosti, ki onemogočajo razvoj slovenske svobodne demokratične družbe, so posledica izvornega zločina, ki je bil neizbežno vgrajen v temelj prejšnje države. Vsi, ki tu živimo, pa smo hočeš nočeš dediči te stvarnosti, te zle zapuščine in njenega bremena – tako tisti, ki so njeni ponosni nasledniki, kot tisti, ki se zavedajo škodljivosti njenega bremena, ali pa tisti, ki s tem, kakor ne želijo imeti nič. Celo tisti, ki se šele bodo rodili, so njen del. Vsi svoja življenja živimo tu, v tej in ne kakšni drugi stvarnosti. Nihče ni izvzet.

 V življenju skupnosti je zdrav temelj svobodna demokratična družba. To je edina oblika ustavne ureditve, ki obenem ohranja tako mene kot drugega.

Svobodna demokratična družba

Toda vsak človek ima tudi pravico in celo dolžnost odkloniti zlo, presekati z njim in zaživeti na moralno neoporečen način, na zdravem temelju. V življenju skupnosti je ta zdrav temelj svobodna demokratična družba. To je edina oblika ustavne ureditve, ki obenem ohranja tako mene kot drugega. Nobenega od naju ne izključuje in naju oba obravnava enakopravno. Seveda pa obenem od obeh naju zahteva opustitev vseh izključevalskih oziroma totalitarnih prvin. To je natanko tisto, kar je bilo Slovencem obljubljeno pred 35 leti s sprejemom prve demokratične ustave. Ta obljuba je bila za nas in za naše bodoče generacije izborjena. Od tu ni poti nazaj, je samo še pot naprej. Toda kakšna?

Kot vidimo, je treba začeti pri temeljih. Če naj bodo zdravi, moralno neoporečni, skladni s svobodno demokratično družbo, bi morala država po 35 letih svojega neidealnega razvoja najprej jasno in uradno priznati, morda s sprejetjem kakšnega zavezujočega pravnega akta ali deklaracije, da je komunizem po vojni na Slovenskem zagrešil enega najhujših zločinov proti človečnosti; da je takšen zločin predstavljal neizbežni temelj prejšnje države; ter da slovenska država v celoti in z vsemi svojimi močmi obsoja ter obžaluje ta najtemnejši moralni odklon v zgodovini slovenskega naroda. To je prvo.

Zločini proti človečnosti so zločini, ki zaradi stopnje zavržnosti nikoli ne zastarajo. Nesprejemljivo je, da se storilcev za takšne zločine pri nas nikoli ni preganjalo.

Zločini proti človečnosti so zločini, ki zaradi stopnje zavržnosti nikoli ne zastarajo. Nesprejemljivo je, da se storilcev za takšne zločine pri nas nikoli ni preganjalo. To je v nasprotju s svobodno demokratično družbo in s splošno priznanimi načeli civiliziranih narodov. In če se za običajna kazniva dejanja lahko sodi v nenavzočnosti, bi morali tudi pravu pustiti odprto možnost, da ob ustreznih pogojih tudi o krivcih za najhujše nezastarljive zločine še izreče svojo zadnjo besedo.

Nadalje, žrtve zločina proti človečnosti imajo seveda tudi pravico do pokopa na dostojnem kraju in v skladu z željami svojcev in dolžnostjo oblasti, da priskrbi in uredi takšnemu statusu primerno mesto. To je tako samoumevno, kot je voda mokra. Potem ne izgubljajmo besed.

Nadalje, ob jasni obsodbi zločina in zločincev, kar hkrati pomeni potrditev, in edino to pomeni potrditev svobodne demokratične družbe kot vrednotnega temelja slovenske državnosti, bi vsa nadaljnja ravnanja države morala temeljiti na nadaljnjih prizadevanjih za uresničitev te obljube izpred 35 let. V imenu svobodne demokratične družbe je nujno zavreči vse totalitarne ostaline v strukturi države in pristopiti k razgradnji zatečenih monopolov nad vzvodi oblasti, ki izvirajo iz sistematičnega izključevanja prejšnjega režima.

Nujno je tudi uradno državno zavrženje vse totalitarne simbolike.

Nujno je tudi uradno državno zavrženje vse totalitarne simbolike. Nosilcem javne oblasti in pretendentom za javne funkcije, ki naj predstavljajo državo svobodne demokratične družbe, ne more biti dovoljeno propagiranje ali čaščenje totalitarnih prvin. Spomeniki in obeležja, ki poveličujejo totalitarne zločince, poimenovanja ulic po njih, bodisi nova bodisi obstoječa poimenovanja, prisotnost totalitarne simbolike na državnih proslavah, izkazovanje uradnih časti s prižiganjem svečk storilcem totalitarnih zločinov in vzvratna hoja pred obličjem njihovih kipov ter podobne deviantnosti v svobodni demokratični družbi nimajo mesta in sodijo med muzejske posebnosti, kot opomin novim generacijam, da se podoben totalitarni odklon v zgodovini Slovencev ne bi več nikoli ponovil.

Odgovornost države je, da ta proces vodi in usmerja, odgovornost nas državljanov pa, da takšne demokratične vrednote z lastnim razumom ponotranjimo do mere, ko jih prepoznamo kot popolnoma samoumevne. Kajti prav takšne so in tak je način življenja demokratičnega sveta.

Nekdanji ustavni sodnik Klemen Jaklič, varuhinja človekovih pravic Simona Bavdek Drenik in zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. FOTO: B. Š.

Predstavljajmo si na primer, kako bi izgledala Nemčija, če ne bi storila prav tega. Če nemška država in nemški narod kot celota ne bi jasno obsodila holokavsta, ne bi obsodila krivcev zanj. Če Nemci kot narod ne bi čutili krivde za svoj zločin in se zanj ne bi klesali, ampak bi namesto tega država prirejala proslave, na katerih bi slavili dosežke nacizma, ponosno mahali s totalitarno simboliko, poveličevali nacistične osebnosti, po njih imenovali ulice, se klanjali pred njihovimi kipi, prepevali nacistične pesmi ter se z nostalgijo obračali na svojo polpreteklo zgodovino.

Vse to pa bi služilo utrjevanju monopola take nedemokratične vrednostne usmeritve nad vzvodi oblasti, kar bi zagotavljalo njeno prevlado in načrtno onemogočalo poskuse demokratizacije. Takšna Nemčija ne bi bila svobodna demokratična družba.

Sprava

Zaključil bi rad z mislijo o spravi. Veliko se namreč govori o tem pojmu. Odkar sem bil otrok, poslušam o njem. Ob razmišljanju o teh vprašanjih tekom let svojega profesionalnega življenja pa se mi je že dolgo odgovor zdel neverjetno preprost. Morda se motim, a meni se zdi preprost. Sprava ne nastopi, ko si na primer predstavnika nasprotujočih si sil sežeta v roke, si celo izrečete medsebojno odpuščanje, ne spremeni pa se nič drugega. Tudi ne, ko se nasprotujoči si strani uspeta dogovoriti o skupnem sobivanju in si morda razdelita družbo v skladu s svojima vrednostnima vizijama. Sploh ne takrat, kot to zmotno menijo mnogi, če bi pri tem zaradi ljubega miru uspelo priti do kompromisa med različnima vrednotnima usmeritvama nekje po sredini. Sprava ni mogoča na podlagi kompromisov resnice. Mogoče je le na podlagi resnice. Mogoče je šele, ko je prav zgoraj nakazana vrednostna vsebina – tistih nekaj splošnih korakov, to je vsebina svobodne demokratične družbe, ki je moralno neoporečni temelj slovenske ustavnosti – uresničena in ponotranjena do te mere, da nihče več ne trpi ob priznanju samoumevnosti njenih sobivanjskih resnic ter tako z lahkim srcem zavrne tudi vsa njena totalitarna nasprotja kot očitno napačno. Takrat in samo takrat bodo ljudje v Sloveniji spravljeni.

Sprava je torej mogoča šele ob dejanski uresničitvi Slovenije kot svobodne in demokratične družbe. To je pravzaprav eno in isto.

Sprava je torej mogoča šele ob dejanski uresničitvi Slovenije kot svobodne in demokratične družbe. To je pravzaprav eno in isto. Za ceno sprave, ki to ni, pa vrednot svobodne demokratične družbe ni mogoče krhati.

Naš skupni cilj je torej znan, pot do tja tudi. Vseeno pa mislim, da bo dolga in da bomo na njej seveda srečevali tudi mnogo lažnih prerokov. Mnogo teh smo že srečali, tudi takih, ki bodo govorili o na videz istih stvareh: o svobodi, o demokraciji, o človekovih pravicah, morda celo o spravi. Mi pa znajmo presojati znamenja časa. Ko besedam ne sledi volja po dejanjih, konkretnih in resničnih, pravzaprav enostavnih, kot so jasno pojasnjena zgoraj, vedimo, da gre samo še za nov poskus ohranjanja obstoječega stanja, ki ni niti svoboda niti demokracija, ampak njuno nasprotje pod krinko istega imena.

Na tej poti do cilja, ki je pravzaprav izpopolnjeno nadaljevanje stoletnih in celo tisočletnih prizadevanj naših prednikov ter bo obenem tudi pot naših potomcev, pa nikoli ne pozabimo na tiste, ki so dali največ. Bodimo iskreno hvaležni vsem žrtvam in njihovim svojcem za njihov neizbrisni, z življenjem plačani prispevek k temu skupnemu cilju. Hvala zato vsem, ki ste danes tu, in vsem, ki se od vsepovsod po svojih močeh trudite za svobodno in demokratično Slovenijo. Naj ta naš skupni cilj še naprej vodi tudi blagoslov iz svetega kraja pod Macesnovo gorico.