V spomin znanim in neznanim fantom, ki so bili ubiti v Rogu

Leta revolucije so bila leta, iz katerih ima vsak svojo žalostno zgodbo. Moja se začenja takole. Ob laškem razpadu so me mobilizirali partizani in me vlačili s seboj iz kraja v kraj. Videl sem toliko groze in zločinov, da se mi je zagnusilo življenje med njimi, zato sem iskal prilike, da pobegnem. Nazadnje se mi je posrečilo. Takoj sem se javil domobrancem in se z njimi boril do konca. Odšel sem v Vetrinj kot tisoči drugih. Do tu je moja zgodba enaka mnogim drugim, od tu dalje pa se spreminja v grozo in trpljenje.

Ko je bilo vse končano, so nas Angleži zaprli in vagone zaklenili

29. maja 1945 smo se na ukaz poveljnika artilerijskega diviziona, majorja Hočevarja, pripravili za odhod iz Vetrinja v Italijo, kakor nam je bilo rečeno. Okrog osmih zjutraj smo zapregli konje in se od­peljali do križišča Borovlje–Celovec–Beljak. Od tu smo ob desetih nadaljevali pot po boroveljski cesti. Angleži so nas spremljali s tovornjaki, motorji in tanki. Na desnem bregu Drave je bilo vse popisano s partizanskimi gesli. Partizanov nismo videli. Mislili smo, da nas Angleži spremljajo zaradi varnosti pred partizani.

Tako smo živčno vozili do postaje Podroščica. Nekoliko pred postajo smo morali konje izpreči in jih naložiti v železniške vagone. Potem smo morali vstopiti tudi vojaki. V vsakem vagonu je bilo 8 konj in 8 do 10 vojakov. Ko je bilo vse končano, so nas Angleži zaprli in vagone zaklenili.

V jeseniškem predoru je vlak ustavil

To še ni bilo posebno hudo. Ko pa so se iz postajnega poslopja vsuli partizani, je postalo vsem tesno pri srcu. Partizanov je bilo nekako dvesto, največ Hrvati s tovarišicami. Šteli smo si v posebno srečo, da smo zaklenjeni, da tako ne bodo mogli do nas. Tepci smo zaupali Angležem, nismo vedeli, da smo zabiti zato, da ne uidemo komunistom. Iz Podroščice je vlak zavil proti Jugoslaviji, prva slutnja, da nekaj ni v redu.

V jeseniškem predoru je vlak ustavil. Zaškripale so ključavnice in zahreščala vrata. Zaslišali smo prerivanje in pretepanje v sosednjem vagonu. Tudi nas je obiskal dobro oborožen Hrvat. Zahteval je ure. V našem vozu je bilo osem častnikov in dva podčastnika. Takoj smo sklenili, da se ne bomo izdajali in da se sploh ne poznamo. Vedeli smo, da bodo najprej planili po oficirjih. Transport je štel okrog 400 mož.

Začeli so nas pretepati s puškinimi kopiti

Po končanem ropu je vlak potegnil na jeseniško postajo, kjer nas je sprejela množica partizanov in civilistov. Začeli so nas pretepati s puškinimi kopiti. Kdor ni mogel blizu, se je moral zadovoljiti s psovanjem. Mesto je bilo razsvetljeno in vse v napisih in rdečih zastavah. Tak je bil prvi pogled v rdečo svobodo po vojni.

V Kranju se je ponovilo isto. »Marš dol, svinje bele! Tu je vaša Italija, tam pa vaše taborišče Treviso,« so vpili in kazali na približno petnajst minut oddaljene barake. Odklenili so vrata. Spet pretepanje. Partizan me je odkril z močnim udarcem po glavi. Pred barakami smo stali cele tri ure, da so nam noge odrevenele. Na beg ni bilo upanja.

»Kdo se prostovoljno javi, da ga ustrelim?«

Drugi dan zjutraj je komisar imel za nas politično uro. Ni govoril o politiki, temveč nas je klel in grozil, da nas bo vse potolkel kot pse. Ko je ta končal, je pred nas stopil komandant taborišča, neki Štajerc, kapetan po činu: bivši jugoslovanski aktivni podnarednik. Ukazal je, naj oddamo orožje, če ga še kaj imamo, sicer bo vsak ustreljen, če pri kom pozneje še kaj najdejo. Javil se ni nihče; zato je oni vprašal: »Kdo se prostovoljno javi, da ga ustrelim?« Spet je bilo vse tiho.

Bandit je oddal nekaj strelov v zrak, nato pa ga je ustrelil v tilnik

Ker je komandant vsekakor hotel krvi, je dal pred zbor prignati Poldeta Komana, pri katerem so prejšnji večer »našli« pištolo in ročne bombe. Z na hrbtu zvezanimi rokami in ves krvav je stal dva metra od mene. Razmršeni lasje so mu padali na oči, okrog katerih je bil ves krvav, ker so mu očala razbili kar na njem. Pogumno je pričakoval konca.

Komandant se mu je približal in ga sunil s puškinim kopitom v prsa, da se je opotekel. S težavo je spet ujel ravnotežje. »Na tla!« je zavpila zver v človeški podobi, bil je še bolj razkačen, ker fanta ni s prvim sunkom zbil na tla. »Kako? Na trebuh ali na hrbet?« ga je pogumno vprašal Polde. »Na trebuh!« je zakričal bandit in oddal nekaj strelov v zrak, nato pa ga je ustrelil v tilnik. Štirje domobranci, katere je poklical iz vrste, so ga odnesli v stran in mu z golimi rokami skopali jamo. Vsak se je tiho poslovil od tega junaka. Tako je umrl Polde Koman, naša prva žrtev.

Hoteli so dokazati, da krademo mi, ne pa oni nam

Po tem dogodku se je začela splošna kraja vsega, kar nam je še ostalo od prejšnjih ropov. Vse smo razložili na plašče in po tleh: kdor je več imel, jih je več dobil po glavi. »Kje si dobil to uro, ta prstan? Svinja bela, partizana si ubil in ga okradel! Vsaj mrtvega bi pustil pri miru. Zdaj pa spet vračaš našo lastnino nazaj v kolektiv.« Tako in podobno so hoteli dokazati, da krademo mi, ne pa oni nam.

Ob štirih popoldne so nas razdelili v skupine: častnike, vaške stražarje, partizanske dezerterje in mladoletne. Nato so vse pognali v barake. Naslednji dan je prišel nov transport. Med njimi sem videl mnogo starih soborcev. V našo in sosednje barake so prignali dezerterje in domobranske prostovoljce. Tovariš se ni dal ugnati. Nalašč je omenil bele vrane, da bi štu /tu manjka del besedila, op. I. Ž./

Vsi smo slutili njihovo usodo, kakor tudi, kaj bo zadelo nas

1. junija /1945/ so odgnali častnike in propagandiste. Število se je skrčilo za nekaj sto mož. Vsi smo slutili njihovo usodo, kakor tudi, kaj bo zadelo nas. Bilo je le vprašanje časa, kdo bo prišel prej na vrsto.

Stražar nas je odpeljal v sosednjo barako k zaslišanju. Popisoval je mlad poročnik, doma iz Iga pri Ljubljani. Koliko časa in kje sem bil? Zakaj sem pobegnil od partizanov? Zakaj se nisem predal ob amnestiji?

Pljunki so nam kar deževali v obraz

3. junija so nas spet pognali na dvorišče. Pobrali smo, kar smo imeli. Bilo nas je kakih štiristo. Odšli smo skozi Kranj na kolodvor. Najeta drhal nam je pripravila še lepše slovo kot je bil sprejem. Pljunki so nam kar deževali v obraz.

Po 50 so nas stlačili v živinske vagone in nas odpeljali v Škofove zavode v Št. Vid nad Ljubljano. V Škofji Loki so nam pridružili še petsto domobrancev. Pri Medvodah smo morali izstopiti in se presesti na drug vlak, ker je bil porušen most. Italijanski in nemški ujetniki so ga popravljali. V Zavodih smo spali kar na cementnem tlaku.

Naslednje tri dni smo bili na ogled komunistom iz vse Slovenije

Naslednje tri dni smo bili na ogled komunistom iz vse Slovenije. Vsak bi najraje odgnal poznane v domači kraj, da bi jih tam mučili in ubili.

Hrana je bila ničeva. Oslabeli smo in dobili drisko. Tem zadnjim je bilo še posebno hudo, ker so jih na poti do »stranišča« pretepali, da so se komaj živi privlekli nazaj. Kdor je bil enkrat tam, ni več v drugič prosil.

Zasliševanj ni bilo konca. Nihče ni smel reči nič v obrambo, ampak samo potrditi njihove »obtožbe«. Kdor tega ni takoj storil, so ga tako dolgo bili, da je »priznal«.

Vpili so nad nami, da smo izvržek človeštva

4. junij. Imeli so nas za prave pse. Prišli so partizani iz Ribnice in okolice. Bil je Janez Šabor iz Nemške vasi, Tekavec (fotograf) iz Ribnice, Stane Otoničar iz Žlebiča, Oberstar iz Sodražice, dalje dva brata Arko iz Sodražice. Vpili so nad nami, da smo izvržek človeštva in sploh nismo vredni, da živimo.

Zanimalo nas je, kaj bo z nami. Nekateri so nam pravili, da bo vsak poslan v svojo občino, drugi so nam modrovali, da bo vsak šel tja, kjer je bil na postojanki. Nekateri so nam govorili, da bomo morali na delo po pet ali več let, nekateri celo tako dolgo, da bo vse popravljeno. Popoldne ob pol treh smo dobili prvo hrano: korenje in par rezin krompirja, vse nezabeljeno in neslano. Že pozno večer smo dobili isto.

5. junija je bilo spet novo popisovanje. Bilo je zelo natančno. Če si bil kaj pri beli gardi, koliko bratov imaš pri domobrancih, kraj in datum rojstva itd. Popisoval je Janez Šabor, drugi je bil nekje nižje od Ribnice in ga nisem poznal. Govorili so, da so Nemci vojni ujetniki, nas pa niti za te ne štejejo, ampak smo v njihovih očeh navadni psi. Tega dne smo dobili neko čorbo ob enih in ob osmih zvečer. Po trikrat na dan smo morali ribati cementni tlak. 6. junija je bilo še več obiskov.

Odgnali so nas na postajo, kjer so nas po petdeset spravili v živinske vagone

Po polnoči 7. junija so nas začeli klicati po imenih. Ker smo spali in se tudi nismo hoteli oglašati, so nas zgrda pognali pokonci. Sredi kapele smo se morali postaviti v vrsto in čakati, kaj bo. Kmalu so nas začeli po štiri ali pet klicati ven na hodnik. Vsakega posebej so preiskali. Nekateri so se morali sleči do nagega. Ves čas so nas pretepali s pasovi in palicami, da je bilo groza. Jaz sem še posebno slabo naletel. V roke me je dobil neki partizanski bolničar. Moral sem se sezuti, mu dati bluzo in denarnico, ki pa je bila seveda že prazna.

Ker sem mu pri zaslišanju povedal samo ime, je takoj kar posivel. Stal sem pri zidu, on pa se je na ozkem hodniku obrnil proti meni in me začel brcati s težkimi gojzericami. Ker sem ostal miren, je prijel za puško in me začel suvati v prsa. Dihanje je postalo težavno. Potem je ukazal, naj poberem čevlje, čevljev pa nikjer. Na kupu sem našel enega, pri iskanju drugega. Pa sem bil prepočasen, zato so me začeli mlatiti s pasovi. Na hodniku sem videl več drugih sotrpinov, ki so bili vsi krvavi.

Nekaterim so vrnili porcije, drugim celo nahrbtnike, večina pa je ostala brez vsega. Ko so vse prebičali, so nas nagnali nazaj v kapelo. Okrog treh popoldne smo morali v vrsto po štirje in štirje. Prešteli so nas in odgnali na postajo, kjer so nas po petdeset spravili v živinske vagone. Vlak je odpeljal proti Ljubljani.

Pri Gruberjevem kanalu so nas neusmiljeno pretepali s puškinimi kopiti

Na glavnem kolodvoru je vlak ustavil. Skozi špranje sem videl množico ljudi. Psovali so nas, vendar jih niso pustili blizu. Po četrturnem čakanju smo nadaljevali pot proti Kočevju. Pri Gruberjevem kanalu smo morali ven in teči ob klavnici na drug vlak. Pri tem so nas neusmiljeno pretepali s puškinimi kopiti. Stražarjev je bilo zelo veliko. Vedno jasneje smo vedeli, da bo naš konec smrt. Skozi vso pot smo čepeli po tleh. Le v Grosuplju sem pogledal skozi zamreženo okno, a mi je stražar takoj zagrozil, da me bo ustrelil, če se ne umaknem. Na manjših postajah vlak sploh ni ustavil, tako se jim je mudilo. Zrak je bil slab, da nas je dušilo.

Konec v: France Kozina, Beg iz Kočevskega roga, domobranci, poboji, morišče, Kočevski rog [2]