Nadaljevanje iz: France Kozina, Beg iz Kočevskega roga, domobranci, poboji, morišče, Kočevski rog [1]

V Kočevju od gimnazije do Dijaškega doma

Okrog šeste ure zjutraj, dne 8. junija /1945/ so v Kočevju odprli prvo polovico vagonov. Čez pol ure smo prišli na vrsto tudi ostali. Gnali so nas skozi Kočevje v poslopje gimnazije. Najprej smo odšli v prvo nadstropje, takoj nato pa spet nazaj na dvorišče, kjer smo dobili zajtrk: sprijeno zelje, nekaj fižolov, vse skupaj pa zmešano s smrekovimi iglami. Večino smo stresli na stranišče, partizani so se pa smejali in rekli: »To bo pa za one, ki pridejo za vami.« Z dvorišča so nas odgnali v Dijaški dom. Natrpali so nas v zgornje sobe. Tu so nas še enkrat pregledali in nam pobrali vse, kar je bilo železnega: nože, britve in celo gumbe. Rekli so nam, da bomo zdaj zaslišani; a ker so je zgodilo, da so zaklali stražarja in ušli, moramo vse oddati. Iz istega razloga nas bodo tudi zvezali, a naj ostanemo kar lepo mirni. To je govoril Jože Starc iz Dolenje vasi.

Čakanje je bil hujše od smrti, žica se je zajedala v meso

Potem so začeli iz sobe jemati po 9 ali 10 domobrancev, jih odganjati v pritličje, kjer si je moral vsak zavihati rokave. Najprej so nam na hrbtu zvezali roke z žico, potem pa še po dva ali tri skupaj. Ko je bilo to opravljeno, so pograbili gorjačo in toliko časa udrihali po zvezanih, dokler niso našli poti v sobo za čakanje. Čakanje je bil hujše od smrti, žica se je zajedala v meso. Mnogim je postalo slabo in tako si moral poleg žeje, lakote in udarcev držati pokonci še svojega sotrpina.

Rabelj me je ves čas nabijal z gorjačo, obenem pa stal na mojem hrbtu, ko je udrihal po drugih

Začeli so nas odganjati k tovornjakom. Nanje smo morali sami, najprej si pokleknil na zaboj, potem zopet vstal. Na tovornjaku prav tako. Potem smo se morali obrniti nazaj in poklekniti. Ko je bil tovornjak poln, so zaprli vrata ter nas odpeljali proti Kočevju. Tu smo zavili na desno. Peljali so nas mimo gradu čez most. Po mojem je bila smer proti vasi Željne in dalje v gozd. Koliko časa smo se vozili, ne vem. Zdelo se mi je zelo dolgo, ker me je rabelj ves čas nabijal z gorjačo, obenem pa stal na mojem hrbtu, ko je udrihal po drugih. Približno kilometer pred ciljem so tovornjaki ustavili, potem pa dvakrat obrnili. Rabelj je vprašal, če kdo ve, kje smo. Nihče ni odgovoril. »Kdo hoče vode?« se je slišalo iz kabine. Nekateri so se oglasili, ker niso mogli več trpeti žeje. Namesto vode je zapela gorjača.

Ob poti so krvoločno čakali rablji na svoje žrtve

Tako so nas pripeljali v bližino morišča. Bombe so pokale in pele strojnice kot na fronti. »Smo že na mestu,« je zašepetal pred menoj klečeči fant. Avto je obstal tako hitro, da smo omahnili kot morski val, ko se odbije od brega.

Odprli so vrata. Stražarji so dvignili palice. Sledilo je ostro povelje: »Prva vrsta naj sede!« Priskočili so štirje rablji in sezuli drugega za drugim. Imel sem dovolj časa, da sem si ogledal ta prizor.

Od tovornjaka do jame je bila na novo vsekana pot, posuta z debelim, ostrim kamenjem. Ob poti so krvoločno čakali rablji na svoje žrtve. Na svoje lastne oči sem videl, kako so mučili Antona Marolta, doma nekje iz Suhe krajine. On in njegov sotrpin sta ležala zvezana na tleh, komunisti pa so jih s tako silo pretepali, da sta se vsa krvava oddihovala, vstati pa nista mogla. Ubili so ju kar tam in ju odvlekli v jamo.

Bil je Janez Šega iz Lipovca pri Ribnici, po domače Špelkin

Z mojim prijateljem sva bila zadnja na vrsti. Rabelj je stal pri tovornjaku in naju čakal. Ni imel časa, da nama odveže čevlje, zato je kar z nožem potegnil po jermenih. Kar padla sva na tla. Obrnil sem se na desno in videl, kako naju je rdeči oficir opazoval. Srečala sva se z očmi, a on se ni ganil. Bil je Janez Šega iz Lipovca pri Ribnici, po domače Špelkin.

Zaslišal sem streljanje in vpitje komunistov: »Marš, svinje bele!« Z gorjačami so nama pokazali pot do jame. »Stoj! Tu je blok. Od kje si ti doma?« Nisva odgovorila. Zaslišal sem kričanje: »Hitro se sleci!«

Druge so kar zvezane vodili do jame, kjer jih je podrl rafal

Razvezovali so nas petdeset metrov od jame, le po dva ali tri pare naenkrat, ker so se bali menda celo nagih domobrancev. Razvezali so le tiste, ki so imeli kaj vredno obleko. Druge so kar zvezane vodili do jame, kjer jih je podrl rafal. Četudi strel ni bil smrten, si fantje niso mogli nič pomagati, kajti padec v globino petindvajset metrov, je še za zdravega človeka usoden, ne pa za nas, ki smo bili zvezani in ranjeni, povečini smrtno zadeti. Vmes pa so v jamo streljali s strojnicami in metali bombe.

Pred ustrelitvijo so nas spraševali zato, da so videli, če ima kdo zlate zobe

Tako sem se slačil. Samo spodnje hlače sem imel še na sebi, ko je rabelj rekel, naj kar grem, ker jih nimajo za kaj rabiti. Gledam ga, kot da ga ne razumem. Po glavi me je zadel s palico in sem stekel.

Ob robu jame me je že čakal komunist. »Od kod si? Koliko časa si bil domobranec?« Stavil mi je še druga podobna vprašanja. Pred ustrelitvijo so nas tako spraševali zato, da so videli, če ima kdo zlate zobe. Izbili so mu jih kar z gorjačo. Jaz zlatih zob nisem imel, moje so mi pa pošteno omajali.

Kar skočil sem v globino

»Obrni se v jamo! Počepni!« mi je rabelj ukazal. Storil sem, kot mi je ukazal. Zamenjal je šaržer in pomeril. Krogla je šla nad glavo. Lasje so mi padli na čelo, vendar nisem vedel, če sem ranjen ali ne. Kar skočil sem v globino. Med padanjem sem se z rokami ujel ob deblo bukve, ki je visela v jamo. Debela je bila kot močna žrd. Roke me niso obdržale. Le toliko sem se zadržal, da sem drsel ob deblu, a še vedno padel s tako silo, da sem si presekal peto.

»Umakni se od tam! V jamo streljajo in mečejo bombe.«

Ko sem tako obsedel v jami ob deblu, me je izza skale ogovoril še živ domobranec: »Umakni se od tam! V jamo streljajo in mečejo bombe.« Dvignil sem se in se splazil do njega. Vprašal sem ga, če je še kaj živih. Odgovoril je, da jih je tam nižje še precej. Šel sem pogledat, a nisem ničesar videl, zato sem vprašal: »Je še kdo živ tukaj?« Odgovora nisem dobil, pač pa vprašanje: »Branko, ali si ti?« Spoznal sem ga, kakor on mene. Povedal mi je, da je v jami že pet dni.

Z mrličev sem potegnil raztrgano in krvavo obleko, da sem se oblekel

Ko so se mi oči privadile teme, sem šele videl, kje sem. Kup mrličev je bil tako visok, da sem le s težavo opazil sedem domobrancev, ki so ležali v stranski vdolbini na dnu jame. Med stokanjem so umirali. Spoznal sem le Vinka, ki je bil najbolj pri moči. Ogrnjen je bil v bluzo iz šotorskega krila, glavo je imel ovito v neke cunje. Kar sem mu videl obraza, je bila ena sama rana.

V jami je bilo zelo mraz. Z mrličev sem potegnil raztrgano in krvavo obleko, da sem se oblekel. Tako je bilo nekoliko bolje. Tudi vode ni bilo, da bi si pogasil obupno žejo. Začel sem lizati vlažne kapnike in tako vsaj nekaj kapljic dobil v razsušena usta.

Ko se je stemnilo, smo zlezli na vrh gomile in gledali, kako bi prišli ven

Tako sem našel še nekoga, ki me je posvaril na bombe. Poleg njega je bila skupina okoli trinajstih, ki so še živeli. Opazovali smo, kako so padale nedolžne žrtve v jamo. Proti večeru je streljanje ponehalo.

Tisti, ki smo še lahko hodili, smo se posvetovali, kako bi se rešili. Vsak bi bil rad zunaj, pomagati pa si nismo mogli. Ko bi kdo prinesel vrv, bi se rešili vsi. Ko se je stemnilo, smo zlezli na vrh gomile in gledali, kako bi prišli ven. Prvo noč nismo dosti mislili na izhod skozi odprtino, pač pa smo iskali stranskih rovov. Neki fant, menda se mu je od lakote, žeje in mučenja že bledlo, je rekel, da je tu že hodil in da ima jama stranski rov.

Potem pa so začeli z razstreljevanjem roba jame

Začeli smo vlačiti trupla narazen. Začela so že smrdeti. Bila so že tako spolzka, da smo le s težavo lovili ravnotežje. Pod gomilo se je slišalo šumenje, kot da nekje v globini teče voda in pada v lahnem slapu. Ponoči so se trupla toliko razlezla, da smo zjutraj komaj prišli nazaj v skrivališča, dočim smo zvečer stoje prišli izza skal.

Čez dan so pripeljali še nekaj žrtev, potem pa so začeli z razstreljevanjem roba jame. Verjetno je duh trohnečih teles segal že iz jame same.

Tista bukev je še vedno stala, kjer je bila

Ta me je razburila. Bil sem na preži, kaj komunisti počnejo, ko me zračni pritisk nenadoma vrgel ob tla. V jamo se je vsulo kamenje. Sivkast prah je posul trupla kot s pepelom. Sledila je druga, silnejša razstrelitev, ki je v jamo vsula tako velike skale, da so trupla kar zlezla narazen.

Do večera so trupla skoraj popolnoma zamašila vhod za skalo. Ostala je le prav majhna luknja. S težavo smo se izkopali ven. Tista bukev je še vedno stala, kjer je bila, le njen vrh je bil bolj odmaknjen od stene. Tedaj nas je bilo še osem, imena treh se še spominjam, napisati pa jih ne smem. /Ohranjena so v zgodovinskem arhivu DSPB Tabor, op. ur./ /Karel Turk iz Retij v Loški dolini, Janko Svete iz Preserja pri Podpeči in Janez Jančar, op. I. Ž./ Splezal sem po deblu z namenom, da ga pritisnemo k steni, kajti od spodaj nismo mogli narediti nič. Nihče drugi ni mogel priplezati više kot tri metre, sam pa bukve nisem mogel toliko zama­jati, da bi jo spravil k steni. Upanje na rešitev se je zamajalo.

France Kozina, Janko Svete – rešenec iz jame v Rogu, Tabor, štev. 9–10, 1990

Naslonil se je na rob jame, vsulo se je kamenje, a ven je prišel srečno

Nekako ob treh zjutraj je bil skrajni čas, da nekaj storimo. Rekel sem Karlu, naj še enkrat poskusi. Tudi zdaj ni mogel plezati. Začel sem ga porivati prav do vrha. Naslonil se je na rob jame, vsulo se je kamenje, a ven je prišel srečno. Ko bi takoj skušal storiti isto, bi verjetno uspela a sam sebi nisem zaupal, da imam še toliko moči.

J. J. /Janez Jančar, op. I. Ž./, močan, zdrav in nič ranjen fant ni zmogel. Tedaj se je pririnil majhen fant, se zasukal in začel plezati. Tik pod vrhom mu je zmanjkalo moči. Ko sem to videl, sem se zavihtel za njim in mu pomagal kot prej Karlu. Rešen je bil ...

Pognal sem se od debla in s poslednjimi močmi grabil za trdnim oprijemom

Končno sem se pripravil tudi sam ... Tedaj se je v jamo vsulo kamenje, da me je skoraj odbilo od debla. Spodaj je zastokalo ... Potem je bilo spet vse tiho ... Kamenje je pokončalo nekaj siromakov, ki so spodaj čakali rešitve ...

Še enkrat sem se spustil v globino. To bi bilo zame skoraj usodno. Danilo se je, zato sta ona dva hotela oditi, da ju ne bi opazila straža. Matevž, kateremu sem prej pomagal ven, pa ni hotel iti brez mene.

Ko sem spet priplezal na vrh, je poiskal nekako dva metra dolgo palico, da me povleče ven. Stena je bila oddaljena, a ni bilo druge izbire, kot da sem se pognal od debla in s poslednjimi močmi grabil za trdnim oprijemom ...

To je zgodba moje rešitve iz množičnega groba

Tako sem bil iz najhujšega. Pošle so mi moči in edino Matevževa moč in palica sta me rešili. Polovico sem bil zunaj, polovico me je viselo v jamo. Koliko časa sem tako visel, ne vem, onadva sta me zvlekla od jame in me klicala, naj se zbudim ...

To je zgodba moje rešitve iz množičnega groba. Žalostna je. Še bolj žalostno pa je, ker je takih zgodb tako malo ...

France Kozina, Beg iz Kočevskega roga, Tabor, št. 5–6, Buenos Aires, 1965

France Kozina, Priče, Tabor, 11–12, Buenos Aires, 1986