Množica pogrebcev je 3. julija popoldne od mrliških vežic na Homcu najprej k maši v župnijsko in božjepotno cerkev Marijinega rojstva na homškem osamelcu, nato pa k pokopu v družinski grob na pokopališču pospremila 28. junija po dolgotrajni bolezni umrlega domačina iz bližnjih Nožic, prof. dr. Janeza Marolta.

Janez Marolt pred odhodom na srečanje z Najvišjim. FOTO: Arhiv družine Marolt

Poslovilni obred pri mrliških vežicah in pokop je opravil domači župnijski upravitelj Tadej Ložar, mašo zadušnico pa je ob številnih duhovnikih, tudi Janezovih sošolcih, daroval gvardijan kamniškega frančiškanskega samostana p. Ciril Božič. Rajni je z ženo Vero še posebej rad hodil k maši v samostansko cerkev sv. Jakoba in se udeleževal kulturnih večerov Društva sv. Jakob v Kamniku.

Pogrebne molitve in blagoslov groba in Janezovih posmrtnih ostankov je ob pokopu opravil homški župnik Tadej Ložar. FOTO: Jožef Pavlič

Od svojega očeta se je v pretresljivem govoru pri mrliških vežicah v imenu njegovih najbližjih (žene zdravnice - prof. dr. Vere, sina Tomaža, hčerke Nike, petih vnukov in vnukinj in drugih) po pesmi Beli cvet, ki jo je ob kitari zapel Metod Palčič, najprej poslovila hčerka zdravnica dr. Tina, poročena Bregant.

Od očeta Janeza se je v ganljivem govoru, v katerem je opisala njegovo življenjsko pot, prizadevanja in delo, najprej poslovila hčerka, dr. Tina Bregant. FOTO: Jožef Pavlič

Opisala je očetovo življenjsko pot od rojstva 6. avgusta 1943 v skromni hiški v Nožicah, štiriletnega obiskovanja bližnje osnovne šole »na hribu«, triletnih dijaških let na Nižji gimnaziji v Kamniku, nadaljevanja šolanja ob spodbudi domačega župnika (denarja ni bilo, doma so »tolkli revščino«) na klasični gimnaziji v Pazinu, ker je mama želela, da postane duhovnik (v Pazinu kot že prej v osnovni šoli je pokazal veliko nadarjenost, bil je odličen dijak), služenja vojaškega roka v Štipu v Makedoniji, kjer se je izkazal pri pomoči žrtvam potresa po katastrofalnem potresu 26. julija 1963 v Skopju, celo zbolel, študija teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1968 in bil posvečen v mašnika v ljubljanski stolnici. Kot kaplan je tri leta deloval v Kranju, nato pri Šempetru in Šentjakobu v Ljubljani, obenem pa nadaljeval študij, leta 1971 magistriral iz cerkvene zgodovine. Leta 1972 je papeža zaprosil za laizacijo in dobil potrebni dokument.

Duhovnik France Urbanija je poudaril, kako velik ljubitelj in občudovalec Božjega stvarstva, posebej gora, je bil Janez Marolt. FOTO: Jožef Pavlič

Znašel se je na cesti, brez službe in sredstev za preživljanje. Ob tem je inštruiral, prevajal, fotografiral za časopise, obenem pa študiral zgodovino in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1977 diplomiral iz obeh predmetov. Nekaj časa je poučeval na viški gimnaziji, kjer je ustanovil šolski planinski krožek, z dijaki hodil v hribe, ki so bili vseskozi njegova velika ljubezen in strast.

Leta 1974 je spoznal zdravnico dr. Vero, s katero se je leto zatem poročil. Pozneje so se jima rodili hčerka Tina, sin Tomaž in hčerka Nika. Uteho, »ker ni bil od Partije niti od Cerkve, in se mu ni bilo lahko uveljaviti, je našel v knjigah«.

Najožje sorodnike ob veliki izgubi in bolečini tolažita zavest in hvaležnost za vse, kar je rajni Janez Marolt naredil dobrega zanje. FOTO: Jožef Pavlič

Leta 1980 je opravil bibliotekarski izpit, nekaj let je delal v knjižnici na AGRFT. Leta 1987 je na priporočilo prof. dr. Janka Pleterskega postal najprej asistent, po doktoratu leta 1990 pa docent in pozneje izredni profesor za zgodovino Starega Vzhoda, antičnih Grkov in Rimljanov na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru; na Filozofski fakulteti v Ljubljani je predaval zgodovino Starega Vzhoda, na Medicinski fakulteti v istem mestu pa medicinsko terminologijo. Dne 28. junija letos, malo pred praznovanjem svojega 80. rojstnega dneva, je »stopil pred obličje Najvišjega«.

Del množice pogrebcev, ki je umrlega velikega Slovenca pospremila na Božjo njivo. FOTO: Jožef Pavlič

Od rajnega se je v imenu Kulturnega društva Jože Gostič Homec poslovil njegov predsednik Borut Jenko. Zlasti je omenil, kaj vse je Janez Marolt naredil za domači kraj in ljudi (sodeloval pri izgradnji telefonije) ter društvo (bil je tudi član PGD Homec, ki so ga k poslednjemu slovesu pospremili njegovi člani). Leta 2016 je prevzel uredništvo izjemne knjige Pod homškim hribom. Zaradi opravljenega velikega dela za omenjeno društvo so ga imenovali za častnega člana.

Borut Jenko, predsednik KUD Jože Gostič Homec, je povedal, kako pomembno delo je za to društvo opravil rajni Janez Marolt. FOTO: Jožef Pavlič

Kot profesorja in znanstvenika ga je orisal njegov slušatelj in prevzemnik njegovih predmetov prof. dr. Aleš Maver iz Maribora. Poudaril je, kako velik um je bil profesor Janez, kako veliko je vedel in kako zanimivo je to znanje posredoval svojim študentom.

Prof. dr. Aleš Maver je opisal profesorsko in znanstveno delo, zlasti veliko poznavanje zgodovine starih Grkov in Rimljanov rajnega prof. dr. Janeza Marolta. FOTO: Jožef Pavlič

V imenu prijateljev, ki so se še posebej radi družili z njim, romali in obiskovali pomembne kraje in svetišča po Evropi, se je od rajnega Janeza poslovil upokojeni pediater Janez Vasle iz Domžal.

Janez Vasle iz Domžal se je spomnil skupnih potovanj in romanj z Janezom Maroltom, kjer je pokazal svoje veliko znanje in poznavanje Cerkve, cerkvenih mož in zgodovinskih znamenitosti. FOTO: Jožef Pavlič

Gvardijan p. Ciril Božič je Janezu Maroltu v nagovoru ob koncu maše zadušnice zaželel: »Počivajte v miru v objemu Božje ljubezni!«, njegov sošolec »triglavski župnik« France Urbanija pa se je Bogu zahvalil za »dar Janezovega življenja«, dela in vsega, s čimer je bogatil Slovence.

Rajni Janez Marolt je bil tudi velik ljubitelj lepega petja. V homški cerkvi in ob grobu mu je pel kvartet Grm. FOTO: Jožef Pavlič

V cerkvi in ob grobu so se mu z zares lepo zapeto pesmijo zahvalili člani pevskega kvarteta Grm pod vodstvom Metoda Palčiča ter v mislih, priprošnji Bogu in hvaležnosti mnogi pogrebci, ki jim bo Janez Marolt ostal še dolgo v spominu kot sila prijazen, dober in razgledan človek z velikimi darovi, s katerimi jih je bogatil in jim kazal življenja vredno, obenem pa odgovorno pot.

V zapovedih ljubezni so srečanja, v zapovedih srečanj so slovesi in bolečina. Morda v življenju zorimo zato, da bi mogli seči onstran spoznanj, da bi zmogli v zadnjih mejah in zadnjih resnicah videti obljubo novega dne, da bi verjeli v Življenje, ki je močnejše od smrti. (besede, ki jih je pred smrtjo zapisal Janez Marolt)

Dodatek k poročilu avtorja članka Jožefa Pavliča: Osebni spomini na Janeza Marolta

»Striček Janez« se je poslovil

Z rajnim prof. dr. Janezom Maroltom iz Nožic (župnija Homec), ki je umrl 28. junija, pokopali smo ga 3. julija na homškem pokopališču pod župnijsko in romarsko cerkvijo Marijinega rojstva vrh homškega osamelca, sem se prvič srečal kot dijak Poljanske gimnazije in gojenec Malega semenišča na Trubarjevi 80 v Ljubljani. Mi smo rekli: »pri Šempetru«.

Pri njem sem si najbolj zapomnil njegov šegavi pogled in hudomušni nasmeh ter kako nas je v časih, ko se to ni smelo, navduševal za tedaj prepovedanega, danes pa občudovanega in med največje slovenske poete priznanega pesnika Franceta Balantiča. Še sedaj ga vidim, kako drži v rokah drobno malo knjižico Balantičevih pesmi, nam jih bere. Bili smo še premladi in premalo izobraženi, da bi jih dobro in prav razumeli. Gospa dr. Vera, Janezova žena, mi je dan po pogrebu zaupala, da sta z možem pogosto v Kamniku obiskovala in se pogovarjala s pesnikovimi najožjimi sorodniki.

Moja žena Marta pa se dobro spominja, da je bil Janez leta 1966 ceremonier na novi maši njenega sorodnika Andreja Zarnika, ki je kot duhovnik pozneje deloval v Argentini in Venezueli, kjer je umrl v prometni nesreči. Ve povedati, da je bilo na pogostitvi v Suhadolah zelo živahno in veselo, h čemur je prispeval tudi hudomušni in brihtni ceremonier Janez.

Janez Marolt je že kot šempetrski kaplan kazal veliko nadarjenost in navdušenje za nadaljnje študije, posebej za cerkveno zgodovino in književnost. To so potrjevale številne knjige v njegovi sobi v župnišču, kamor sem se kdaj zatekel k njemu na pogovor in nasvet. Govoril mi je, da namerava doktorirati, kar je pozneje tudi dosegel.

Najbolj od vsega pa sem si zapomnil, da je telesno obračunal z vojakom, ki mu je med služenjem vojaškega roka v Štipu v Makedoniji, kamor so, malo za šalo malo zares, iz Slovenije, kot je v pogrebnem nagovoru omenila njegova hčerka dr. Tina Bregant, pošiljali »lopove in popove«. Janez slednje še ni bil, oblasti pa so vedele, da je bil na gimnaziji v Pazinu, kamor so tedaj pošiljali slovenske fante, ki so nameravali postati duhovniki. Janez je moral pred vojaško sodišče, ki je razsodilo njemu v prid. Lahko si predstavljamo, kako so ga pozneje vsi vojaki in oficirji spoštovali, si nihče več ni upal poslati njegove matere v "p. … m. …"). Vsakodnevni besednjak do življenjskega in svetega nespoštljivih marsikaterih "jugosov".

Janez Marolt je tudi nas malosemeniščnike, poleg prefekta Janeza Riharja in poznejšega prefekta Jožeta Urbanije, ki je tudi zapustil duhovniški poklic (tudi on je kot Janez doktoriral; na pogrebu je bil zelo ganjen ob odhodu v večnost tako dragega in blizu mu prijatelja), navduševal za hojo v gore. Številni smo mu prisluhnili in sledili.

Sam sem se pozneje z Janezom srečeval na Homcu, ko so bile tam prireditve Kulturnega društva Jožeta Gostiča, pri predstavitvi monografije o prvaku zagrebške opere, pri kateri je tudi sodeloval, pri mašah ob pomembnih cerkvenih dogodkih in slovesnostih na Homcu, kamor Komendčani radi romamo, pa tudi v njegovih rojstnih Nožicah, saj je bil njegov sosed moj bratranec Tone Pavlič, predsednik PGD Homec, ki je bil z drugimi gasilci tudi na pogrebu, je tudi študiral teologijo. Vedno, kadar sem ga obiskal, je naletela beseda na soseda Janeza. Oba sva ga občudovala. Tone me je sproti seznanjal, kaj je Janez pomembnega naredil za domačo KS, vas Nožice, napisal, kaj snuje …

Močno pa me je pred leti presenetilo, ko sem Janeza videl, kako si prizadeva ob dveh opornicah priti do cerkve Marijinega rojstva na Homcu. V pogovoru z njim in njegovo ženo zdravnico Vero sem odkril, kako hudo je bolan in kaj vse je že prestal. A vse je prenašal s kančkom ironije: »Imam dve zdravnici, bosta že poskrbeli zame.« Mislil je na ženo Vero in hčerko Tino.

Da trpi, predvsem pa potrpi, smo videli udeleženci kulturnih večerov Društva sv. Jakob Kamnik v frančiškanski dvorani in že prej v samostanu, kamor je rad prihajal, dokler je še mogel z ženo Vero. Kako je dotrpel za srečanje z Bogom, ve le on sam.

Naj mu bo usmiljeni sodnik in dobrotljivi plačnik za vse dobro, kar je naredil v življenju.

Za njim bo ostala praznina, ker ga ne bo več, hkrati pa polnina doseženega in za vedno zapisanega v znanstvenih, publicističnih in drugih delih.

Kako so (smo) ga imeli radi, kako velik prijatelj nam je bil, najbolje izpričujejo besede mladih, ki so ga klicali kar »striček Janez«. Zelo človeško, hkrati pa po božje, kajti striček je lahko nekomu le nekdo, ki ga ima zares rad. Janez je bil v resnici takšen kot duhovnik, profesor, spremljevalec na romarskih in drugih poteh. Kako rad je imel domače, pa so najzgovorneje potrjevale besede hčerke Tine.

Jožef Pavlič