FOTO: Vatican Media

Iz Iraka je zaradi vojne zbežalo na tisoče kristjanov, vrnilo se jih je zelo malo. V domovini so našli veliko uničenje, saj so džihadisti poškodovali ali pa popolnoma uničili njihovo versko dediščino. Kot poroča Radio Vatikan, je danes napočil trenutek za obnovo, za kar pa so potrebni čas, delo in denar. Inventar te dediščine je pripravil fotograf Pascal Maguésyan.

Pascal Maguésyan je v Irak prvič potoval leta 2008, da bi se srečal s tamkajšnjimi krščanskimi skupnostmi. Našel je ljudi, ki so doživeli nasilje raznih terorističnih skupin. Na planoti Ninive so ga sprejeli ljudje, ki so zaradi pritiskov in preganjanja zbežali iz Bagdada in Mosula. Zgodbe, ki jih je slišal, in podobe, ki jih je videl, je Pascal zbral v spletni fotografski galeriji in ji dal naslov Mezopotamija. V njej na čudovit način predstavlja krščansko dediščino, danes uničeno ali poškodovano na vsakem kraju, ki jo je dosegla teroristična skupina Islamska država.

»Ko si je Isis leta 2014 priboril planoto Ninive in Mosul, sem takoj razumel, kaj se dogaja,« pripoveduje Pascal. »Razumel se, da se Isis ni izživljal samo nad civilnim prebivalstvom – kristjani, jazidi in drugimi –, ampak nad človeškimi skupnostmi in njihovo kulturno dediščino, s strateškim ciljem, da izruva celotno civilizacijo.«

Odločil se je, da ustanovi Združenje Dediščina Mezopotamije, ki bi popisala vso krščansko in jazidsko dediščino.

Petnajst let potovanj v Mezopotamijo

Pascal Maguésyan je Irak prepotoval po dolgem in počez, fotografiral uničene spomenike, se povezoval z različnimi združenji in skladi ter delil svoje izkušnje in širil spoznanje, da je bogato dediščino Mezopotamije treba ohraniti in oživeti. Brez tega je težko pričakovati, da se bodo krščanske skupnosti vračale.

Na tem območju namreč ni ostala niti ena verska stavba, ki je ne bi doletel uničevalni bes Isisa. Kot pravi Pascal, je šlo za »sistematično politiko«, pri čemer izpostavlja, da so bili v Mosulu nekatere verske zgradbe, cerkve in samostani, predvsem v starem delu mesta, porušeni ali poškodovani med bombardiranjem mednarodnih vojaških operacij, s katerimi je mednarodna skupnost želela poraziti džihadiste in osvoboditi mesto.

Počasna obnova

V Iraku danes pišejo novo stran zgodovine in mnoge skupnosti v državi so prepričane, da je sobivanje mogoče. Približno tretjina razseljenih kristjanov s planote Ninive se je vrnila in se znova naselila v svoji prvotni skupnosti. Druga tretjina še vedno živi v Kurdistanu, tretjina pa jih je zapustila Irak, nekateri za zmeraj: odšli so živet v druge države Arabskega zaliva, v Evropo ali pa v Združene države Amerike. V Mosulu so razmere nekoliko drugačne: v mesto se je vrnilo le okoli petdeset družin, predvsem v vzhodni del, ne pa tudi v staro mestno jedro. »Še zelo daleč smo od cilja,« pravi Pascal. »Nekoč, pred padcem režima Sadama Huseina, pred Al Kaido, pred Isisom, je v Mosulu živelo več deset tisoč kristjanov.«

Pri spodbujanju kristjanov, naj se vrnejo v svoje domače kraje, je temeljnega pomena verska dediščina. Cerkev ali samostan je za te skupnosti prvovrsten kraj srečanja. Zato jih je nujno treba obnoviti ali znova zgraditi, če želimo, da bodo krščanske skupnosti spet pognale svoje korenine, se utrdile in se znova povezale s svojimi vasmi in svojo zemljo.

Varnost v Mosulu še ni zagotovljena

Na planoti Ninive je veliko kristjanov, ki sami financirajo obnovo svojih krajev češčenja. Veliko pomoči je prišlo tudi s strani tujih darovalcev, nevladnih organizacij in nekaterih združenj. Zahvaljujoč temu skupnemu prizadevanju in delu območnih skupnosti, ki so si zavihale rokave, se danes od 80 do 90 odstotkov krščanske in jihadistične verske dediščine obnavlja.

Razmere v Mosulu pa so tudi na tem področju drugačne: v starem mestnem delu, kjer je največ krščanske dediščine, varnost še vedno ni zagotovljena. Velike težave so tudi na upravni, narodnostni in politični ravni, ki upočasnijo vsak načrt za obnovo. Zaradi tega danes obnavljajo le 10 odstotkov zgradb. V sirsko-katoliški cerkvi Mar Toma so doslej obnovili tri oltarje, glavnega in dva stranska. V celoti je bila na novo zgrajena cerkev Al Bichara, vključno s prezbiterijem in dijaškim domom. Slovesno odprtje so priredili decembra lani. Dela so bila zaključena zahvaljujoč delovni vnemi tamkajšnje sirsko-katoliške skupnosti, ki se je vrnila, ter finančni podpori različnih skladov in združenj. Poleg teh dveh zglednih primerov pa v Mosulu ostaja kakšnih deset cerkva, ki čakajo na birokratske premike, da bi se obnova lahko začela.

Podpora mladih muslimanov

Za vrnitev kristjanov v Mosul so se zavzeli tudi mladi muslimani. »Mesto ni isto brez vas, vrnite se!« pravi Mohamed družinam, ki so pred skrajniškim nasiljem zbežale iz mesta. Mohamed Essam je skupaj z drugimi mladimi muslimani ustanovil prostovoljno združenje, ki se zavzema za pomoč pri obnovi zgodovinskih zgradb v Mosulu. Ko se je z njim srečal časnikar agencije AsiaNews, je odstranjeval razvaline sirsko-katoliške cerkve sv. Tomaža (Mar Toma), ki je bila uničena in zaplenjena leta 2014, ko so mesto napadli džihadisti. Enaka usoda je doletela tudi mošeje. Pascal Maguésyan ta paradoks takole pojasnjuje: »Isis je totalitarna organizacija in nič ne vzdrži pred njeno vizijo skrajnega islama; nič ne sme ostati, naj gre za dediščino jazidov, kristjanov, judov in celo muslimanov, kajti tudi v njih ostaja perzijski, mongolski, jalilski ali kakšen drug vpliv. Vsi ti kulturni tokovi nimajo pravice obstajati v totalitarni viziji Isisa.«

Mohamed ni pozabil grozodejstev, ki so jih storili vojaki samooklicanega kalifata. »Želimo spremeniti pojmovanje, ki ga imajo prebivalci tega območja in po svetu o mestu Mosul. Želimo, da so kristjani del te dežele, saj so del krajevne zgodovine, bogate in dragocene zgodovine,« pravi Mohamed, soustanovitelj združenja Roke Mosula.

Zvestoba preteklosti

Pascal Maguésyan je med svojimi potovanji lahko opazil spremembo v odnosu Iračanov do njihove kulturne in verske dediščine. Če so v preteklosti stare zgradbe s posebnimi arhitekturnimi potezami brez pomislekov popravili z navadnim cementom, sedaj razumejo zgodovinsko, arhitekturno in kulturno vrednost svoje dediščine. In od tukaj izvira pomemben premislek o obnovi, ki bo zvesta preteklosti oziroma čim bolj zvesta starodavni strukturi zgradb.