Foto: Vatican Media

Ustanovitelj Skupnosti sv. Egidija, prof. Andrea Riccardi, je kritičen do dejstva, da tudi Cerkev izvaja preventivne ukrepe proti širjenju virusa korona, poročata avstrijski Kathpress in spletni portal Vatican News. V komentarju za torinski časnik La Stampa je Riccardi zapisal: »Zaprtje tolikih cerkva v severni Italiji, odpoved obhajanja svetih maš, pogrebi v najožjem družinskem krogu in podobni ukrepi me navdajajo z grenkobo. Nisem izvedenec za epidemije, toda ali smo res tako ogroženi, da se moramo odpovedati občestvenemu življenju v veri? Previdnost je seveda koristna, toda morda smo se pustili ujeti tudi velikemu protagonistu časa – 'strahu'.«

Zgodovinar in nekdanji minister v italijanski vladi pri tem navede raziskave ameriškega sociologa Rodneya Starka o ravnanju prvih kristjanov ob epidemijah: to ravnanje je bilo po Starkovem mnenju odločilnega pomena za vzpon krščanstva v prvih stoletjih. Kristjani niso pobegnili iz mest in pred drugimi kakor pogani, temveč so se še bolj – spodbujeni z vero – obiskovali in podpirali, skupaj molili in zakopavali mrtve. Zaradi te zavestne podpore ter zaradi občestvene in socialne povezanosti je bila njihova stopnja preživetja višja kot med nekrščenimi. »Časi se spreminjajo,« ugotavlja ustanovitelj Skupnosti sv. Egidija: »Toda zdi se, da zadnji ukrepi v zvezi z virusom korona banalizirajo cerkveni prostor in pri tem razkrivajo miselnost oblastnikov.«

Kakšno nevarnost bi lahko predstavljale delavniške maše, ki se jih udeležuje le peščica ljudi?

V komentarju, ki se nanaša na razmere v severni Italiji, Riccardi spominja, da so trgovine, veleblagovnice in kavarne še vedno odprte ter da tudi javnih prevoznih sredstev niso začasno ukinili. In prav je tako. S svetišči pa ravnajo podobno kot z gledališči in kinematografi, ki morajo biti zaprti. Cerkve bi sicer lahko ostale odprte, toda brez občestvene molitve. Vprašati se moramo, kakšno nevarnost bi lahko predstavljale delavniške maše, ki se jih udeležuje le peščica ljudi, »manj kot je potnikov na enem avtobusu ali kupcev v veleblagovnici«. Le v pokrajini Emilija-Romanja še vedno javno obhajajo delavniške maše.

Riccardi razmere označuje kot »močno znamenje strahu«, pa tudi enačenje Cerkve na raven civilnih ustanov. Svetišča niso zgolj »tveganja polni kraji zbiranja«, temveč predvsem duhovni kraji: »Kot vir upanja in tolažbe v težkih časih nas spominjajo, da sami sebe ne moremo odrešiti.« Ustanovitelj Skupnosti sv. Egidija spominja še na sv. Karla Boromejskega, ki je kot milanski nadškof med veliko epidemijo kuge v lombardijski prestolnici v letih 1576/77 obiskoval bolne, molil z vernim ljudstvom in bos vodil spokorno procesijo. Skupna molitev v cerkvi brez dvoma ljudi navdaja z upanjem in spodbuja solidarnost, meni Riccardi. Splošna izkušnja je, kako močna duhovna spodbuda pomaga, da se uspešno ubranimo bolezni.