Med petimi nominiranci za izvirno slovensko slikanico je bila tudi knjiga
Ravno prav velik, ki jo je izdala založba Družina

Mednarodni dan mladinske in otroške knjige, ki ga od leta 1967 praznujemo 2. aprila, na rojstni dan znanega pravljičarja Hansa C. Andersena, smo na slovenskem knjižnem trgu dobili že četrto »izvirno slovensko slikanico«.

Enaindvajset založb je na natečaj Združenja založnikov Slovenije poslalo 46 slikanic, strokovna žirija je izbrala pet nominirancev. Med njimi je bila tudi slikanica založbe Družina z naslovom Ravno prav velik avtorice Nataše Konc Lorenzzuti in ilustratorke Anje Zavadlav. V ožji izbor so prišle še slikanica založbe Didakta Kako sta Bibi in Gusti porahljala papir in tri slikanice, ki so izšle pri založbi Mladinska knjiga: Pepelka, Zverinice in Sto ugank. Slednja – avtorice Anje Štefan in ilustratorke Jelke Reichman – je na mednarodni dan otroške knjige na prireditvi v Celju dobila naziv Izvirna slovenska slikanica 2007. »V očitnem ospredju stotih ugank so najbolj osnovni in relativno nezapleteni skriti pojmi sveta najmlajših: odgovore domala vseh stotih ugank lahko zajamemo z izrazi hrana, živali in predmeti,« je o avtorici Štefanovi zapisala žirija v sestavi Alenka Zor Simoniti, Judita Krivec in Jakob Kenda. O nagrajeni ilustratorki pa: »Jelka Reichman ostaja radovedna in kot njeni otroci, široko odprtih oči in srca, občutljiva tudi za tisto, kar ostaja skrito bežnemu pogledu.« Vseh pet nominirank oziroma njihovih založb je prejelo tudi nalepke z znakom IZVIRNA SLOVENSKA SLIKANICA 2007, ki bodo krasile slikanice.

Dobra slikanica čudežno odstira svet pisane besede in nas na duhovit in zabaven način seznanja z brezmejnimi možnostmi likovnega izražanja, pravijo založniki. Kot nevsiljiva spremljevalka je z nami od zgodnjega otroštva do pozne starosti. Slikanica že dolgo ni več zgolj vzgojna knjiga v slikah, postala je otrokovo prvo okno v svet, spleteno iz niza vrhunskih ilustracij in pisane besede.




Ravno prav velik
O slikanici Ravno prav velik je žirija zapisala, da v pripovedi Konc Lorenzuttijeve izstopa troje. Najprej igrive domislice, kakršna je definicija vrtca, kot jo domislita glavni junak in njegova mama. Nato materinsko topel in umirjen odnos avtorice do celotne pripovedne tvarine, in nazadnje, v kontekstu družine glavnega junaka, skrita vzgojnost, ki je nekoliko presenetljivo namenjena sekundarni publiki slikanice: predvsem odraslim torej, ki berejo slikanico skupaj z otroki, daje zgled potrepežljivosti in strpnosti ob specifičnih težavah najmlajših. Ilustracije Ane Zavadlav se po mnenju žirije navezujejo na likovni jezik, ki se v svojih poenostavljenih in otroško risbo posnemajočih formah mladim bralcem približuje tudi po estetski plati. Očarljivost nejnega nagovora je v preprostosti, barvitosti in nadrobnosti v pripovedovanju, kjer ni prostora za klišeje, ki se v tovrstno sodobno ilustracijo sicer radi prikradejo.


K. H.