Zadnja slika g. Toneta Žerdina pri maševanju v cerkvi Sv. Rešnjega Telesa v Mariboru, decembra 2020. FOTO: Arhiv župnije Svetega Rešnjega Telesa.


Križev pot je nastal v hvaležen spomin spoštovanemu gospodu Antonu Žerdinu, biseromašniku, častnemu dekanu in župniku v pokoju, ki je več kot petdeset let maševal pri oltarju v cerkvi Svetega Rešnjega Telesa v Mariboru. Svojo duhovniško daritev je sklenil 17. januarja 2021, na god svetega Antona Puščavnika, v 91. letu starosti.

Naslovi križevih postaj in sklepni verzi so iz pesmi Križev pot, ki jo je uglasbil P. H. Sattner.


FOTO: Tatjana Splichal.

Prva postaja: Pred sodni stol zdaj gre, nedolžen v smrt izdan

Pilat se po daljšem pregovarjanju v sodni dvorani ukloni tem, ki za Jezusa terjajo najhujšo kazen in ga slednjič obsodi na smrt. Četudi ga je njegova žena poprej posvarila, naj nima ničesar s tem pravičnim Človekom, je Pilat ni poslušal.

Če bi te strahotne trenutke prestavili v današnji čas, bi neme priče te obsodbe bili tudi katoliški duhovniki. Do konca bi upali na pravično razsodbo, saj je vendar na dláni, da je njihov Gospod nedolžen. Toda ne, zgroženi bodo morali tudi oni gledati, kako si Pilat zaman skuša z dlaní sprati pravkar storjeno krivično dejanje.

Križev pot, ki ga je njihov Gospod zrl že v kelihu, na vrtu Getsemani, se je pričel v tistem hipu, ko je Pilat v moči svoje oblasti rekel: »Zgodi se!« In iz te čaše sedaj pijejo tudi oni, Božji služabniki.

Druga postaja: Glej, križ mu nalože na ranjene ramé

Vsakdo nosi svoj križ in na njem toliko, kolikor lahko nosi. A le On, Božji Sin, lahko nosi vse grehe tega sveta. Na njegovem križevem potu ga spremljajo ti, ki jih je sam poklical, naj hodijo za njim.

Njegovi duhovniki, ki si sleherni dan na ramena zavihtijo križe svojih župnij. Že nekaj časa so dokaj obteženi s številnimi tegobami.

Toda zaradi Gospodovega trpljenja jih dan za dnem voljno prenašajo, saj vedo, da ne morejo drugače. Tudi Jezus ni mogel drugače, kakor da je s križem na ramenih zavil proti Golgoti.

Tretja postaja: Opešal je v močeh, podre ga križ, naš greh

Jezus se je na križevem potu povsem približal sleherniku najmanjšemu izmed njegovih bratov, ki večkrat omaga pod težo življenja.

Tudi Jezus, čeprav resnični Božji Sin, je padel pod težo bremena. Vendar je znova vstal, ker je moral naprej, proti Golgoti. Golgota je cilj njegove daritvene potí, ki drži navkreber.

Tudi njegovi duhovniki vedo, da morajo ljubíti svoj križ. Zavoljo ljudi, ki jim jih je dal v varstvo njihov Gospod. »Pásite moje ovce! Pásite moja jagnjeta!« jim je velel. Ko gledajo svojega Gospoda nositi njihov križ, sami lažje izvršujejo njegovo naročilo.

Četrta postaja: O žalostni spomin, ko Mater sreča Sin

Morda je bilo srečanje trpečega Sina s svojo Materjo najhujša bolečina njune trnove potí. Mati, ki trpi vpričo Sinovega trpljenja in Sin, ki trpi, ko jo vidi trpeti zaradi njega. Ne on in ne ona ne moreta drug drugemu odvzeti niti trohice srčnih in telesnih bolečin. Toda njune oči so polne vzajemnega sočutja. To jima daje moč, da vztrajata na tej poti.

Tudi duhovnike na njihovih poteh v duhu spremljajo matere in Božja Mati. Skrbi jih, ker vedo, da so v pomanjkanju in trpijo, ko jih vidijo trpeti.

In molijo, veliko molijo, ter jih priporočajo dobremu Bogu, naj jih podpira pri izvrševanju njihovega poslanstva.

Peta postaja: O, Simon, sprejmi križ, Gospoda usmili se!

Priganjači vidijo, da Jezusu pohajajo telesne moči. Do Golgote je še daleč, zato ukažejo Simonu iz Cirene, naj kos potí prehodi z Jezusovim križem na ramenih. Cirenec storí, kakor mu je bilo naročeno.

Četudi je zgolj izpolnjeval ukaze, se mu je trpeči Jezus zasmilil v dno duše. Vzljubil ga je in dejanje, ki ga je začel zgolj pod prisilo, je postalo dobro delo. Ker ga je storil iz ljubezni, ga je njegov angel varuh za vse veke zapisal v Božjo knjigo.

Koliko takšnih Cirencev je po župnijah? Gotovo jih je nemalo, a tudi ne veliko, ki velikodušno pomagajo svojim duhovnikom. To ne počno zaradi plačila, marveč iz ljubezni do trpečega Gospoda. In Gospod jih bo nekega dne bogato poplačal.

Šesta postaja: S prtom Veronika obriše Jezusa

Drobna žena, morda celo vdova, uboga tako v Jezusovih kot današnjih časih, se je drznila prebiti skozi nahujskano množico in se zmuzniti mimo stražarjev. Pokleknila je pred sklonjenega Gospoda, ki bo zdaj zdaj vnovič padel in mu z navlaženim, na statvah tkanim platnom, otrnila okrvavljeno lice.

Piti mu ne sme dati, ker bi ga razjarjeni vojaki pobili na tla. Izkoristila je zgolj trenutek njihove nepazljivosti, da je lahko za hip izkazala usmiljenje svojemu Gospodu. Ta ji je na blágu iz hvaležnosti pustil odtis svojega svetega Obličja.

Tako je Gospod tudi svojim duhovnikom v njihovih srcih pustil odtis lastne Podobe, saj so mu na poseben način blizu, ga tolažijo in krepčajo v njegovem trpljenju.

Sedma postaja: Slabosti ves prevzet, Zveličar pade spet

Takoj, ko je Veronika izginila izpred njegovih oči, je Gospod vnovič padel pod križem. Ta postaja vse težji in težji. Kako bo vstal, se sprašuje. Potem se spomni na nas, svoje otroke, ki brez Njega sámi ne moremo vstati. In znova, v velikih mukah, vstane, poljubi svoj križ in se zazre na vrh gore, kjer ga čaka njegov Oče.

Ker je vstal On, zmoremo vstati tudi mi. In duhovniki nam bodo pri tem pomagali. Če se spovemo in pokesamo svojih grehov, nam jih bo Gospod preko odveze duhovnikov odpustil.

»Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni, komur zadržite, so jim zadržani!« jim je namreč naročil. Zatorej, ne omahujmo in vstanimo tudi mi, vzemimo znova naš križ na ramena in se odpravimo na pot.

Osma postaja: Usmiljene žené, ne jokajte za mé!

Jezus, četudi popljuvan, bičan in zasramovan, zmore tolažiti jeruzalemske žene, ki objokujejo Njega, svojega trpečega Gospoda. »Ne jočite nad menoj!« jim pravi in jih opozori, naj jočejo, ker je več odprtih grobov kakor zibelk, saj je novo življenje, ki je Božji dar, premalo ljubljeno.

Jočejo naj, ker v božjih hramih vse bolj odmeva, kajti tega, ki stopi pred nebeška vrata, v cerkveni klopi ne bo nihče nadomestil. Jočejo naj, ker so njegovi duhovniki vse starejši in za novomašnike móli vse manj ljudi.

Ne očita, marveč prigovarja, naj bolj ljubimo, več molimo in več prosimo svojega Očeta: »Prósite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.«

Deveta postaja: Zveličar omedli, pod križem spet leži

Pot na Golgoto postaja vse bolj strma. Vsak korak, ki ga naredi Gospod, obložen z grehi tega sveta, postaja nepredstavljivo težak. Pogled se mu meglí, spotakne se na kamniti póti in pade še tretjič.

Vojaki mu nočejo pomagati, Simon je že zdavnaj odšel, maloštevilne žene in učenec, ki ga je Gospod ljubil, mu ne smejo priskočiti na pomoč. Vendar dobro ve, da ga v molitvah podpirajo pri njegovem trpljenju in to ga tolaži. S skrajnimi močmi znova vstane in se zazre proti vrhu Golgote.

Zavoljo takšnih zvestih spremljevalcev lahko tudi duhovniki lažje nosijo naša bremena. Ne moremo sicer nositi njihovega križa, jih pa lahko pri tem vsestransko podpiramo. Gospod, naj se nikoli ne naveličamo zanje molíti!

Deseta postaja: Ko pride na goró, obleko mu vzemó

Dospel je na konec svoje trnove potí. Izpila mu je vse telesne močí. Vendar je za naše odrešenje daroval še premalo. Pustil je, da mu vzamejo tudi dostojanstvo. Brez obleke je bilo njegovo ubogo izmučeno telo na milost in nemilost prepuščeno posmehu množice, udarcem biričev, ter izpostavljeno sončni pripeki in pticam roparicam.

In izpolnilo se je pismo, ki pravi: »Razdelili so si njegova oblačila in za njegovo suknjo žrebali.« Kolikokrat tudi naši duhovniki razdajajo svoje moči za naš dušni blagor, pa jim tega ne znamo v zadostni meri s hvaležnostjo vračati.

»Lahko bi storili še to in ono!« govorimo, ne da bi pomislili, da velikokrat izgorevajo kakor blagoslovljene sveče na oltarju.

Enajsta postaja: Na križ ga polože, razpró roké, nogé

Na surov, neobdelan grčast les so položili našega Gospoda, razprli njegove svete roké in jih pribili na križ. Križ, ki je bil namenjen le hudodelcem in razbojnikom, je postal sramotilni steber Božjega Sina. Pogled njegovih ugašajočih oči bega po nebu in išče svojega Očeta. Ne najde ga.

Nato se zazre k tlom, kjer pod križem stoje maloštevilni, ki jih je ljubil: njegova mati Marija, apostol Janez ter Marija Magdalena. Veliko tvegajo, ker stojijo ob križu v tej strašni uri. Toda njihova ljubezen je močnejša od strahu, zato vztrajajo do konca. Kakor on, njihov Gospod.

Koliko duhovnikov po svetu vztraja s svojimi verniki v nemogočih razmerah, v stalni pretnji pred zalezovalci! Molimo zanje, da bodo vztrajali vsemu navkljub.

Dvanajsta postaja: Za nas umira Bog, žalujte vse stvari

Svetloba v očeh Križanega in nebesna svetloba ugaša. Jezus ne vidi več svojih dragih, ki ihtijo pod križem. Sam je, zapuščen od Boga, ki ga kliče: »Elí, Elí, lemá sabahtáni!« To je: »Moj Bog, Moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Na koncu Jezus spet zakliče z močnim glasom in izdihne. In glej, zagrinjalo v templju se pretrga na dvoje, od vrha do tal. Zemlja se strese in skale se razpočijo. Stotnik, ki je vse to opazuje, pa poreče: »Resnično, ta je bil Božji Sin!«

Kolikokrat so tudi naši duhovniki sami v svojem trpljenju. Iščejo nas, da bi jim priskočili na pomoč, a nas ni od nikoder. Velikokrat nas morajo drugi – kakor stotnik, opomniti, da naši duhovniki odsevajo Obličje Najvišjega našega Gospoda, in da se zato spodobi in je pravično, da jim stojimo ob strani. Tako v dobrem, kot v hudem.

Trinajsta postaja: O Mati žalostna, ki ljubiš Jezusa, objemaš zadnjikrat Sinú zdaj mrtvega!

Spolnilo se je, kar je Mariji v templju napovedal starček Simeon. Toda šele ko je poslednjič vzela svojega Sina v naročje, je spoznala, kako bridek je meč teh silnih bolečin. Njegova daritev na križu je dopolnjena, luč njegovega življenja použita, čaša njegovega trpljenja napolnjena.

Iz te grenke čaše sedaj pije njegova Mati in naša Mati, iz te čaše pijejo tudi naši duhovniki.

»Daritev bodi ti življenje célo,« je kakor žar ptica zapel naš Goriški slavček, ki je sam izkusil, da »oltar nebeški je – srcá oltar, Ljubezen svéta v njem – nebeški žar, Gospodu žrtev – vsako dobro delo.«

Štirinajsta postaja: Bridkó objokovan je Jezus v grob dajan

Naš Gospod je bil ubog za časa zemeljskega življenja in tudi v smrti. Sam je nekoč nekemu pismouku, ki je želel postati njegov učenec, dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Tudi sedaj, ko je mrtev ne.

Toda njegov nebeški Oče je zanj zmeraj skrbel. Ko je bival na zemlji, mu je pošiljal dobre ljudi, ki so skrbeli za njegov telesni blagor. Ko je umrl, je poslal pravičnega moža, Jožefa iz Arimateje, da mu odstopi svoj, v živo skalo vklesan grob.

Ali smo tudi mi naše duhovnike, ki večkrat nimajo »kam položiti svoje glave«, pripravljeni spremljati od začetka do konca? Skrbeti za njihov telesni in duhovni blagor in za to, da bo njihova zadnja ura res srečna? Bódimo jim vedno zvesti spremljevalci na njihovi daritveni póti.

O Jezus, hvali naj Ves svet te vekomaj, po svojem križu nam podeli sveti raj!


Preberite še:
- »Trpljenje je znamenje, da te Bog ljubi«
- Križev pot po jeruzalemskih ulicah
- »Gospod, kar zdrznem se, ko slišim, naj tudi jaz nadaljujem tvoje delo«