Potem ko je na družbenem omrežju Facebook odtipkala svoje zadnje sporočilo, je Brittany Maynard na svojem domu v ameriškem Oregonu, obkrožena z družinskimi člani, v soboto, 1. novembra letos, končala svoje življenje.

»Zbogom, svet. Širite dobro energijo. Delite naprej!«



29-letna Maynardova je bila več tednov jabolko spora zaradi spornih predpisov o »dostojanstveni smrti«, ki neozdravljivo bolnim ljudem dopuščajo zahtevo po predpisani smrtonosni dozi zdravil pri svojem zdravniku. Samomor z zdravniško pomočjo je doslej dovoljen v petih zveznih ameriških državah.

Smrt Maynardove je bila za marsikoga nepričakovana, saj je še dva dni pred tem objavila video posnetek, v katerem je izrazila dvom o svoji odločitvi, da svoje življenje, ki ga je zaznamoval neozdravljiv možhganski tumor, konča 1. novembra. Kot je pojasnila na posnetku, je še vedno uživala v družbi družine in prijateljev in ni bila prepričana, če je že napočil »pravi čas« za smrt. Sporočilo o njeni smrti je bilo objavljeno 2. novembra, na dan, ko v katoliški Cerkvi prav posebej molimo za vse verne rajne. Brittany Maynard je samomor storila 1. novembra, kot je napovedala.

Mnogi kristjani v Ameriki pa namesto razprav in graje ob njenem samomoru pozivajo, naj bo to čas za molitev in ljubezen. Janet Morana, izvršna direktorica organizacije za življenje Duhovniki za življenje, je dejala, da je v ponedeljek zjutraj, potem ko je prišla na delovno mesto, najprej zmolila za dušo pokojne Brittany. »Molite za Brittany, za pokoj njene duše. Zdaj je že v Božjih rokah«, je Moranova dejala v pogovoru za ameriško katoliško agencijo CNA. »V kakšnem stanju je bila njena duša v trenutku smrti, ve le Bog, mi pa vseeno lahko molimo zanjo, da bi nekega dne srečala Gospoda.«

Medtem ko katoliška Cerkev uči, da je samomor velik greh, pa obenem pridiga o globokem zaupanju v Božje usmiljenje in priznava, da je le Bog tisti, ki lahko sodi o tem, kam bo odšla duša v večnosti. V mesecu novembru smo katoličani še posebej poklicani k molitvi in žrtvam za duše v vicah, ki čakajo na nebesa. »Vse je mogoče«, pojasnjuje Morana. »Ne postavljajte omejitev na to, kaj vse lahko stori Bog.«



Kara Tippets, mlada žena in mati, ki se prav tako sooča z neozdravljivim rakavim obolenjem, je Brittany napisala javno pismo, ko je prvič slišala o njenih načrtih za samomor. V pismu je Brittay goreče prosila, naj razmisli o osebi Jezusa Kristusa, in kaj ji lahko v luči njenega trpljenja sporoči evangelij. Po Maynardovi smrti je Tippetsova zapisala, kako se spopada z žalostjo in razumevanjem raztreščenosti v svetu. »Skušamo se spraviti, razumeti, v mislih popraviti vse, kar je razbito, pa preprosto ne moremo«, razmišlja Tippetsova. V svojih duševnih bojih se pogosto ozre k Jezusu in prebira priliko o usmiljenem Samarijanu v Lukovem evangeliju (10, 29-36).

V priliki Samarijan poskrbi za oropanega in pretepenega moža, potem ko sta mimo njega mirno šla duhovnik in levit, ne da bi mu pomagala. Kristus svojim učencem pravi: Pojdite in delajte prav tako. »Torej, naj bi se odzvali na to bolečino, na to trpljenje, to raztreščenost? No, Jezus je povsem jasen. Dal nam je zgled«, piše Tippetsova. »Ni nam naročil, naj vodimo razgrete razprave o etičnih vprašanjih. Jezus nam ni rekel, naj drug z drugim govorimo neprijazno. Preprosto nas spodbuja, naj vstanemo in zacelimo rane strtih, naj ljubimo obupane, naj živimo Njegovo veliko ljubezen v ranjenem svetu okoli nas.«

»Nimam pravih besed za Brittany«, nadaljuje Tippetsova. »Ko se prebijam iz dneva v dan, preprosto molim. Zlagam oblačila, jočem in molim za njeno mamo. Igram se s svojo malo hčerko, moje misli pa odtavajo k strtemu srcu Brittanyjinega moža.«

Na blogu Aggie Catholics za katoliške študente na teksaški univerzi A&M so objavili pet naukov, ki naj bi se jih študentje naučili ob smrti Brittany Maynard, prvi pa študente poziva k molitvi. »To ni čas za obsojanje, ampak čas za molitev. Molitev za dušo Brittany Maynard, za njeno družino in prijatelje je delo usmiljenja. Obsojati jo pa ni«, pišejo na blogu. »Nekateri katoličani (in drugi kristjani) morda menijo, da morajo dejavno nasprotovati tistim, ki podpirajo samomor (in prav imajo), toda zdajle ni pravi čas za to. Brittany je lastno življenje končala minuli konec tedna, ne lansko leto. Zato so rane njene smrti med njenimi najdražjimi še izredno sveže.«

Ob vsej molitvi in ljubeči naklonjenosti ob smrti Maynardove pa Moranova ugotavlja, da so številni katoličani povsem zmedeni, saj naj bi odločitev Maynardove po mnenju nekaterih služila kot poziv za boljše osveščanje ljudi na župnijski ravni glede vprašanja evtanazije. »Slišala sem mnoge komentarje s strani katoličanov, češ, to je bila res najboljša rešitev, saj bi v vsakem primeru umrla«, pojasnjuje Moranova. »Meni se zdi, da bi morali škofje to zaznati kot rdečo zastavo in svojim duhovnikom naročiti, naj tej temi posvetijo svoje pridige.«

Nadškofija Portland v ameriški zvezni državi Oregon je nekaj dni pred smrtjo Maynardove objavila izjavo za javnost, v kateri je predstavila cerkveni nauk v zvezi z evtanazijo, obenem pa ponudila nekaj spodbudnih besed. »Solidarni smo z vsemi trpečimi in umirajočimi, in z vsemi, ki si prizadevajo najti smisel življenja«, so zapisali na škofiji. »Ne izgubite upanja! Z vami smo. Kot prijatelji, družine in sosedje obljubljamo, da vam bomo stali ob strani z ljubeznijo in s sočutjem, do trenutka, ko vas bo Bog poklical k sebi. In skupaj z vami se veselimo dne, ko bo Bog obrisal vse solze z naših oči in ne bo več smrti, ne žalovanja, ne vpitja in ne bolečine« (Raz 21, 4).

Vir: CNA
Foto: CNA / splet