24. marca 1944 so nacisti najprej ubili judovski družini, ki so ju kljub prepovedi in velikemu tveganju Ulmovi skrivali na podstrešju svoje domačije. Nato so ustrelili še celo družino Ulma – očeta, visoko nosečo mamo in njunih sedem otrok: osemletno Stanisławo, šestletno Barbaro, petletnega Władysława, štiriletnega Franciszka, triletnega Antonia, enoinpolletno Mario in še nerojeno dete.

Ob skorajšnji beatifikaciji družine so svoje misli zapisali mnogi znani Poljaki, med njimi predsednik republike Andrzej Duda, minister za kulturo in narodno dediščino Piotr Gliński, nadškof Stanisław Gądecki in publicist Jan Rokita. V svojih zapisih poudarjajo trpljenje poljskega naroda in na Poljskem živečih Judov med drugo svetovno vojno ter opozarjajo na pomen ohranjanja spomina na to tragično obdobje poljske zgodovine. Kako pa gledajo na beatifikacijo družine Ulma?

Andrzej Duda: »Zgodba o mučeništvu zakoncev Ulma bi morala biti znana po vsem svetu«

»Močno obrabljeno, porumenelo Sveto pismo, odprto pri priliki o usmiljenem Samarijanu, z rdeče označenim naslovom in na roko napisanim 'JA!' ob strani – to je eksponat, ki mi pride na misel vsakič, ko pomislim na Muzej družine Ulma o Poljakih, ki so med drugo svetovno vojno reševali Jude, v vasi Markowa na jugu Poljske,« začne poljski predsednik Andrzej Duda.

»Ta izvod Svetega pisma je bil last Józefa in Wiktorie Ulma. Bila sta poljska kmeta, ki sta dala zatočišče osmim sodržavljanom judovskega rodu: Gołdi Grünfeld, Lei Didner s hčerkico in Saulu Goldmanu s štirimi sinovi. Tik pred zoro 24. marca 1944 so na kmetijo v kraju Markowa vdrli nemški žandarji ter ustrelili skrivajoče se Jude in njihove zaščitnike.«

Močno obrabljeno, porumenelo Sveto pismo, odprto pri priliki o usmiljenem Samarijanu, z rdeče označenim naslovom in na roko napisanim 'JA!' ob strani.

Spomni, da so nemška nacistična okupacija, holokavst in množični zločini nad Poljaki zelo pomembni in še vedno boleči deli zgodovine njegove domovine. »Mnogi moji rojaki so delili usodo družine Ulma. Vsako leto 24. marca praznujemo državni praznik, državni dan spomina na Poljake, ki so reševali Jude med nemško okupacijo,« izpostavi.

Poljski predsednik Andrzej Duda. FOTO: INM

Spominja, da je pred izbruhom druge svetovne vojne na Poljskem živela ena največjih judovskih skupnosti na svetu, in opozarja, da so nemški nacisti prav zaradi poljske naklonjenosti judovski skupnosti na Poljskem ustvarjali uničevalna taborišča za Jude. Ker je bil odpor proti tem zločinskim dejanjem pričakovan, so grozili s smrtjo vsakomur, ki bi le poskušal pomagati Judu. »Toda kljub tem strogim sankcijam je na tisoče poljskih Judov našlo pomoč, ki jim je rešila življenje. Pogumni ljudje so jim pomagali pobegniti iz geta ter jim priskrbeli skrivališča, hrano, denar in ponarejene dokumente.« Dodaja, da si poljske oblasti in državne ustanove »še naprej prizadevajo za obeležitev spomina na te molčeče, pogosto anonimne junake – zlasti tiste, ki so bili zaradi svojega poguma in požrtvovalnosti ubiti.«

Kljub strogim sankcijam je na tisoče poljskih Judov našlo pomoč, ki jim je rešila življenje.

»Kot Poljaki smo ponosni, da bodo 10. septembra 2023 člani družine Ulma, naši rojaki, pridruženi v vrste blaženih v Katoliški cerkvi. Pomen tega dogodka presega versko razsežnost,« je prepričan, »to bo tudi poklon junakom, ki utelešajo najvišje ideale človeštva. Zgodba o njihovem mučeništvu si zasluži svetovno prepoznavnost, saj je kljub svoji grozljivosti tudi opogumljajoče pričevanje o ljubezni do bližnjega. Naj spremeni srca ter postane zgled odprtosti in solidarnosti.«

Piotr Gliński: Spominjati se je naša dolžnost

Poljski minister za kulturo in narodno dediščino Piotr Gliński poudarja, da se Poljaki v septembru ob obeleževanju obletnice začetka druge svetovne vojne na poseben način spominjajo dramatičnih dogodkov, ki so narod prizadeli v 20. stoletju. »V teh dneh se naše misli obračajo tudi k neoprijemljivim kulturnim vrednotam, ki so v temnih časih vojne dokazale svoj pomen. Te vrednote vključujejo pogum, domoljubje in zmožnost neverjetnih žrtev, da bi ubranili najpomembnejše – človeško življenje in dostojanstvo.

Zakonca Ulma sta primer izjemne požrtvovalnosti v času preizkušnje.

Letos bomo Poljaki – in morda tudi drugi po svetu – k razmisleku o teh vrednotah povabljeni z izrednim verskim obredom, ki presega meje religije in govori o tistih, ki so pokazali najvišjo stopnjo poguma in nesebičnosti ter dali svoja življenja, da bi rešili druge. 10. septembra 2023 bo v Markowi družina Ulma s Poljske postala blažena v Katoliški cerkvi. Zakonca Ulma sta primer te izjemne požrtvovalnosti v času preizkušnje – kljub grožnji smrtne kazni sta namreč dala zatočišče dvema judovskima družinama in za to po rokah nemških okupatorjev plačala najvišjo ceno.«

Minister za kulturo in narodno dediščino Piotr Gliński. FOTO: INM

Dodaja, da bo letos ta septembrski čas za razmislek dobil dodatno razsežnost, saj bo Poljska prvič praznovala državni dan poljskih otrok vojne, nov državni praznik, ki ga je državni zbor določil za 10. september. Na ta dan leta 1943 je bilo v mestu Mosina aretiranih več deset poljskih otrok, od katerih je večina končala v koncentracijskem taborišču za poljske otroke v Lodžu na ulici Przemysłowa.

»Od šestih milijonov poljskih državljanov, umorjenih med drugo svetovno vojno, je bilo približno 40 % otrok,« še poudarja. »Spominjanje teh dramatičnih izkušenj iz preteklosti je naša dolžnost – do žrtev in prihodnjih generacij. Vsak dan si prizadevamo izpolniti to častno dolžnost, ki so nam jo predali naši predniki.«

Stanisław Gądecki: Zakonca Ulma sta dobro razumela vlogo laikov v Cerkvi in svetu

»Beatifikacija poljske družine Ulma iz vasi Markowa na jugu Poljske ima simbolno razsežnost,« piše predsednik poljske škofovske konference, poznanski nadškof metropolit Gądecki. »Razlog, da sta se Ulmova odločila tvegati svoje življenje, je bila njuna globoka, tradicionalna katoliška vera. 'Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje.' (Jn 15,13)«

»V sekulariziranem zahodnem svetu je morda presenetljivo, da so starši tvegali ne le lastnih življenj, ampak tudi življenja svojih otrok, da bi rešili ljudi drugih narodnosti in veroizpovedi,« nadaljuje. »Vendar ima ta odnos korenine v krščanstvu, ki ostaja značilen del poljske kulture. To lastnost so si delili tudi drugi poljski svetniki: sv. Maksimilijan Kolbe, bl. Stefan Wyszynski, bl. Jerzy Popiełuszko in sv. Janez Pavel II.«

V sekulariziranem zahodnem svetu je morda presenetljivo, da so starši tvegali ne le lastnih življenj, ampak tudi življenja svojih otrok.

Podobno kot predsednik Duda tudi Gądecki izpostavi, da je zakonca Ulma posebej nagovorila prilika o usmiljenem Samarijanu. »Józef in Wiktoria Ulma sta si vzela k srcu odgovor, ki ga je od Jezusa dobil učitelj postave, ko ga je vprašal: 'In kdo je moj bližnji?' (Lk 10,29). Jezus mu je odgovoril s priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je postala del kanona evropske kulture. Samarijan se ne boji. Človeka, ki leži ob cesti, ne vpraša, kdo je. Ne zanimajo ga njegova narodnost, vera, nazori ali družbeni položaj. Preseže vse ovire, ne da bi jih sploh opazil.«

Poznanski nadškof Stanisław Gądecki. FOTO: INM

Po ocenah je med drugo svetovno vojno pri skrivanju Judov pomagalo med 300.000 in milijon Poljakov, »več kot tisoč pa jih je doletela enaka usoda kot družino Ulma. Od 120 Judov, ki so živeli v Markowi, jih je vojno zaradi pomoči lokalnega prebivalstva preživelo 21.« Nadškof to poveže s sočutjem, ki so ga Poljaki izkazali nedavno, ko se je na Poljsko zateklo več milijonov Ukrajincev.

Svoj zapis nadškof sklene takole: »Beatifikacija Ulmovih je opomin na neizpodbitno vrednost zakona kot zveze med moškim in žensko, družine, odprte za novo življenje, in gojenja okolja, v katerem se vera in vrednote delijo in prenašajo naprej. Prav tako potrjuje vrednost življenja od trenutka spočetja dalje in nas spominja na zapoved ljubezni do bližnjega do te mere, da smo pripravljeni za bližnje darovati svoje življenje. Beatificirana zakonca sta dobro razumela vlogo laikov v Cerkvi in svetu. Opominjata nas, kaj je pomembno v našem zemeljskem življenju in kaj je treba storiti, da bi dosegli večno življenje.«

Jan Rokita: Umorjeni zaradi človeškosti

Poljski publicist Jan Rokita ob misli na tragično smrt družine Ulma najprej izrazi ogorčenje: »Njihov edini zločin je bil, da so leto in pol nudili zatočišče dvema judovskima družinama.« Oseba, ki je družino izdala nemškim oblastem, ni bila nikdar dokončno identificirana, izpostavi. Ko so žandarji ustrelili judovski družini in zakonca Ulma, naj bi »po besedah priče nekaj trenutkov tehtali, kaj naj storijo z njunimi številnimi otroki. Nazadnje so se odločili, da je bolje, da ubijejo tudi njih, 'da ne bi imela vas težav z njimi'.« Vsemu temu zgroženo doda: »Mislim, da še nihče drug ni sprejel zakona, ki bi določal smrtno kazen za najbolj osnovno dejanje človeške dobrote: nudenje kruha ali zavetja.«

Publicist Jan Rokita. FOTO: INM

Nadalje razmišlja o posledicah prihajajoče beatifikacije za katoličane in širšem pomenu mučeništva. »V krščanstvu razglasiti nekoga za blaženega pomeni priznati njegovo svetost. Tako lahko kristjan zdaj moli k Józefu, Wiktorii in vsakemu od njunih sedmih otrok ali se po njihovi duhovni priprošnji obrne na Boga. Njihove slike in kipi bodo kmalu na oltarjih številnih cerkva, najverjetneje ne le na Poljskem. Ne smemo pa pozabiti, da so mučenci svetniki posebne vrste, tudi zunaj krščanskega izročila. Ideja, da mučenčeva smrt opravičuje življenje in da je oseba, ki zaradi radikalne prakse ljubezni da svoje življenje za drugega človeka, junak, zmagovalec, svetnik, je v človeški civilizaciji globoko zakoreninjena že od nekdaj.«

Njihove slike in kipi bodo kmalu na oltarjih številnih cerkva, najverjetneje ne le na Poljskem.

Za sklep poudari, da je glede na pričevanja, zbrana med postopkom beatifikacije, jasno, da »so bili Ulmovi goreča krščanska družina, ki je živela pošteno, delovno in pobožno življenje«. Prav zato so lahko »zavestno vsak dan tvegali smrt v imenu zapovedi ljubezni do bližnjega. Mučeništvo jim je omogočilo pričevanje o pravičnosti te zapovedi in jih vodilo k nesmrtnosti.«