Pet novomašnikov – Luka Anžič, Gregor Anton Capuder, Timotej Fijavž Vivod, p. Janez Gorenc in br. Dominik Papež – je bilo v duhovnike posvečenih v nedeljo, 28. junija, in ponedeljek, 29. junija. Štirje kot kaplani odhajajo v posamezne župnije, eden pa se odpravlja na študij v Rim.

Luka Anžič, ki je novo mašo obhajal v nedeljo, 5. julija, v župniji Ihan, je bil imenovan za kaplana v župnijah Šenčur in Cerklje na Gorenjskem.

V pogovoru za Družino pred mašniškim posvečenjem je na vprašanje, kakšen duhovnik želi biti, skromno in preprosto odgovoril: »Želel bi si, da bi zaznali, da so vrata zmeraj odprta, tako vrata župnišča kot mojega srca.« Želi si, da bi mu ljudje zaupali in da bi ob srečanju z njim doživeli bližino. Najbolj se veseli preprostega vsakdana duhovniškega življenja. »Ko se bodo slovesnosti polegle, bo prišlo do izraza življenje,« je dejal. Veseli se konkretnega dela, srečevanja z ljudmi, vsakodnevnega maševanja in molitve.

Gregor Anton Capuder, ki je novo mašo pel v nedeljo, 5 julija, v domači župniji Moravče, je dobil dovoljenje za študij moralne teologije na Akademiji Alfonsiana Papeške lateranske univerze v Rimu. Do sredine septembra ostaja v Sloveniji, nato pa odhaja v Italijo.

Želi si biti duhovnik, »ki širi upanje, hkrati pa tudi na človeški način odpirati ljudem duhovno dimenzijo sveta«. V pogovoru za Družino je v začetku junija dejal, da ljudje prek duhovnika spoznavajo obraz Cerkve. »Ljudje, ki niso verni, bodo svoj pogled na Cerkev usmerjali preko mene, torej preko mojega razmišljanja, načina življenja, pogleda na stvari. Ključna se mi zdi drža spoštovanja do ljudi, ki imajo takšne in drugačne izkušnje s Cerkvijo. Ohranjati moramo držo odprtosti, jim prisluhniti, hkrati pa jim na nek način pomagati in odpirati tudi tisto pozitivno podobo. Torej, da obraz Cerkve ni samo ta, kot ga imajo pred očmi oni, negativen ali nepoznan, ampak da je tudi veliko pozitivnih stvari, ki jih Cerkev dela ne samo za vernike, ampak tudi za širšo družbo, v katero so vključeni tudi oni sami.«

P. Janez Gorenc je novo mašo daroval v župniji Ljubljana - Dravlje. Prav tu je kot kaplan 1. julija že začel svojo prvo duhovniško službo. P. Janez je leta 2016 vstopil v Družbo Jezusovo. Odločitev je tlela in se oblikovala postopoma. »Življenje me je pripeljalo do odločitve, da grem na ignacijanske duhovne vaje. Ta izkušnja, da je Gospod konkretno dejaven v mojem življenju, me je spodbudila, da tudi sam odgovorim na to njegovo ljubezen, ki se mi daje. Tako je dozorela moja odločitev za jezuite.«

Novomašnik je torej kot kaplan svojo pastirsko službo začel v domači župniji. To vidi kot prednost ali slabost? »To je okolje, ki me je zaznamovalo. S tega vidika me to nekoliko obremenjuje. Morda me je nekoliko strah konflikta interesov, a to odločitev sprejemam. Vsekakor bo to izziv, ampak verjamem, da mi bosta župnik in skupnost v pomoč,« je še dejal za Družino.

Timotej Fijavž Vivod, ki je novo mašo v Slovenskih Konjicah doživel kot veliko veselje in zahvalo za to, da je postal duhovnik, je bil imenovan za kaplana v župniji Št. Ilj v Slovenskih goricah, kjer bo pomagal župniku Igorju Ignaciju Novaku, ki upravlja tudi župnije v Košakih ter Zgornji in Spodnji Kungoti.

Kot duhovnik se najbolj veseli obhajanja svete maše in podeljevanja zakramentov, je povedal v pogovoru za Družino pred mašniškim posvečenjem. »Pri evharistiji in zakramentih duhovnik ljudem ne daje sebe, ampak Kristusa. To je nekaj izredno velikega,« poudarja Timotej, ki verjame, da ga bo bogatilo tudi srečevanje z ljudmi. »Duhovništvo namreč ni življenje zase, ampak življenje za Boga in za ljudi. Duhovnik se veliko srečuje z ljudmi, z njihovimi veselji, stiskami, vprašanji in boleznimi. In v to njihovo vsakdanjost jim prinaša vero, upanje, ljubezen in Kristusa. Prav tega se najbolj veselim.«

Br. Dominik Papež, ki je slovesno obhajal novo mašo v domačem Ambrusu v nedeljo, 12. julija, je bil imenovan za duhovnega pomočnika v župniji Ljubljana - Štepanja vas. Po letih razločevanja, bolečih izkušnjah in izstopu iz reda je našel svoje mesto med kapucini, kjer ga je posebej nagovorilo bratstvo in življenje med najbolj oddaljenimi ljudmi. »Prav tukaj sem se najbolj našel. Kapucinska karizma je iti k oddaljenim – k tistim, h katerim nihče noče iti: k invalidom, brezdomcem, zapornikom, umirajočim, k vsem zavrženim in odrinjenim. In prav v tem in med ljudmi, ki živijo takšno življenje, sem se našel kot riba v vodi.«

V predstavitvenem pogovoru za Družino konec maja je na nekoliko provokativno vprašanje, kako bi se predstavil Bogu, mirno odgovoril z naslednjimi besedami: »Saj ti že veš, kdo sem. Kaj naj ti razlagam? Tudi to veš, kaj ti prinašam. Naredi me predvsem zvestega, da ti bom zvest in da bom delal to, kar ti želiš.«

Vsem letošnjim novomašnikom želimo, da bi jih pri delu in študiju spremljal Božji blagoslov!