Spomini voditelja Tigra Zorka Jelinčiča

Spomini Zorka Jelinčiča so najpomembnejši primarni vir o TIGR-u. Zato so pri ZTT izdali ponatis knjige Pod svinčenim nebom. Spomini trgovskega voditelja, ki je pred dvajsetimi leti izšla pri Goriški Mohorjevi. Zapisi so nastali na pobudo zgodovinarke Milice Kacin Wohinz, ki jih je kasneje tudi opremila z obsežnim zgodovinskim okvirom, ker se je zavzemala za to, da ne bi Jelinčičeva izkušnja, skupaj s tedanjim tragičnim, a obenem katarzičnim obdobjem za slovenski narod, potonila v pozabo. Gre za nazorno zgodbo, nabito z drobnimi in velikimi podatki, ki ima tudi močan čustven naboj. Jelinčič je spomine pisal s srcem in dušo, pa tudi s čutom za primerno zgodovinsko umeščenost. Knjigo v novi preobleki bogatijo fotografije, ki jih je zbral in z besedili opremil Žarko Rovšček, dodano je tudi bolj intimno pričevanje sina Duška, ki je za novo izdajo zapisal še nekatere nove ugotovitve in razlage.

Skupnost v središču Evrope

Zbornik Skupnost v središču Evrope ponuja sodoben pregled življenja Slovencev v Italiji, njihovih prizadevanj, da bi ohranili svojo kulturno in jezikovno specifiko, in soočanja z aktualnimi vprašanji, ki izhajajo iz samega statusa manjšine. Slovensko narodno skupnost v Italiji so zaznamovali obe svetovni vojni, obdobje fašizma, kot tudi komunizem (česar pa v tem okolju še danes niti z besedico ne priznajo) ter dolgotrajna dogovarjanja za določitev meje med Italijo in tedanjo Jugoslavijo. Kljub močnim in včasih uničujočim posledicam tega dogajanja je skupnost ohranila svojo zgodovinsko, kulturno in jezikovno dediščino. Porušenje Berlinskega zidu, samostojnost Slovenije in procesi globalizacije so omogočili nove oblike zaščite, hkrati pa postavili tudi nove izzive, s katerimi se mora skupnost soočiti ob sprejemanju aktualnih razvojnih smernic.

Da bi prikazali to obdobje, so pripravili zbornik prispevkov različnih avtorjev, redili sta ga Norina Bogatec in Zaira Vidau. Uvodoma so objavili razmišljanje Milana Bufona »Neznosna lahkost« manjšinskosti in Slovencev v Italiji. Sara Brezigar piše o slovenski skupnosti v Italiji med preteklostjo in prihodnostjo, Gorazd Bajc pod naslovom Med jasnim in oblačnim podaja kratek oris zgodovine Slovencev v Italiji, Devan Jagodic piše o poselitvenem prostoru in demografskem gibanj Slovencev v Italiji, Zaira Vidau podaja pravni okvir zaščite slovenske narodne skupnosti v Italiji, Bojan Brezigar pa piše o evropskih standardih za zaščito manjšin in slovenski manjšini v Italiji.

Devan Jagodic, Majda Kaučič Baša in Roberto Dapit pišejo o jezikovnem položaju Slovencev v Italiji, Susanna Pertot o identitetnih prigodah Slovencev v Italiji, Norina Bogatec o šolanju, izobraževanju in raziskovanju v slovenskem jeziku v Italiji, Nataša Sosič, Martina Kafol in Nives Cossutta pod naslovom Od včeraj do jutri podajajo kulturno prizmo slovenske ustvarjalnosti, Peter Verč piše o slovenskem športu v Italiji po letu 1991(od enovite celote v krušljivo tvorbo in medijski konstrukt), Tomaž Simčič o Slovencih v Italiji in Katoliški cerkvi po letu 1991, Igor Tuta o sredstvih javnega obveščanja v slovenskem jeziku v Italiji, Zaira Vidau o politični participaciji slovenske narodne skupnosti v Italiji, Annamaria Carli Kalc o socialnoskrbstvenih organizacijah in službah slovenske narodne skupnosti v Italiji, Sara Brezigar pa o gospodarstvu in financiranju slovenske narodne skupnosti v Italiji.

Naslov prispevka Patrizie Vascotto je Večine spoznavajo manjšine, Jernej Zupančič je prispeval zunanji pogled na slovensko manjšinsko realnost, William Cisilino pa piše o deželi Furlaniji - Julijski krajini kot križpotju Evrope.

Boljunec, življenje in jezik nekdaj in danes

Répǝlce. Boljunec, življenje in jezik nekdaj in danes je obsežna raziskava, ki jo je avtor Vojko Slavec opravil v svoji rodni vasi v razdobju več desetletij, pretežno s pogovori vaščanov, ki so se spominjali svojega kraja kot je bil v predvojnih letih.

Boljunec, vas pri Trstu, spoznamo z najrazličnejših zornih kotov: kakšna je bila nekoč njegova podoba, kdo je tam živel, s čim so se ukvarjali vaščani, katere so bile njihove navade, kako so preživljali prosti čas. Knjigo bogati izčrpen slovar boljunskih narečnih besed, ki ji daje dodano vrednost.

O delu je avtorica spremne besede dr. Katja Hrobat Virloget povedala: »Knjiga, ki je pred vami, vas bo gotovo očarala, pa čeprav deluje taka trditev kot zguljena fraza. Čisto zares, knjiga očara bralca s svojo preprostostjo, vsakdanjostjo in poudarkom na t. i. malem človeku, kar avtor sam zapiše. Njena velika vrednost je, da je napisana za ljudi in od ljudi. V njej ni nikakršnih odvečnih pametovanj, ni nikakršne alternativne zgodbe o daljni preteklosti, ki se danes s svojimi avtohtonističnimi idejami tako pogosto postavlja kot ljudska protiutež znanstveno podprti zgodovini. Ne, knjiga očara prav s tem, da izhaja prav vse, kar je napisano, od ljudi, od vaščanov Boljunca, vasi iz nekdaj večinoma slovenskega zaledja pred kozmopolitskim Trstom, oknom v svet Habsburške monarhije, kasneje Italije, mestom ob železni zavesi, ki je bila v resnici ena najbolj povezovalnih meja v blokovski delitvi sveta /takšnih ljudi, kot je ta »znanstvenica«, očitno prav nič ne zanimajo tisti ljudje, ki so jih komunistični jugovojaki umorili ob tej »njeni« »najbolj povezovalni meji«, op. I. Ž./.

Čar knjige je v tem, da je avtor Vojko Slavec desetletja vestno zapisoval prav vse, kar so mu sovaščani pripovedovali o svojem vsakdanu, boju za preživetje, šegah in navadah, kulturi. Redka je knjiga, kot je pričujoča, ki tako zvesto priča o življenju vaščanov, ne le ene generacije, temveč se v dolgoživem spominu ljudi prepletajo sedanje in prejšnje generacije, verodostojni in manj verodostojni spomini, vse, kar postavlja temelj identiteti neke vasi ...«

Mnogi vaščani, ki so prispevali k bogatemu materialu za knjigo, niso več živi. Ohranja se njihovo pričevanje, ki je danes zanimivo in pomembno, prav gotovo pa nam bo ostalo kot dragocena zapuščina.

O tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945–1965

Bogomila Kravos, slavistka, samostojna raziskovalka in doktorica literarnih ved, se v svoji novi knjigi Aplavz tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945–1965 na novo loteva tržaškega gledališča. Tokrat še bolj osebno, in to v dveh pogledih. Posveča se posameznim igralcem, ki so po vojni v Trstu ponovno postavili na noge gledališče, k zgodbi o vsakem pa je dodala še svoj spomin. Vsakega je osebno poznala, z marsikaterimi je sodelovala, veliko jih je videvala na svojem domu, ko so prihajali na obisk k njeni družini.

Naslov knjige Aplavz kaže na njen osnovni namen – poklon velikim osebnostim, med katerimi so tudi nekateri, ki so bili z leti pozabljeni ali zasenčeni. Tako je nastalo sedemnajst portretov igralcev, ki so sooblikovali tržaško gledališče med letoma 1945 in 1965, od starejših, kot Ema Starc in Modest Sancin, do mlajše generacije, med katerimi so tako Miranda Caharija kot Livio Bogatec, pa tudi Stane Raztresen in Alojz Milič.

Kot je avtorica sama zapisala v uvodu: »Čas je čudno rešeto, vse preseje. Imena, ki smo jih svojčas glasno izgovarjali, so se izvotlila pomena. Kot bi od teh oseb ostal le medel odsev. So imena pod slikami samo nizi črk ali so del dediščine, ki jo premalo poznamo? In še: zakaj je dobro vedno znova pisati o tržaškem gledališču? Zakaj se tokrat zaustavljamo ob usodah posameznikov? /…/ Obelodanjenje dogajanja v prvem povojnem obdobju (1945–1965) je obenem iskanje odgovorov na družbena vprašanja tistega časa. Orodje za rekonstrukcijo so bili arhivsko gradivo, zbrana pričevanja in humanistične vede, s pomočjo katerih je bilo mogoče osmisliti prehode in povezave med različnimi obdobji. Gledališki in dramski diskurz sta se dopolnila in nadgradila. Brez pogleda na celoto bi fragment izvisel kot posebnost in bi težko sklepali, v kolikšni meri je sedanje gledališko delovanje osnovano na preteklem.«

Obravnavani gledališčniki so predstavljeni s kratkim življenjepisom, sledi utrinek iz avtoričinega srečanja z njimi, nato še opis njihovih življenjskih in umetniških dosežkov. Ob igralcih je omenjeno tudi tehnično osebje, ki je tudi eden od stebrov gledališča, sledi pa kratek zapis o začetnikih tržaškega gledališkega snovanja.

99 kuharic za dušo

Kuharske knjige ali kuharice so tako kot vse knjige dobre in slabe, dragocene in ničvredne, zanimive in puščobne, za nekaj ur ali za vse življenje. V knjigi 99 kuharic za dušo je Iztok Ilich zbral in na kratko, z nekaj recepti, predstavil 99 takih, ki so vsaka zase nekaj posebnega. Imajo zgodbo in še kak presežek, imajo dušo.

Večino so navdihnili jedilniki prazničnih dni, blagostanja, nekatere pa tudi iznajdljivost v stiskah in pomanjkanju. Nekaj je dobro znanih, ovenčanih z nagradami in s priznanji, prevladujejo pa izdaje, ki so jih pripravile šole, društva, zavodi ali na svoj račun posamezniki, prepričani, da je lokalno ali družinsko izročilo vredno ohraniti in posredovati še drugim.

Avtor pripovedujejo tudi o ljudeh, ki so kuharice napisali sami ali v veseli družbi, s seštevanjem znanja in izkušenj. Ali pa so njihovi uredniki znali zbuditi ustvarjalno zvedavost v najmlajših, da so še oni začeli raziskovati, poskušati in tradicionalnim okusom dodajati svoje zamisli.


Fotografije Maria Magajne

Mario Magajna je svoje življenje posvetil fotografiji: dokaz za to je izjemno obsežen fotoarhiv, kar 260.000 negativov, ki ga hrani Odsek za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice v Trstu. Arhiv je sad neutrudnega dela fotoreporterja Primorskega dnevnika, tam je Mario Magajna namreč bil zaposlen od leta 1946 do upokojitve leta 1982, sodelovanje pa je trajalo vse do leta 1993. Magajnov objektiv je ujel ogromno število dogodkov in prireditev v Trstu, v Gorici in v okolici, seveda ne samo tistih, ki so zadevali Slovence v Italiji.

Njegovi posnetki so bistveno pripomogli k oblikovanju kolektivnega imaginarija te skupnosti. V dvojezični italijansko-slovenski knjigi Mario Magajna. Fotografo/fotograf je objavljen izbor njegovih dokumentarnih fotografij. Spremljajo jih besedila (komentarji) Robija Jakomina in Martine Lissiach, Claudia Ernčja, Dušana Kalca, Gorazda Bajca, Mete Krese, Claudia Dominija ter Martine Humar.

Nekdanje jedi tržaškega podeželja

Knjiga Vesne Guštin Grilanc Je več dnevou ku klobas. Nekdanje prehrambene navade in recepti tržaškega podeželja je dopolnjena izdaja knjige in je sad zbiranja pričevanj starejših ljudi, ki jih je avtorica v obdobju dobrih dveh let obiskala po vaseh tržaškega Krasa na obeh straneh meje, Brega in v predmestju.

Pri delu je zasledovala dva cilja. Najprej raziskati in ovrednotiti kulinariko tega konca Primorske, da stare jedi ne bi šle v pozabo in da bi ponovno zaživele vsaj ob praznikih. In drugič zapisati pristno narečno izrazje, ki se žal naglo izgublja. Ob tem je avtorico vodila velika ljubezen do starih običajev, kamnite rodne zemlje in njenih klenih ljudi, ter spoštovanje do materialno skromnega, a človeško bogatega nekdanjega načina življenja.

Vesna Guštin Grilanc je prava Kraševka in živi v rodnem Repnu. Že nekaj let se z vnemo posveča raziskovalnemu delu na področju ljudske kulture. Trenutno je tudi predsednica KD Kraški dom z Repentabra, v sklopu katerega vodi krajevni moški pevski zbor. Je avtorica knjige Ogenj na kamnu. Življenje ob ognjišču na Krasu in tržaškem podeželju, ki je tudi prevedena v italijanščino. V okviru Kraške ohceti je med glavnimi organizatorji, obenem pa opravlja vlogo pobudnice in svetovalke kulturnih, etnografskih in etnogastronomskih dogodkov na Krasu.

Pesniška zbirka Alojza Gradnika za otroke

Narobe svet je edina pesniška zbirka Alojza Gradnika za otroke, ki je prvič izšla leta 1953 pri Mladinski knjigi. Originalne pesmi so učenci Osnovne šole Alojza Gradnika z Repentabra v šolskem letu 2015/16 in 2016/17 na novo ilustrirali pod mentorstvom učiteljice Barbare Boneta, z upodabljanjem pesniških likov pa so sami postali njihov del. Igrivo platnico knjige Narobe svet in druge pesmi za otroke je ilustrirala Ivana Soban, nekdanja učenka omenjene šole.

Knjigi so dodali še pesem Sveta Neža trosi bisere (ilustrirala Barbara Boneta), ki jo je pesnik iz Medane v tridesetih letih prejšnjega stoletja posvetil sinu Sergeju Gradniku. Namenjena je mladim bralcem, radovednim otrokom in igrivim odraslim. S sprehodom po Gradnikovih verzih bralec spozna način življenja primorskih pranon in pranonotov, preizkusi bistrost svojega uma z reševanjem ugank in začuti, da se v narobe svetu skriva zaklad domišljije.