V ponedeljek, 25. februarja, se je v Vatikanu začel mednarodni kongres o etiki odnosa do bolnega in umirajočega človeka. Pripravila ga je papeška Akademija za življenje.

Papež Benedikt XVI. je prvi dan kongresa odločno obsodil vsako obliko neposredne pomoči pri umiranju bolnega človeka. Tovrstna pomoč namreč ni v skladu z nespremenljivim moralnim naukom katoliške Cerkve, po katerem je vsako človeško življenje sveto in nedotakljivo od rojstva do naravne smrti.

Benedikt XVI. je še posebej posvaril pred koristoljubnim gledanjem na človeka. Pri takšnem gledanju so še posebej »ogroženi« starejši ljudje, ki so tako potisnjeni na družbeni rob. Te zlasti ogroža evtanazija. Družba, ki stremi za čim večjo storilnostjo in ima pred očmi le gospodarsko uspešnost ter napredek, že tako pozablja na nemočne osebe, revne družine, skratka na vse tiste, ki niso »uporabni« za doseganje tovrstnih ciljev storilnosti in učinkovitosti.

Papež je poudaril, da ima vsak človek pravico do ustrezne zdravstvene oskrbe za ohranitev svojega življenja. Poleg tega medicina omogoča tudi »izredne terapije«, ki so moralno dovoljene, vendar za nobeno stran obvezujoče. Predvsem je treba pomagati tudi sorodnikom hudo bolne in dolgo trpeče osebe.

Benedikt XVI. je dalje pozval k javnemu priznanju oskrbe ostarelega in umirajočega človeka na domu. Podobno kot veljajo delovnopravna določila za materinsko varstvo in starševski čas, tako naj veljajo določila za tiste, ki pomagajo družinskim sorodnikom v njihovem zadnjem življenjskem obdobju.

»Solidarna in človekoljubna družba mora upoštevati tiste družine, ki včasih dolgo nosijo breme oskrbe težko bolne osebe, ki sama ne more več poskrbeti zase,« je dejal papež. Tako kakor imajo bolni pravico do potrebne in primerne zdravstvene pomoči, imajo pravico do pomoči tudi bolnikove družine.