Dragi sobratje v škofovstvu, duhovništvu, spoštovani gostje, dragi diakoni, bogoslovci, bogoslužni sodelavci, bratje in sestre, ki nas spremljate po radijskih valovih in ki ste tu zbrani v ljubljanski stolnici!

Danes obhajamo glavno slovesnost ob 300-letnici posvetitve ljubljanske stolnice sv. Nikolaja. Ob oltarju pri mašni daritvi se Bogu zahvaljujemo ne le za zunanjo stavbo in vse tiste, ki so načrtovali in izvajali gradnjo in njeno prenovo, za vse pobudnike in dobrotnike, ki so skozi tristo let s svojo radodarnostjo spremljali življenje tega svetišča. Zahvaljujemo se predvsem za notranjo stavbo te materne hiše ljubljanske nadškofije, za Božje ljudstvo, ki je v tem svetišču dvigalo srca k Bogu in po rokah tolikih duhovnikov in škofov prejemalo dragocen zaklad: skrivnost smrti in vstajenja Jezusa Kristusa, skrivnost njegovega telesa in krvi, ki jo sedaj obhajamo. Z vsemi smo danes duhovno povezani.

Sv. Cezarij iz Arlesa v 5. st. v 229. govoru opisuje praznik posvetitve cerkve kot rojstni dan. Takole pravi: »Bratje! Danes po Kristusovi dobroti z veseljem obhajamo rojstni dan tega svetišča. Toda pravo, živo Božje svetišče smo mi sami. Po prvem rojstvu smo bili duhovno mrtvi; drugo rojstvo pa je v nas priklicalo pravo življenje. Pred krstom smo bili še pod skrivnostno oblastjo duha teme, s krstom pa smo postali Kristusovo svetišče. Če torej prav preudarimo, da smo odrešeni, bomo dojeli tudi, da smo zdaj pravo in živo Božje svetišče. Bog ne stanuje samo v templjih, z rokami narejenih, zidanih iz kamnov in lesa; raje prebiva v dušah, ustvarjenih po svoji podobi, ki jo je v nas vrezala sama roka Božjega umetnika.«

V teh besedah sv. Cezarija je opisan glavni namen tega svetišča : graditi živo svetišče v človeku in v krščanski skupnosti.

Zato se danes oziramo nazaj, v prva krščanska stoletja, ko so v rimski Emoni že v začetku 3. stoletja obstajale krščanske skupnosti in se je izoblikovala samostojna škofija. V spomin na te čase so vzidani kamniti ostanki v zunanji fasadi cerkve, predvsem pa štirje kipi škofov, ki stoje v temeljih mogočne kupole. Pred 300 leti je eden od pridigarjev, Franc Bernard Fischer, ob slovesnem prenosu Najsvetejšega v novo stolnico (22.8.1706) takoj na začetku omenil znamenito Emono, »ki je postala vse hvale vredna s krvjo svetega škofa Maksima, ki je v letu Gospodovem 254 izkazal ljubezen in zvestobo do svojega ljubljenega Odrešenika in do svojih ovčic, z mučeništvom in smrtjo.« Drugi steber, ki ga omenja isti pridigar, pa je sv. Nikolaj, »slavljeni čudodelni škof, naš patron in zavetnik.«

Prvotna emonska stolnica je ob porušenju mesta propadla, tudi krščanstvo je bilo na našem ozemlju skoraj uničeno, vendar pa je po novi evangelizaciji od 8. stoletja naprej zopet zaživelo. Tako je vsaj v 12. stoletju ob Ljubljanici že stala cerkvica sv. Nikolaja, ki so jo postavili čolnarji in ribiči in je bila predhodnica kasnejši cerkvi, ki je leta 1462, ob ustanovitvi ljubljanske škofije, postala prva stolnica. V 250 letih pa se je ta cerkev »utrudila« in »postarala«. Doživela je toliko predelav, da ni več ustrezala novim potrebam.

Ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja se je Ljubljana razvila v pomembno kulturno in umetnostno središče. Na pobudo članov Academiae Operosorum se je glavno mesto preoblikovalo v novem italijanskem baročnem duhu.

Pobudnik nove baročne stolnice je bil takratni stolni dekan in generalni vikar ljubljanske škofije Janez Anton Dolničar. Škof Žiga Krištof Herberstein, vnet za kulturni napredek škofije, je privolil v velikopotezni projekt in marca 1700 naložil župnijskim in podružničnim cerkvam poseben prispevek za zidavo. Ta odločitev pa je, poleg odobravanja, sprožila tudi številne kritike in nasprotovanja. Človeško gledano, je bila odločitev podreti stolnico in na njenem mestu zgraditi novo, izredno smela. Vendar se je gradnja nadaljevala tudi pod novim škofom Ferdinandom Kuenburgom, od leta 1701 naprej.

Dokončno obliko nove cerkve je določil sloveči jezuitski arhitekt in slikar Andrea Pozzo, ki se je zgledoval po znameniti cerkvi »Al Gesù« v Rimu.

8. aprila 1701 so začeli s podiranjem cerkve. Že med podiranjem pa so začeli graditi temelje za novo cerkev. Stavbo so dogradili v letih 1705 in 1706.

Cerkev je poslikal italijanski slikar Giulio Quaglio. Strop v ladji, ki ga je oživil Quagliev umetniški čopič, je pred očmi obiskovalcev zažarel 19. julija 1706, ko so podrli slikarski oder. Mojster je požel veliko hvalo in občudovanje sodobnikov. Tudi danes lahko občudujemo veličastno predstavitev preganjane in mučene Cerkve, pod cesarjem Dioklecijanom, ki pa se vseeno veseli poveličanja sv. Miklavža in množice mučencev v moči Kristusovega križa. Ob koncu glavnih slikarskih del je bila nova stolnica že pripravljena za bogoslužje. Ob prenosu relikvij svetnikov, 29. avgusta 1706 je bila znamenita pridiga ljubljanskega generalnega vikarja Janeza Jakoba Schilinga v kateri ošvrkne številne skeptike, ki so pred 5 leti nasprotovali gradnji. Takole pravi pridigar: »Naj spomnim le na tiste godrnjače, ki so na začetku kratko malo zavračali vse prispevke. Dokazovali so, da ni mogoče zbrati toliko denarja, da bo stavba ostala pri temeljih in bo Ljubljana lep čas ostala brez stolne cerkve. /.../ Toda danes se vsem malodušnim, ki tudi vstopajo skozi velika vrata, ni treba več obregati vanje./.../ Ta ljubljanski »magnale« (pomeni 'veledelo') razlagam in podpiram z dokazom velikosti: veliko je bilo skorajda splošno nasprotovanje, velike navidezne težave, velika potreba po sredstvih, veliko zaskrbljujoče pomanjkanje. /.../ Toda povejte mi. Ali ne ocenjujemo, da je veliko tisto, kar se doseže z veliko težavo?Ali ne moremo to veliko stavbo imenovati podvig. Največja pa je bila pri tem ljubljanskem podvigu Božja previdnost, ki je poskrbela za sredstva, s katerimi je bilo mogoče to veliko delo izpeljati.« (Do posvetitve je bilo vse poravnano.)

Novo cerkev so slovesno posvetili 8. maja 1707. In tega dogodka se danes v hvaležnosti spominjamo. Sama cerkvena zgradba se je skozi tri stoletja izpopolnjevala. Sredi 19. stoletja so sezidali kupolo, ki jo je poslikal Matevž Langus. V tem svetišču so zapustili svojo sled veliki umetniki od Francesca Robba do Jožeta Plečnika.

Zadnja pridobitev so dvoja vrata: Glavna, »slovenska« vrata in stranska »ljubljanska« vrata. Ob svojem prvem obisku v Sloveniji jih je blagoslovil papež Janez Pavel II.

Reliefi na »slovenskih« vratih prikazujejo 1250-letno zgodovino krščanstva med Slovenci.

»Ljubljanska« vrata pa predstavljajo ljubljanske škofe 20. stoletja (Leniča, Šuštarja, Pogačnika, Rožmana, Vovka in Jegliča), pod katerimi leži v zavoje povito Kristusovo telo, ki predstavlja na tisoče slovenskih mučencev, ki ležijo po znanih in neznanih grobiščih širom Slovenije. Škofje se s svojimi pastirskimi palicami dotikajo Jezusa, kar kaže na to da iz vere v vstalega Kristusa črpajo moč in blagoslov za svoje pastirsko delo.

Stolnica je matična cerkev ljubljanskega škofa in materna cerkev vseh drugih cerkva v škofiji. V 300 letih sem 21. redni škof na škofovskem sedežu sv. Nikolaja. V svoji človeški slabotnosti nadaljujem delo velikih predhodnikov Jegliča, Rožmana, Vovka, Pogačnika, Šuštarja in Rodeta. Zavedam se velike milosti, da vsako leto posvečujem sveta olja, ki se potem uporabljajo po vsej nadškofiji. Sto tisoči vernikov so bili skozi stoletja deležni zakramentalnih milosti po tej stolnici. Tukaj je bila posvečena večina naših duhovnikov, pa tudi večina škofov. Koliko svetih maš je bilo v 300 letih darovanih, koliko drugih zakramentov podeljenih, koliko Božje besede oznanjene, koliko molitev izrečenih! Tukaj se je oblikovala skupnost odgovornih škofov in duhovnikov, stolnih kanonikov, bogoslovcev, redovnikov in redovnic za poslanstvo v različnih časih.

Gradila se je skupnost iz živih kamnov, ki je po zakonitosti soli in kvasa, luči in gorčičnega zrna delovala v času in prostoru, kot znamenje Božje navzočnosti. Doživljala je adventno pričakovanje in božično veselje. Znova in znova se je soočala s preizkušnjami velikega petka in pesmijo velikonočnega jutra. Ob Mariji je rasla otroška predanost in ob sv. Miklavžu preprosta dobrota srca.

Današnja Božja beseda v Knjigi razodetja predstavlja sijaj nebeškega Jeruzalema, ki je naš zadnji cilj. Podobe so vzete iz zemeljskega izkustva: visoko obzidje varuje pred sovražniki. Je pa tudi zelo odprto, saj ima 12 vrat na vse strani neba. Vsa vrata imajo imena Izraelovih rodov in temeljni kamni so dvanajsteri apostoli. Njegovo svetišče je »Bog vsemogočni in Jagnje. Mesto ne potrebuje ne sonca ne lune, da bi mu svetila, kajti razsvetljuje ga Božje veličastvo in njegov svetilnik je Jagnje« (Raz 21, 22-23).

Gradnja tega Božjega svetišča se začenja že tukaj in ni lahka. Apostoli so sicer prejeli Kristusov mir, tisti mir, ki ga svet ne more dati. Vendar to ni pokopališki mir. Apostoli se tudi prepirajo, imajo različna mnenja. Zato morajo priti skupaj v Jeruzalem, da si zagotovijo Kristusovo prisotnost: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi«. Morajo moliti k Svetemu Duhu, ki jih bo spomnil vsega in učil vsega, kar jim je Jezus naročil. Zato na koncu lahko rečejo: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim!« (Apd 15,28).

Dragi bratje in sestre! Danes se zahvaljujemo za vse ljudi, ki so zgradili to čudovito svetišče, ga v treh stoletjih obnavljali in lepšali. Še posebej zahvala tistim, ki so nam prav v zadnjem času obnovili Quaglijeve freske in vsem, ki so to prenovo podprli s svojimi darovi. Hvala vsem, ki ste pripravili današnje slavje in sodelovali pri slovesnem bogoslužju.

Posebna zahvala pa gre dobremu Bogu, od katerega prihaja vsak dober dar, za vse milosti, ki jih je delil in jih še deli svojemu ljudstvu. Naj nas njegov blagoslov napolnjuje v tem svetišču in na vseh naših potih.

Bratje in sestre, Bog je zvest in bo zvest tudi v prihodnje. Pot v življenje gre po Kristusovih stopinjah. Druge poti ni. *»Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši« * (Jn 14,17).

To je njegova popotnica, upanje in tolažba. Amen.