Tone Kralj, Zadnja večerja, leta 1928–29, razstava v Narodni galeriji. Foto: Ivo Žajdela

Tone Kralj je eden izmed najbolj prepoznavnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, izjemen tudi v evropskem merilu, z značilno, etično zaznamovano držo z močno izraženim socialnim čutom ter velja za enega od utemeljiteljev ekspresionizma in nove stvarnosti na Slovenskem. Sodi med tiste ustvarjalce, katerih delo se zaradi izrazite avtorske poti upira poenostavljenim slogovnim in ideološkim oznakam, ki so ga regionalno bodisi umeščale pretežno kot sakralnega slikarja bodisi iskale predvsem nacionalno-ikonografski kontekst njegovega ustvarjanja. Širši javnosti je najbolj znan po poslikavah, ki jih je naredil v okoli petdesetih cerkvah na Primorskem, vendar je ustvaril tudi mnogo necerkvenih likovnih in kiparskih del.

Avtor razstave Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac. Foto: Ivo Žajdela

Na ogled izbor štiriinosemdesetih del Toneta Kralja

Razstava so zasnovali na izboru štiriinosemdesetih del iz zbirk Narodne galerije in Galerije Božidar Jakac – Muzeja moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki, kjer je ob ustanovitvi leta 1974 Tone Kralj dobil tudi stalno postavitev del iz Zbirke Toneta Kralja, s čimer so njegovo delo umestili v trajnejši muzejski kontekst. Razstava je tako del širšega sodelovanja ustanov pri predstavljanju nacionalne dediščine. Avtor razstave je Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac, vodja projekta pa kustodinja Narodne galerije Bernarda Stenovec.

Bernarda Stenovec, vodja projekta, kustodinja Narodne galerije. Foto: Ivo Žajdela

Prikazali so obdobje kraljevega ustvarjanja med letoma 1919 in 1940

Razstava se osredotoča predvsem na obdobje med letoma 1919 in 1940, ko se je Kraljev izraz oblikoval v dialogu z evropskimi modernističnimi tokovi, od simbolizma in ekspresivne figuralike do nove stvarnosti in monumentalnega realizma. Toneta Kralja so predstavili s slikarskim, kiparskim in grafičnim opusom, ki so mu dodali izredno pomemben del njegovega ustvarjanja, ilustracijo in knjižno opremo, ki sega tudi v obdobje po drugi svetovni vojni. Ta dela so v razstavo vključili kot sestavni del umetnikovega razvoja, saj prav na tem področju Kralj dosledno preizkuša razmerje med figuro, pomenom in pripovedjo.

Tone Kralj, Saloma, leta 1931. Foto: Ivo Žajdela

Doslej malo znani in zdaj restavrirani sliki Saloma in Zadnja večerja

V razstavo so vključili tudi nove pridobitve Galerije Božidar Jakac, ki že desetletja niso bile na ogled javnosti, med drugim je po restavratorskih posegih (Restavratorski center – ZVKDS) prvič na ogled monumentalno delo Saloma (1931), iz zbirke Narodne galerije pa slika Zadnja večerja (1928/1929), prav tako monumentalnih mer, ki jo je Kralj leta 1931 razstavil na mednarodni razstavi moderne sakralne umetnosti v Padovi, na Slovenskem pa verjetno še ni bila javno na ogled in so jo restavratorji Narodne galerije restavrirali prav za to razstavo.

Tone Kralj, Zadnja večerja, detajl, leta 1928–29, razstava v Narodni galeriji. Foto: Ivo Žajdela

Med evropskim modernizmom, sakralno umetnostjo in etiko skupnosti

Ob razstavi je izšel tudi katalog (v slovenskem in angleškem jeziku) z reprodukcijami vseh razstavljenih del in z besedilom avtorja razstave Gorana Milovanovića Tone Kralj. Med evropskim modernizmom, sakralno umetnostjo in etiko skupnosti.

Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije. Foto: Ivo Žajdela

France Stele je Toneta Kralja imenoval » vizionarski mistik«

Umetnost Toneta Kralja (1900–1975) je nastajala v času, ko se je slovenska umetnostna zgodovina že uveljavila in predvsem s Francetom Steletom spremljala tudi aktualno dogajanje na umetnostnem področju, pojasnjuje Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije, ter dodaja, da je bilo takrat Kraljevo delo že visoko cenjeno in prav Stele ga je imenoval » vizionarski mistik«, Ante Gaber pa na začetku tridesetih let kar »naš največji slikar«. Vsaka naslednja generacija je prispevala svoj pogled na Kraljevo ustvarjalnost, od pionirskega dela Milčka Komelja do Igorja Kranjca in Egona Pelikana.

Tone Kralj, Moja Mati – Pieta, leta 1934. Foto: Ivo Žajdela

Dosedanje interpretacije z novimi spoznanji o Kraljevem opusu

Tokratna razstava in katalog, ki sta nastala v sodelovanju Narodne galerije in Galerije Božidar Jakac – Muzeja moderne in sodobne umetnosti, dopolnjujeta dosedanje interpretacije z novimi spoznanji o Kraljevem opusu, s poudarkom na njegovem ustvarjanju v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Izbor del se osredotoča na Kraljev slogovni razvoj, prehod iz ekspresionizma v novo stvarnost, in kaže umetnikovo poznavanje tedanjih likovnih in družbenih trendov ne le doma, temveč tudi v Evropi. Hkrati pa zaobjema široko in raznovrstno področje tega vsestranskega ustvarjalca, od slikarstva, kiparstva in grafike do ilustracije, glasbenih tiskov in oblikovanja knjižne opreme.

Tone Kralj, Neža Avsenek, leta 1923. Foto: Ivo Žajdela

Nekatere manj znane ali »izgubljene« Kraljeve stvaritve

Vendar to ni edini povod za tokratno predstavitev, spomni Barbara Jaki. Javnost želijo seznaniti z nekaterimi manj znanimi ali pozabljenimi, »izgubljenimi« Kraljevimi stvaritvami, ki so jih že v času nastanka in jih tudi danes postavljajo v sam vrh likovne umetnosti tistega časa. Zadnja večerja, monumentalno platno s konca dvajsetih let, vse od mednarodne razstave sakralne umetnosti v Padovi leta 1930, od koder se je vrnila s srebrno medaljo, ni bila na ogled.

Pozabljeno in močno poškodovano sliko Zadnja večerja je v življenje obudila ekipa restavratorjev pod vodstvom Miha Pirnata ml., tako da zdaj sije v vsej svoji veličini in ji vračajo njen mednarodni ugled.

Prvič so javnosti predstavili tudi sliko Saloma (1931) iz nekdanje Bežkove vile v Kranju z zgovornim motivom stopnišča, ki vsebinsko razširja tradicionalno ikonografijo in jo hkrati aktualizira z metaforo zgodovinskega trenutka. Manieristično stilizirani ženski figuri sta osvetljeni s točkastimi poudarki kot v baročnem chiaroscuru, pojasnjuje pa ju motiv Herodove gostije, ki je umeščen v tradiciji španskih bodegones (krčma).

Tone Kralj, Slepec, okrog leta 1934. Foto: Ivo Žajdela

Na tokratni razstavi monumentalna figuralika Toneta Kralja

Moderne tokove in porajanje novih idej v sakralnem slikarstvu 20. stoletja so v Narodni galeriji že nekajkrat predstavili, pove Jakijeva. Secesijsko zaznamovano prenovo cerkvene umetnosti, ki sloni na teoriji beuronske šole, s sledmi nacionalne simbolike v delu Helene Vurnik (1882–1962) leta 2018. Štiri leta pozneje so bile na ogled nove tendence, odmik od secesijske stiliziranosti, vrnitev k telesnosti, barvitosti in načelom pariške šole cerkvenega slikarstva, ki si je v okviru Delavnic sakralne umetnosti (Les Ateliers d'art sacré) prizadevala za združitev krščanske umetnosti in sodobne civilizacije, in jih je v slovenski prostor vpeljala Elda Piščanec (1897–1967). Po drugi svetovni vojni pa je cerkveno slikarstvo moderniziral Stane Kregar (1905–1973) in ga usmeril v abstrakcijo in novo figuraliko, kar so vključili tudi v Kregarjevo spominsko razstavo leta 2013. Monumentalna figuralika Toneta Kralja na tokratni razstavi dopolnjuje omenjeno panoramo.

Tone Kralj, Rojstvo, Sveta družina, leta 1929. Foto: Ivo Žajdela

Umestitev Toneta Kralja iz regionalnega okolja v osrednjo nacionalno ustanovo

Barbara Jaki pojasni, da so v obeh sodelujočih ustanovah želeli ponovno umestiti Toneta Kralja iz regionalnega okolja kostanjeviške stalne zbirke v osrednjo nacionalno ustanovo – kot simbolna dopolnitev umetnikove institucionalne poti – ter ovrednotiti njegov opus v širšem slovenskem in evropskem kontekstu, ki mu je pred drugo svetovno vojno že pripadal.

Tone Kralj, triptih Faust, leta 1932. Foto: Ivo Žajdela

Film Tone Kralj in prostor meje

Ob razstavi je na ogled dokumentarni film Tone Kralj in prostor meje avtorja Egona Pelikana in režiserja Marka Radmiloviča, ki prikazuje večdesetletno delovanje Toneta Kralja ob rapalski meji in njegove številne stenske poslikave primorskih cerkva. Film dopolnjuje, česar v razstavnem prostoru ne morejo pokazati, in se osredotoča na Kraljevo visoko etično držo in socialno občutljivost ob izkušnji primorske skup­nosti v času fašističnega pritiska.

Tone Kralj, Kosci, okrog leta 1935. Foto: Ivo Žajdela

Razstava širi kulturna obzorja in ponuja veliko estetskega užitka

Avtor razstave Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti, v razpravi v katalogu problematizira secesijske elemente v delu Toneta Kralja in med drugim z več primeri prepričljivo argumentira umetnikov odmik od akademskih normativov in navezavo njegovega miselnega sveta in estetskega nagiba na umetnost Ferdinanda Hodlerja (1853–1918). Opozori tudi na vlogo Kraljevih sodelovanj na Beneškem bienalu in obrat od ekspresionizma v novo stvarnost ter njegov individualni preboj v mednarodni razstavni sistem.

Kot meni Barbara Jaki, razstava širi kulturna obzorja in ponuja veliko estetskega užitka, v stroki pa spodbuja nadaljnje interpretacije neizčrpne umetnosti Toneta Kralja, ki je s svojo vsestransko ustvarjalnostjo in izjemnim obsegom del pomembno oblikoval vizualno podobno slovenskega kulturnega prostora.

Razstavna zgibankaVizionarski mistik Tone Kralj v Narodni galeriji, Družina, 5. 4. 2026

Vojko Urbančič, Zadnja večerja Toneta Kralja, razstava Narodna galerija, Delo, 15. 4. 2026

Ingrid Mager, Vizionarski umetnik evropskih razsežnosti, Tone Kralj, razstava Narodna galerija, Dnevnik, 18. 4. 2026

Irena Štaudohar, Goran Milovanović, Kraljeva dela govorijo o solidarnosti, miru in skupnosti, Delo, 25. 4. 2026Ivo Žajdela, Kraljeva melodioznost linij, Tone Kralj, razstava Zavod sv. Stanislava, Igor Kranjc, Družina, 14. 9. 2025Tone Kralj, razstava ob 50. obletnici smrti, Zavod sv. Stanislava, zgibanka, 4. 9. 2025

Tone Kralj, ilustracija povesti Frana Levstika Martin Krpan, Krpan tovori sol v Ljubljano, leta 1954. Foto: Ivo Žajdela

1/17