Aretacija Radovana Karadžića zvečer 21. junija v Beogradu ni bila samo dogodek za svetovne medije, ampak nas je vnovič spomnila na našo preteklost in sedanjost, tako v ožjem slovenskem kot tudi v širšem jugoslovanskem okviru.

Leta 1941 je bila Jugoslavija sicer poražena, a je s tem ni bilo konec. Še naprej je, svobodna in suverena, obstajala preko begunske vlade v Londonu. Proti temu stanju, temelječem na mednarodnih načelih legalnosti in legitimnosti, sta bili doma storjeni dve dejanji, ki sta v svoji upornosti dosegli raven veleizdaje: ustanovitev hrvaške ustaške države in prevratna boljševiška vstaja, v katero je bila vključena tudi, in morda predvsem, Slovenija.

Za nas je pomembna predvsem moralna in politična kariera drugega dejanja. Za historiat boljševiške države, ki se je v logiki tega dejanja realizirala, sta pomembni dve temeljni knjigovodski dejstvi: v njene temelje je bilo, tako rekoč ritualno, vgrajenih 200.000 življenj, ko pa je po pol stoletju bankrotirala – bankrotirala je zato, ker je bila postavljena po načelih, ki so nasprotovala evropski antropologiji – je njeno demontažo moralo z življenjem plačati 300.000 ljudi.
Ker je povod za ta zapis Radovan Karadžić, poglejmo, zakaj se je ta boljševiška tvorba zrušila s takim truščem in pokopala toliko ljudi. Ko je 27. marca 1941 Winston Churchill pospremil beograjske patriotske demonstracije z vzklikom, da so »jugoslovanski narodi spet našli svojo dušo«, ni nihče slutil, da bo že čez dobri dve leti to dušo izročil tistim, v katerih lasti nikakor ni hotela biti. Ko je Churchill prenesel svojo naklonjenost od Mihailovića in njegove vojske na Titove komuniste, je to bila za Srbe učna ura, ki jih je temeljito poučila o cinizmu velike politike. Pred njimi je stalo dejstvo, ki ga ni bilo mogoče omiliti, kaj šele odpraviti: jugoslovanska državljanska vojna je bila odločena v Londonu. To je bilo pohujšanje, ki nam pomaga razumeti nekatera dejstva v nadaljnjem razvoju. Vse pa se je spremenilo potem, ko so ga podedovali ljudje, ki so že razpolagali z leninsko izučenostjo. Vedno bolj se je spreminjalo v cinizem, ki je končno postal vodilna miselna matrica Miloševićeve strategije. Nove ljudi je nosilo sovraštvo, ki se ni več zavedalo, odkod prihaja in iz česa se hrani. Vedno bolj se je zgoščalo, tako da v njem ni bilo prostora za samostojno misel. Samo bilo je in ni se dalo voditi ničemur razen brezumju.

Toda, tudi sredi te neznanske lahkosti ubijanja, da uporabim to znano sintagmo, so bili, kot vedno, ljudje. Spomnim se nekega prizora, ki nam ga je takrat pokazala televizija. Žena joka nad mrtvim možem: »Hasane, šta ću ja sad bez tebe?« Ta pretresljiva tožba bi lahko bila geslo h knjigi o tedanji zgodovini.

Haaška perspektiva, ki se je odprla pred Radovanom Karadžićem, nas je tako spomnila na vlogo, ki jo je v zgodovini južnoslovanskih narodov odigral boljševiški navdih. Konkretno v slovenskih razmerah pa so nas odzivi na razkritja o tedanjem času opozorili na nekaj, čemur bi po premisleku lahko rekli totalitarna poškodovanost jezika. Ta beseda za koga morda nima posebne teže, če pa pomislimo, da jezik postavlja osnovno kulturo – našo človeškost, bi lahko rekli – pa nas njegova pohabljenost ne more pustiti neprizadete. Gre za naslednje.

O vlogi, ki jo je igral Karadžić ob koncu balkanske izpostave vzhodnoevropskega boljševiškega imperija, se je ob njegovi aretaciji tudi v Sloveniji veliko pisalo. Cele strani dnevnega in revialnega tiska, ure in ure na radiu in televiziji so bile posvečene genocidu, v katerega se je sprevrglo zaključno dejanje te igre. Nekaj od tega sem bral in poslušal, a se ne spomnim, da bi kdo kdaj omenil Kočevski rog, ki je beseda, s katero metaforično označujemo boljševiški genocid nad Slovenci. V času neke normalne kulture je jezik izdelal stavek: V obešenčevi hiši se ne govori o vrvi. Nekatere stvari so torej povezane: če omeniš eno, se že dotakneš tudi druge; če govoriš o enem genocidu, si vključil tudi že drugega. Tudi če potem o njem ne govoriš! A če to počneš vedno in namerno, se tvoj jezik nazadnje znajde v stanju shizofrenije. Shizofrenija je tuja beseda in SSKJ jo opredeli za duševno bolezen z motnjami v mišljenju in čustvovanju. Govoriti o Srebrenici in pri tem ne omeniti Kočevskega roga – govoriti o Karadžiću in njegovi kompaniji in pri tem ne omeniti visokoturažnih zlikovcev, ki so uprizorili Kočevski rog – je znak motnje v mišljenju in čustvovanju. To je seveda šele jedro ali začetek, potem pridejo, kot je znano, metastaze. Ali se vam ne zdi, da so prve že tu?

Odzivi na Karadžićevo aretacijo, ki smo jo registrirali v slovenskem prostoru, so nas zopet prepričali, da Kočevski rog, kljub svoji presežni velikosti, ne more dobiti ustreznega mesta v narodovi zavesti. In vendar. Nič tako velikega, kot je Kočevski rog se nam v zgodovini ni zgodilo. Od tega, ali bomo dopustili, da bo ostal mutast, ali pa bomo znali o njem izreči pravo besedo, bo odvisno, kakšni bomo odšli v prihodnost: ali kot narod neregistriranih zločincev ali pa kot narod, ki se je, napaden, moral sam upreti boljševizmu, še preden je z njim opravila zgodovina. Zdi se, da nikakor ne moremo zbrati te moči. Nismo svobodni, nismo suvereni. Ko sem kot dijak prebiral tri velika slovenska spominjanja, Vošnjakovo, Šukljetovo in Hribarjevo, sem boleče podoživljal odsotnost svobode in suverenosti, v kateri je narod umetno držala naduta nemška superiornost. In kdo ima danes vse razloge za strah, da bi kulturno in politično dozoreli in Kočevskemu rogu omogočili, da spregovori v svojem avtentičnem jeziku. Kariere katerih ljudi so v nevarnosti, da bi tedaj zašle »med suhljad in žolto listje«. Vidimo, kako krčevito se upirajo. Ali se nam ni že včasih zazdelo, da z dvorišča Pilatove palače prihaja strašljiv klic: Njihova kri naj pride na nas in na naše otroke! Ali ni ob tem nikogar strah? Ali ni nikogar groza?

Malokoga, malokoga. Danes se je v ospredje prerinila druga beseda. »Uživajte,« pravi gospa iz našega kioska. To je zdaj geslo, ki je zavzelo ulico pa tudi visoke kabinete in ustanove. Kaj svoboda, kaj suverenost! Uživajte! Država, njene slovite tri veje oblasti, molčijo. Ko pa bo nekoč vsem jasno in ne bo prav nobenega dvoma več, da ne uživamo, ali se bo takrat kdo spomnil, kako se je vse skupaj začelo?

Justin Stanovnik